(Brane Bitenc, Kri in ostale pesmi)
***
Toplota. Poletje. Visoki čas. Vsa okna odprta. Gozd počiva in diha v svoji globoki zelenini. Sedim za računalnikom in gledam skozi okno, ko iz sosednje sobe zaslišim. »Pejd ga pogledat, Brane, pejd ga pogledat, Brane, no!« Po glasbenih učnih letih, ki jih je moj sin »preživel« pod očetovim mentorstvom, mogoče diktaturo, po letih, ko sem se trudil, da bi njega in hčerko sistematično seznanjal s kanoničnimi deli, po letih, ko sem njuna ušesa in njunega duha skušal obvarovati pred vsemi mogočimi zvokovnimi in besedilnimi smetmi, ki neprestano onesnažujejo okolico, ušesa in duha, sem ju v zadnjem času nekako izgubil. Hčerke niti ne, ona sama odkriva glasbo in me o svojih odkritjih poučuje, me z njimi seznanja, sina pa zagotovo. On je postal, kar zadeva okus za glasbo, zame velika enigma. Zato sem bil nemalo presenečen, da si je na telefonu za zvonjenje naložil del komada Otrok socializma: »Pejd ga pogledat, Brane«. A nisem bil samo presenečen, ampak tudi vesel. Mogoče sem celo doživel rahel napad samoljubja, saj se mi je zdelo, da se je moja »trda roka« pri vprašanjih glasbene vzgoje končno začela poznati. Ampak to veselje, povezano z mojimi individualnimi prizadevanji približati otrokoma dobro glasbo, je bilo zares sekundarno, kajti še bolj sem bil vesel zaradi glasbe same. Bil sem vesel, ker ji je uspelo prestopiti, pozor! – skoraj štiridesetletno brezno in se po neki čisti samoumevnosti, po inerciji naseliti v ušesa in duha današnjih najstnikov. Temu se v umetnosti reče; prestati preizkus časa. Preizkus časa pa je najtežji preizkus in hkrati tudi edini veljavni preizkus. Točka, kjer se izbriše meja med sanjami in dokazi.
***
Na pozno pomlad, ali pa je bilo poletje pred tridesetimi leti, sva z Juretom Potokarjem, mogoče je bil zraven še kdo, a je Jure edini, ki se ga spominjam, šla mimo Metalke. In nenadoma se je v zraku zaslišalo: »Pejd ga pogledat, Brane …« To je bil čas koncertov pred Metalko in Jure je takoj rekel, tole je Bitenc. Ni rekel, to so Otroci socializma. Ampak, tole je Bitenc. Ker sem v osemdesetih živel v provinci in bil odrezan od sveta in čisto nemoderen, nisem bil najbolj na tekočem z domačim pankom. Otroke socializma sem sicer poslušal na Novem rocku 1982, a se od celotnega večera megleno spomnim le nastopa Laibachov in zelo natančno Električnega orgazma, ko so igrali komad »Krokodili dolaze«.
Brane Zorman iz O’Kultov in Damjan Zorc iz Buldogov sta bila moja sošolca na primerjalni književnosti, a se svojo pankersko preteklostjo nista kitila, čeprav je bil Zorman videti skrajno nevaren in so ga profesorji gledali, kot da se ga bojijo, kajti hodniki in predavalnice Filozofske fakultete so bili drugačen milje od diskoteke FV v kleti četrtega bloka študentskega naselja v Rožni dolini. Pa tudi glasba Otrok socializma je, gledano seveda z nekakšne udobnosti, komoditete, ki jo prinaša časovna oddaljenost, presegla žanrske, še bolj pa glasbene omejitve panka in se zelo udobno namestila na ozemlju post panka, novega vala, verjetno tudi art rocka, sploh s tistimi funkoidnimi vložki basa in kitare, ki so ju skupaj držali bobni. Pravzaprav je bila ves čas, od pankerskih začetkov do kasnejših faz priročno in do vsake podrobnosti ustrezno zvočno plovilo, ki je na svoji površini držalo in po zraku nosilo Branetove tekste. Če sem prav razumel, sta tako Igor Vidmar kot tudi Gregor Tomc v dokumentarcu o Otrocih socializma, dala vedeti, da so bili osnoven, najbolj prepoznaven, najbolj izstopajoč del umetniške podobe benda ravno Branetovi teksti in njegova odrska prezenca. Njegovo deklamiranje in nervozna hoja sem in tja.
***
Če sem bil precej oddaljen od tega, da bi bil na tekočem s pankom, pa je bila stvar s poezijo diametralno nasprotna. Kajti Brane ni deloval samo v rokenrolu, ampak tudi v umetnosti, ki je bila v osemdesetih paradni konj med umetnostmi, deloval je v književnosti, v njenem najvišjem stolpu, v poeziji. Teksti iz komadov Otrok socializma so bili objavljeni tudi v Branetovi prvi in edini knjigi poezije z naslovom Kri. A da sem postal pozoren na Braneta kot pesnika, niso odgovorni teksti, ki so se družili z glasbo, dokler jih nisem prebral v knjigi, niti nisem vedel zanje, ampak pesmi, ki so bile objavljene v prvi številki revije Literatura – Problemi iz leta 1986. Tega istega leta je izšel tudi Bitenčev pesniški prvenec.
***
Pred leti, ob ne vem kateri obletnici revije Literatura, sem natančno prebral celoten nabor poezije iz številk, ki so do tedaj izšle. V glavi sem imel načrt, da bi tiskali antologijo najboljših pesmi, ki so prvič ugledale luč sveta na straneh revije. V začetnih letnikih je imel Brane tri objave. Prvo so sestavljale pesmi iz zaključka Krvi, v drugi je bilo objavljenih nekaj sonetov, v tretji pa pesmi v prozi z naslovom Kamni. Vse tri objave sem si, da bi ohranil spomin nanje, označil, kot sem si označil tudi druge objave poezije, ki je v tistem času zasijala na straneh revije in potem še v knjigah, najboljših knjigah, ki so izšle v drugi polovici osemdesetih in na začetku devetdesetih: Debeljakova trilogija Imena smrti, Slovar tišine in Minute strahu, Šalamunova najbolj lirična knjiga Mera časa, ponarodeli Jesihovi Soneti, Deklevov Panični človek, Detelov izbor iz knjige Pesmi.
V Literaturi je bila objavljena tudi kratka recenzija Branetovega prvenca. Napisal jo je Tadej Zupančič. Napisana je v duhu takratnega časa, v skrajno gostem, kriptično-hermetičnem jeziku. Takrat je nisem razumel in tudi danes ni bistveno boljše. Izpostavi pa ta recenzija eno pesem, tisto ponarodelo in jo označi kot eno Bitenčevih najlepših. Njen naslov je seveda »Pejd ga pogledat, Brane«, ki je v knjigi objavljena kot prva, in to brez naslova. Zakaj je izpostavljena ravno ta pesem? Ne vem točno. Mogoče je šlo pri izpostavljanju za nekakšen nezaveden »mehki teror«, ki ga je imela pop kultura, s katero je naša generacija odrasla, nad visoko umetnostjo – poezijo na papirju. Kajti besedilo te pesmi v prozi je živelo svoje prvotno življenje kot tekstualna plast komada Otrok socializma, šele potem je »zašlo« na papir. V knjigo.
***
Platnice knjige so rdeče. Vizualna sopomenka njenega naslova. Kar me je takoj pritegnilo, je bil tekst na sprednjem zavihu, ki ga je avtor napisal sam o sebi. Tekst, pod fotografijo rahlo nasmejanega Braneta, deluje kot poezija, nenazadnje se z verzi tudi zaključi:
Nekega septembrskega dne 62 je padal dež,
je rekla mama. Oseminšestdesetega sem
stal pred dvigalom, ko so ubili Kennedyja.
Bilo je bolj mračno. Naslednjo jesen so bili
listi topolov zlati, ko sem se vračal iz šole.
Pozimi sem gledal snežinke in padal v nebo.
Včasih hodim po mestu in božam pse.
Včasih hodim po mestu in brcam golobe.
In ti rečem: Poglej, jesen je že.
Tvoji ognjeni lasje mi polnijo usta, Stana.
In si rečem:
Tvoji zlati lasje, Margarita
Tvoji pepelni lasje, Sulamit
V teh trinajstih vrsticah. V tej kombinaciji proze in poezije je vsebovanih precej elementov Bitenčeve poetike. Najprej; kombinacija proze in poezije. Potem; skopost z besedami. Natančnost. Nekakšna ekonomija, zavedanje pomembnosti razmerja med zapolnjenim prostori in belino, ki jih ločuje. Občutek za postavljanje delov tujih besedil v lastna (zadnja verza sta iz znamenite pesmi nemškega pesnika Paula Celana Fuga smrti). Na vsebinskem nivoju pa nagnjenost k molovskim situacijam in pa dostikrat prisotna kombinacija dveh različnih in nasprotujočih si polov. V našem primeru; nežnosti in nasilja.
***
Tudi tekst na drugem zavihu, ki ga je napisal Tine Hribar, je dober in natančen. Hribar zadeve poglobi in jih radikalizira.
Medtem ko je za večino pesnikov iz generacije, ki je začela objavljati na začetku osemdesetih, značilen neposredni, goli primarni lirizem, Bitenc ta lirizem obvladuje s poetično refleksijo, ga nadgrajuje z ironijo in humorjem. Ironija in humor pa nista takšna, kakršna poznamo iz vsakdanjega življenja, temveč sta vkoreninjena v temeljnih dimenzijah človekove eksistence, v ulomku med življenjem in smrtjo in na robu smrti kot smrti. Tudi takrat, ko se v zbirki Kri na videz srečamo zgolj s črnim humorjem, gre za krvavo resen odnos do samega sebe, do bitja in nebitja drugih, svojih najbližjih ali bolj oddaljenih, a vendarle za Bitenca zelo pomembnih ljudi, pomembnih ne po svoji zunanji učinkovitosti ali družbeni vlogi, ampak glede na svojo takšno ali drugačno nenavadno, četudi povsem obrobno eksistenco. Bitenc je še posebno močan pri slikanju eksistence v mejnih situacijah, tudi tistih, ki zajemajo človeka v spodnjih nihajih zasvojenosti, ob prebujanju, pri čemer prebujanja nikakor ne smemo razumeti zgolj v fiziološkem pomenu.
***
Branetovo kratkotrajno potovanje v poeziji se je začelo na enem prostoru, v enem miljeju in se počasi premestilo v drug milje. Branetovo potovanje v poeziji se je, metaforično rečeno, začelo v kleti diskoteke FV-ja, na železniški postaji, v Riu, v sanjah, morah, alkoholnih mačkih, na meglenih ulicah socialistične Ljubljane, da bi se premestilo nekam v bližino visokih stolpov, kjer so trubadurji pod okni peli tisto, kar so peli. Še ena metafora.
To dobro ilustrira tudi zgodovina objavljanja, če so njegovi zgodnji teksti, med drugim tudi besedila za komade Otrok socializma izšli v Punk Problemih, so kasnejše pesmi našle svoje mesto v Problemih Literatura, zadnje objave pa v samostojni Literaturi. V prevodih pa so posamične Branetove pesmi zaključevale splošne antologije slovenske poezije, kot je Ostijeva Iz savremene slovenačke poezije, ali pa generacijske, kot je antologija Janija Virka Strast i mir: mlada slovenačka književnost. V antologijah so seveda pesmi, ki jih je Brane napisal, potem ko je beseda postala meso in so se tudi v njegovem življenju uresničili verzi iz Šalamunove pesmi »Življenje pesnika«: »Pesniki se delamo s fizičnim dotikom in branjem.«
***
Rad imam podobe iz sveta, ki ga ni več. Ki se je potopil na temno dno. In v fotografski monografiji Dušana Gerlice so točno takšne podobe; podobe iz sveta, ki ga ni več. Ki se je potopil na temno dno. Knjiga ima naslov Menza pank, Študent Ljubljana 1979/1980.
Bitenc je vsaj na dveh fotografijah. To so bili časi, ko benda na odru in publiko pod njim niso ločevale ograje in varnostniki, ampak sta jih družila znoj, dotikanje in kričanje direktno na uho. Rahlo sklonjeni Pero Gnus, z razkrečenimi nogami, obutimi v kavbojske škornje, se nagiba nad mikrofon, hrbet mu varuje bend, publika pa deluje, kot da bi padla v skupinsko zamaknjenost, trans, samopozabo. Brane je čisto blizu. Pod odrom. Oblečen v belo, razpeto srajco. Na obrazu ima izraz mučenika, izraz trpljenja, ne ekstaze. Takšen izraz na obrazu dobi človek, ki popije preveč alkohola. To se zgodi, ko se vesela razposajenost prevesi na temno stran. Ko se začne odpirati brezno.
Zakaj se opiram na to fotografijo, na to knjigo? Ker se mi zdi, da je Bitenc v zgodnjih tekstih (poezija in proza) pisal o času po koncertu, o času, ko je zamaknjenost minila, ko sta minila trans in samopozaba, o času, ko se je dvorana spraznila in so se mladostniki vrnili v realno življenje, v meglo, v vlago, v rjavino in sivino, predvsem pa k ritualom soočanja s samim sabo, k iskanju svojega prostora pod soncem, k spogledovanju, vsaj v Bitenčevem primeru, z mejnimi situacijami, s fantazmagorijami, povezanimi z nasiljem, z omamo, ko je rokenrol z rdečimi lasmi postal alkohol, z omamo kot zanesljivim begom, ki pa ne bo odrešilen, ampak se bo spremenil v moro in potrebo po novem begu. In potem še v večjo moro.
Sprašujem se, od kod je prihajal navdih za Bitenčevo zgodnje pisanje. Zagotovo iz njegove osebne izkušnje, iz brezna, iz nečesa, kar je s sabo prinesel na svet, a tu je imel prste vmes tudi duh časa s svojo mazohistično modo, ki je blagoslavljala in poveličevala vse te temne občutke in trenutke in jih visoko cenila. Postavljala na prestole. Se, vsaj v kontekstu umetnosti, trudila delati iz bolečine, realne ali pa namišljene, lepoto. Toda ali ni vedno tako? Ali ni bilo vedno tako? Mar ni umetnost vedno stroj, ki naj bi iz bolečine delal lepoto? In kaj Bitenca, se pravi njegovo pisanje, odrešuje, da bi zdrsnilo v čisti patos teme? Odrešuje ga nadgradnja s humorjem in ironijo, bi rekel Tine Hribar.
Moje solze so kaplje krvi
Moje roke so nežne,
na češnje pada sneg.
Moje solze so kaplje krvi.
Lirika je patetična; torej:
Moje solze so kaplje krvi.
Tečejo, ko se brijem.
Brane je pod odrom. Oblečen v belo, razpeto srajco. Na obrazu ima izraz mučenika, izraz trpljenja, ne ekstaze. Včasih pa se, kot na fotografiji na zavihu Krvi, tudi smeji. Ampak tega se ne vidi.
***
Kaj je s tem, da se pesniki delamo s fizičnim dotikom in branjem?
Zgodnja Branetova poezija, zgodnje Branetovo pisanje nasploh, pripada rokovskemu miljeju. Od njega se odmakne, ko se začne, tole so seveda čista ugibanja, legitimnost jim daje podprtost z lastno izkušnjo, poznavanje notranjih mehanizmov, Brane družiti s pesniki in vzporedno s tem tudi brati poezijo. In to dvoje se, tokrat brez vsakršnih ugibanj, ampak s popolnoma jasnimi dokazi, v njegovem pisanju pozna. Zelo pozna.
Če je šlo pri zgodnjem pisanju, pa naj bo to pisanje poezije ali pa pisanje proznih zabeležk, za stvar iztiskanja, iztiskanja iz sebe, za pritisk določene potrebe, da je treba nekaj nujno izreči, povedati, zapisati, pa se zdaj tej nuji priključi še nekaj; višja stopnja oblikovanja. Drugačne formalne rešitve. Drugačen jezik. Razširjen in spremenjen nabor besed, ki naj bi s pesnikovo pomočjo nekaj povedale. Zgodovina poezije ne izpostavlja kot prvega vprašanja vprašanje – kaj?, ampak vprašanje – kako? Se pravi, da izpostavlja obliko; rezultat pogajanja med pesnikom in jezikom.
Ta prehod se zgodi tam po prvi tretji knjige Kri in potem se Bitenčevo pisanje, skoraj v celoti, predvsem pa v svojih vrhuncih, dogaja v tem risu, pod senco te peruti. Na prepletu nuje izrekanja in višje stopnje oblikovanja. Mogoče celo nekakšnega približevanja tradiciji. Približevanja tradiciji z dodatkom določenih osvežitev.
***
Tukaj so imena in reference pomembni, a hkrati tudi čisto nepomembni in zavajajoči. Je kaj Šalamuna v Bitencu? Je. Brane mu je postavil diagnozo in Tomaž je Branetu odpisal. Dobili smo »Šalamunu«, ki se konča: »Zato si prijazen kot hrček«. In dobili smo »Njemu, ki mi je prepovedal ime«. V njej smo lahko vohali hrčka. Recimo. Je kaj Detele v Bitencu? Prašni delec. Vzpon k hermetičnim višavam. Je kaj Aleša Debeljaka v Bitencu? Tole bo treba bolj natančno pogledati. Prešteti podobnosti in razlike. Pa Črniča? Definitivno ne. Pounda? Mogoče. In to tistega imagističnega, zgodnjega, iz faze »Na postaji metroja«. Jesenina? Slovanska nežnost. Zajca? Bloka? Nasploh Rusov? Slovanska nežnost in samodestruktivnost. Pa tudi oblikovni triki. Jambi. Rime. Kakšna štirivrstičnica. Zagotovo je prisotno dopisovanje s Quasimodom in njegovo »In je takoj večer?« Kdo od sonetistov je v Bitencu? Enkrat mi je Brane govoril o Balantiču. Mogoče je bil celo edini mlajši pesnik, takrat sicer že izven poezije, ki mi je kadarkoli govoril o Balantiču. Rekel je Muževna steblika. Ali pa je bilo tako, kot mora biti, in sem jaz pozabil: Muževna sem steblika. To ga je fasciniralo. Ton njegovega glasu je izdajal, da ga fascinira. Dve štirivrstičnici in prestopne rime. Pa soneti.
A mar ne gre pri oblikovanju individualnega pesniškega glasu, pri njegovi unikatnosti, le za nenavadno mešanico razmerij, vedno drugačno mešanico razmerij drugih pesniških glasov, ki si jih je pesnik prisvojil, si jih prilastil z branjem, a jih tudi nadgradil z lastno senzibilnostjo, z edinstvenostjo svoje postavitve v svet?
Pa še nečesa se spomnim. Spomnim se, kako je zastrigel z ušesi. Dobesedno. Še prej me je posadil na rob vodnjaka pod Grafičnim centrom v Tivoliju, malo niže od psov brez jezikov. Snemali smo oddajo za televizijo. Govoril sem o Cesaru Paveseju. O njegovi pesmi »Nočni užitki« in povedal znamenite Arrowsmithove stavke, ki sem jih potem še tolikokrat ponovil, da sem postal čisto trdno prepričan, da sem si jih izmislil jaz in ne Pavesejev prevajalec v ameriško angleščino. Stavki gredo nekako takole: pesnik potopljen v tisto obupano, utrujajočo nežnost do sveta, ki se izmika prijemu – v nežnost, ki jo človek, ki izgublja vid, čuti do tistega, kar še vidi, se spominja, da je videl. V tem se je Brane prepoznal. Se videl kot v ogledalu. Tako se mi vsaj zdi.
***
Brane in Aleš Debeljak. Zadnja pesem v Krvi ima naslov »Alešu Debeljaku in samemu sebi«. Nekje v knjigi je še ena z Alešem v naslovu, ki se zaključi: »Zakaj beli slak? / Ne vem, kar tako.« To je sposojen delček pesmi iz Debeljakove zbirke Imena smrti. Niti ne cel verz. Ampak del verza.
Razmišljam. Mogoče lahko pridem Branetu bliže, če ga postavim ob Aleša. Pulzirajoče jedro njune poezije je podobno. Žalost. Melanholija. Ali pa kot je pulz otipal Aleš Berger: turobne pesmi, zagatne usode, pozabljenci, osamelci, hrepenevci, drugačneži, minljivci, za kratek hip v pesmi oživljeni s toplo in presunljivo solidarnostjo. Pri Branetu je to Brane, spremenjen v lirski subjekt. Aleš ni tako oseben. Vstopa v kože drugih in jih spreminja v lirske subjekte. To je razlika. So pa še druge.
Forma. Najprej forma. Brane je bil ekonomičen. Nikoli ni pisal dolgih verzov. Največ njegove poezije sestavljajo kratke pesmi. Nekako se je držal rekla; manj je več. Imel je občutek za beline med verzi. Za prazne prostore. Pisal je pokončne pesmi. Predvsem pa je pisal jasne in pregledne pesmi. Aleš z redko redkimi izjemami sploh ni napisal kratke pesmi. Aleš se je razlival. Takšen je bil. Kot človek. Kot bi hotel zaobjeti vse. Včasih je poniknil in izgubil nit, a čez čas zopet prišel nazaj na površje. Govorim seveda o njunih sočasnih knjigah. O Imenih smrti in o Krvi. V svojih dveh najboljših, v Slovarju tišine in Minutah strahu, je tudi Aleš izčiščen. Pa še nekaj je. Aleš je bil vedno smrtno resen. Brane se je reševal (če je to prava beseda) z ironijo in humorjem. Včasih pa tudi z nežno mehkobo.
Malo sem žalosten. In malce srečen.
***
Leta 1988 je Aleš v Naših razgledih objavil tekst z naslovom Johnny Štulić in Lou Reed. Takrat je študiral v Ameriki. Tekst se konča s posvetilom ljubljanskim prijateljem in prijateljicam. Tu je omenjen tudi Brane, ki že eno leto piše en sonet. In res, v revijalni objavi, ki je sledila njegovi edini knjigi, so bili soneti. Štirje soneti. Branetovo soočenje s tradicijo. Njegov prispevek k njej. Retrospektivno gledano so to, kar se je zgodilo, napovedovale in obljubljale že zadnje pesmi v Krvi. Najboljše pesmi v Krvi.
Vsi štirje soneti so ljubezenski. Naslove sonetov sestavljajo nasprotujoči si poli. Kontradikcije. »Ljubezen in sovraštvo«. »Veselje in žalost«. Kajti pri Branetu je šlo vedno za kontradikcije in konfrontacijo. In ti soneti, sploh prva dva, s finima koncema, z ironičnim obratom in nostalgično nežnostjo, sta nekaj najboljšega, kar je Brane napisal. Brane je bil najmočnejši, ko je pisal refleksivno poezijo, ali pa, ko je pisal ljubezensko poezijo. Pravzaprav je bil Brane, kot je opazil Esad Babačić, pesnik ljubezenskih pesmi. Jaz dodajam; ljubezenskih pesmi, v katerih prevladujejo elegični toni.
Strast in mir
Zori
Naj neizprosno ostra dlan
mi pade na žarečo kožo,
bodi kot prvi zimski dan:
zadnji poljub na zadnjo rožo.
Naj ti izvabim žgočo slast,
naj srka lavasta sredina!
Raztrga naj me tvoja strast
kot bela božja bolečina.
Še to naj se zgodi nekoč:
naj starček bom z drhtečo roko,
ti moja sivodlaka psica.
Po prašnih stezah Rožnika gredoč
bom gladil tvojo mehko dlako;
ti mi boš lizala uvela lica.
Tudi njegov zadnji ciklus »Kamni«, se tematsko mestoma dotika ljubezni. To so nekakšne pesmi v prozi, a drugačne od Branetovega prejšnjega proznega pisanja. Tukaj se vidi, da gre za poezijo, da genetski zapis teh tekstov nedvomno pripada poeziji. To pa zaradi ritma. Nizanja zgoščenih podob, katerih namen je bolj ustvarjanje atmosfere kot pa pripovedovanje zgodbe, čeprav tudi to lahko zaslutimo. Vzdušje v teh pesmih pa je nadrealistično, sanjsko. Zaradi rodilniških metafor in atmosfere malo spominjajo na pisanje Daneta Zajca.
Pesniki se delamo s fizičnim dotikom in branjem.
***
Pred tridesetimi leti sva z Branetom visela v Emoni. Ne vem, kje sva se spoznala. Kdo naju je seznanil. Predstavil. Meni so ravno takrat izšle Sutre. Bile so iste barve kot Branetova Kri. Rdeče. Na nivoju vsebine pa popolnoma drugačne. Oblite z upanjem. In Brane me je seveda pobalinsko zajebaval: »Kaj je, malo sutra. A, malo sutra. Kaj je?« Za sosednjim pultom je slonel kitarist skupine Pankrti Dušan Žiberna. Brane se je obrnil k njemu in ga začel predrzno zajebavati in zbadati z isto vnemo, kot je zbadal mene. V Ljubljani sem bil praktično nov. Prišel sem iz province. Zdelo se mi je nenavadno, da Brane počne kaj takšnega. To, da zajebava mene, sem nekako požrl, čeprav mi ni bilo čisto vseeno. A da zajebava Žiberno, pa je bilo zame skrajno nenavadno. Skoraj šokantno. V provinci smo starejše spoštovali ali pa se jih bali, če jih že nismo spoštovali. Sploh pa bi si, vsaj v mojih očeh, takšen rokovski heroj, kot je kitarist Pankrtov, spoštovanje zaslužil.
Mogoče lahko ta anekdota pripomore k razumevanju kakšnega dela Branetovega pisanja, ki sem ga spregledal, izpustil in pozabil. Če se to ne bo zgodilo, lahko mogoče nekaj doda k mitu, tako namreč Braneta vidijo in doživljajo moj sin in njegovi prijatelji. In verjetno še precej njihovih vrstnikov. In to mi je všeč. Pa tudi Brane bi bil ponosen, če bi to vedel. In bi se verjetno nasmejal – kot na tisti fotografiji na zavihu Krvi.
