Spoiler alert: V spodnjem zapisu so razkrite nekatere postavke in osrednji triki kriminalnega romana Ni je več ameriške avtorice Gillian Flynn. Če bi to zmotilo vaše bodoče bralske užitke, zapisa ne preberite. Vsi tisti, ki se nadejate čedne poletne porjavelosti, precej skočite v knjižnico in se vrzite na travo, na skale, na pesek. Zagotavljam vam, da boste s page turnerjem takšnega kova rjavi, preden rečete »keks«.
Ste mlad/a intelektualec/ka oziroma si radi zamišljate, da ste. Prebirate pomembne romane in o njih razpravljate s svojimi prijatelji. Pozorni ste na to, kakšna je vaša pozicija izrekanja in katerim ideološkim postavkam zadosti, ter ste tako prekleto meta, da jih razdelate tudi tekom pogovora. Spat legate z zbranimi deli Hegla in svobodnim jazzom najbolj piskajoče vrste, pravite, da vas to najbolj nežno zaziblje v sanje. Bikofe v Ljubljani obiščete pogosteje kot klamidija najstnike, pozimi pa nosite Foucaultovske pulije. Zatrjujete, da ste intelektualno zgledni, toda pod površjem skrivate ljubezen do popularne kulture, vsega lahkotnega, sončkastega in kodrlajsastega. Vaš(i) pravi guilty pleasure je/so tako:
a) Resničnostni šovi vsakršnega formata. Gostilna, Kmetija, Talenti, X Faktor! Imate naročnino na Voyo in zakupljen štiriindvajseturni dostop do dogajanja v hiši. Prepričani ste, da vas tovrsten stik s sleherniki dela boljše osebe.
b) Coldplay! Ker je vznemirljivo, kako lahko iz treh različnih akordov potegneš toliko glasbe, toliko trpljenja, ljubezni in razpada!
c) Vaje z utežmi! Fitnes obiskujete že od šestnajstega leta, svojim prijateljem pa zatrjujete, da je vaš latissimus dorsi tako trden zgolj od BMC-ja, pilatesa in hatha joge. Zdrav duh v pokornem telesu, yolo!
d) Krimiči! V vseh pojavnih oblikah! Krimiči so tolažba in smisel, krimiči so katarza in sprava, krimiči urejajo kaos sveta in dolgčas. Dihate za whodunnit, vprašanje svobodne volje nikoli ne doseže intenzivnosti vprašanja »Kdo je ubil Lauro Palmer«.
Odgovor d), kajne?
Ker smo v istem čolnu, si potemtakem lahko nalijemo čistega vina: če obupani posameznik, ki so mu pred kratkim vzeli Poirota, najde dober kriminalni roman, ga radost zalije vse do petnih žil. In Ni je več je hudo dober kriminalni roman alias »psihološki triler, ki je obsedel svet«. Fabula je mega: Nick Dunne se nekega dopoldneva znajde pred na stežaj odprtimi vhodnimi vrati domače hiše sredi precej propadlega misurijskega mesteca, žene Amy Dunne (prej Elliot) pa ni nikjer! Pred vrati na stopnicah stoji le rejeni maček, v notranjosti pa je zrežirano prevrnjenih nekaj predmetov, med njimi tudi težka otomana, poleg s tal pobrisane krvi edina resnična priča zrežiranosti prizora. V iskanje Amy se vključi Nickova neobičajna sestra dvojčica Go, policija, pa njena starša, pa celotna krajevna in državna skupnost, kot razsodnica se javi celo znamenita gostiteljica pogovornih oddaj in zadeva na koncu po pričakovanjih prismrdi nazaj do zakonskega partnerja, ki je v takih zadevah vselej dežurni ali pa dejanski krivec. Nicka prav zares ne moremo ljubiti, ker Amy vara z mlajšo Andie, »nenavadno punčko za seks«, svojo študentko, ki ji v vlažna ušeska šepeta ljubezen in pošilja opolzka glasovna sporočila. Ne moremo ljubiti Go, ker je preprosto preveč nespametno zaščitniška – kaj pa, če je tvoj razvajeni bratec zares morilec, si pomislila na to? Ne moremo ljubiti Amyjinih staršev, otroških psihologov in avtorjev serije didaktičnih knjig z naslovom Čudovita Amy, ki služi kot sanacija Amyine človeškosti, saj sta Marybeth in Rand preprosto ultra unheimlich. Ne moremo ljubiti obeh osrednjih detektivov, ker sta prav nespektakularno mesena, malo počasna, malo pronicljiva, malo zmotljiva, vse po črki človeškosti. Največja zagata krimiča Ni je več pa je zlasti ta, da ne moremo ljubiti niti Amy, te čudovite, izginule, ljubeče soproge Amy!
Da Amy, ki je morda mrtva, morda pa tudi ne, ne moremo vzeti za svojo ubogo trpinčeno revco, Gillian Flynn poskrbi na posebej imeniten način. Roman je spleten iz izmenjujočih se glasov, umeščenih v ločena poglavja: tu imamo Amyjin (domnevni) dnevnik, zajemajoč obdobje od leta 2005 do 2012, obdobje od prvega srečanja z Nickom do izginotja, beremo Nickovo prvoosebno pripoved, ki nam razkriva dogajanje za časa Amyjine odsotnosti, njegovo emocionalno, časovno, pravno in medijsko bitko, naposled pa se nam v drugem delu romana pridruži še – tarararara – resnična prvoosebna Amyjina pripoved, v kateri – tarararara – se Amy izkaže za preračunljivo, izjemno maščevalno, zamerljivo in čez in čez zlobno žensko. Najverjetneje se takšne osebe označi za psihopate, kaj pa vem. Gre potemtakem za to, da nam Gillian osrednja dva lika predstavi skozi oči drugega (besede nisem natipkala z veliko začetnico, ker je menda neprimerno, da ob vsaki priliki opletam s strukturalizmom) in, ker je to tako, za nobenega od njiju ne prihrani privilegija zanikanja. Oba sta večrazsežni budali, pri čemer je Amy v tem še posebej srhljiva. Ona namreč uprizori svoje lastno izginotje, da bi svojega nezvestega in nespoštljivega moža naučila kozjih molitvic! Tak scenarij menda poznamo že iz torkovih resničnih zgodb komercialnih televizij, toda presežno v Ni je več je prav to, da je domnevna žrtev globoko motena, zlizana od dekad pretvarjanja in vživljanja v podobo, ki sta jo zanjo pripravila superčudna starša, ter prileganja vlogi, ki jo je umerila sama sebi, vlogi kul punce, sanjam vsakega moškega; kul punca ne jamra in ne joče in je nič ne motijo večeri z bojsi in popivanja in emocionalno zanemarjanje, manko pozornosti, ker je preprosto superdostojanstvena in se po človeško na svojega partnerja sploh ne naveže. Argument kul punce, ki naj bi skalila zakonsko in osebno srečo Amy Elliot, je v celotnem delu še najbolj trapast, preprosto preveč splošen in naiven je, da bi se lahko skladal s sicer široko zastavljeno psihološko sliko nečednice. Čeprav, kot vemo vsi, smo ljudje tam, kjer bi morali biti najbolj zapleteni, večinoma najbolj malenkostni in bedasti, vzgibajo nas največje trivialnosti, zato naši fiktivni Amy ne moremo zameriti, da je nekje globoko pod podpodjem še vedno stara šestnajst let.
Amyjino verzijo kul punce spremljamo v njenem insceniranem dnevniku, oblikovanim za posebne kriminalne namene. Ta dnevnik je zgolj ena izmed etap obsežnega, municiozno zastavljenega načrta Potopimo Nicka Dunna, zaradi katerega bo všečkov željni, nedorasli možiček propadel kot maturantski ples v Velikem Nerajcu.
Navadno se v svojih pisarijah ob zgodbeni zasnovi ne ustavljam tako dolgo, toda kaj pa naj drugega? Na slog se ne bom obesila, saj je najslabša pisateljica vseh časov Agatha Christie vseeno pisala najboljše kriminalne zgodbe. Kljub temu naj omenim, da Flynninin preferencam v nobeni točki ne morem ugovarjati, saj dobro in tudi jezikovno bogato pelje, stilsko je zadosti igriva, da pred nas stopita skoraj tridimenzionalna Nick in Amy ter celotno brezposelno okolje države Misuri, kjer imajo radi nosečnice in nakupovalne centre. Ravno tako se ne bi pretirano posvečala pomenu ali izvoru užitka ob branju kriminalnih zgodb, povzamem lahko le, da je za zavest vselej dobro, če si lahko v odnosu do smrti ali umiranja prizadeva za nekaj frivolnosti. Nenazadnje niti ne morem trditi, da je roman v razkrivanju psihologije likov genialen, saj je Flynnova žal še vedno na karikirani strani dostojevščin in je njene ljudi prekleto lahko pojasniti – sama seveda sklepam, da ljudje nismo sklenjeni krogi, temveč prejkone zajeb*** uroboros, nekje nam malo zmanjka ali pa imamo česa preveč. Skratka, njeni liki so še vedno kot iz škatlice, dva ali trije poglavitni motivacijski vzvodi in, voíla, imamo konflikt.
Naj vseeno še enkrat poudarim, da je knjigo Ni je več vredno prebrati. Ne zato, ker bi vas duševno izpopolnila, temveč zato, ker je dostojen potrošniški izdelek, ki se ga boste – ich wette, dass – spominjali z veliko prave krimič ljubezni. In ne, dragi intelektualni bralec, da berete ravno to knjigo, tega v Bikofeju ali kod drugod ne bo mogoče skriti, na naslovnici ima namreč ostuden, kričeče oranžen trak, na katerem piše Dokler naju smrt … Pomnimo, krimičev ne beremo for the lulz, kakor se reče, ampak zato, ker – odgovor d), kajne?
(In še tolažba za tiste, ki vam knjige poleti ne o uspelo prebrati: Jeseni bo v kinematografe prišel film Gone Girl, posnet po knjižni uspešnici.)