AirBeletrina - Ni temne strani lune
Montaža 22. 3. 2013

Ni temne strani lune

 

Pink Floyd: Dark Side of the Moon

Še pomnite, kako je digitalni zapis zamenjal magnetnega in je zvok dobil povsem nove razsežnosti? Kar se mene tiče, se mi je razlika vtisnila globoko v spomin predvsem zaradi primerka, na katerem sem jo imela čast opaziti – prvi CD plošček, ki sem mu v življenju prisluhnila, je bil namreč Atom Heart Mother skupine Pink Floyd. Sledil je odločen upor glasbi, ki je iz neznanega razloga očarala mojo generacijo, z naslednjega obiska Nemčije pa se je naša družina vrnila bogatejša za skoraj celoten opus Floydov. Zvoki, ki bi na marsikaterem otroku pustili dolgoročne duševne posledice, so se skozi leta poslušanja vestno kopičili v moji podzavesti in počasi začenjali ponujati odgovore mojim metafizičnim dvomom. Danes, skoraj dvajset let kasneje, brez enega samcatega dneva psihiatrične obravnave, še vedno zajtrkujem z norim klobučarjem, medtem ko se v ozadju vrti Alan’s Psychedelic Breakfast.

Priznam, čeprav realistka in pragmatičarka, včasih začutim nujo po zatekanju v fikcijske svetove. V psihedelične pokrajine intergalaktičnih razsežnosti, za katere je bil izvedenec per excellence danes že pokojni Syd Barrett, ali pa v distopična kraljestva, kjer Watersove preokupacije s psihopatologijo ustvarjajo zares prijetno vzdušje. Vendar se najraje in vedno znova vračam predvsem k The Dark Side of the Moon, k albumu, ki je med vsemi najbolj trezen. Po tem, ko so se Floydi odrekli desetminutnim bobnarskim solažam, klasičnim suitam in pojočim hrtom ter odločno potegnili črto pod abstraktno-eksperimentalne prijeme, so se začeli vse bolj bližati nekakšnemu estetiziranemu realizmu. Brez nepotrebnih olepšav so začeli »opevati« življenje, minljivost in smrt. Za tiste, ki resnico slabo prenašajo, kruto. Tistim med vami, ki vas od Floydov odvrača kompleksna narava njihove ritmike, pa v vednost – če boste na kakšnem kvizu slučajno naleteli na vprašanje: »S katerim albumom je angleška zasedba Pink Floyd leta 1973 doživela prelom v svoji karieri in se povzpela na sam vrh svetovnih lestvic?« The Dark Side of the Moon je odgovor, ki ga iščete. To je ta album, ki je navdihnil celo samega Darth Vaderja. In letos marca mineva štirideset let, odkar je ugledal luč sveta. Štirideset let, odkar so Floydi ustvarili nadčasno klasiko in najžlahtnejši instanci človeškega duha – glasbo in filozofijo – združili v eno.

Breathe, On the Run, Time, Great Gig in the Sky, Money, Us and Them, Any Colour You Like, Brain Damage, Eclipse – pesmi z albuma zasledujejo etape človeškega življenja. Pripovedujejo zgodbo o relativnosti časa in malo manj relativni minljivosti človeka ter o tem, kako moramo vsemu navkljub početi tisto, kar na nas blagodejno vpliva. Kljub gotovi smrti, ki nas utegne pričakati same, po možnosti pa tudi zmešane. Melodije stilizirajo idejno atmosfero do te mere, da se vsebina besedil zlije, harmonizira z glasbo, poslušalca pa spodbudi h kontemplaciji in introspekciji ter mu tako omogoči katarzično izkušnjo dojetja bistva človekovega življenja. Začetek in konec albuma sta pospremljena z bitjem srca, kar nam daje vedeti, da smo tukaj in zdaj, samo ljudje, postavljeni pred peščeno uro, čakajoč na mrk. Človekova končnost je torej iz smrtnosti izhajajoča vpetost v časovnost. In s tem, ko so Floydi prestopili na temno stran, so nas rešili metafizičnih okov. Naš um ni več na preži, saj so ga razbremenili pretiranega filozofskega patosa in mu dali možnost, da lahko v soočenju z lastno minljivostjo polno zaživi. Govoreče pasaže v ozadju, kot je na primer »If you can hear this whispering you are dying,« so sicer le še dodatna brca v realnost, ampak naj vas potolažim: Heidegger, duh in glas 20. stoletja, je dejal, da se šele z zavedanjem oziroma s sprejetjem smrti osvobodimo strahu pred njo in lahko začnemo s procesom ustvarjanja pravega sebe. Old school metafiziko je torej zamenjala skrb za bit znotraj lastnih (z)možnosti, v poljubnih barvah (poslušaj: Any Colour You Like), ki kljub zavedanju o neizogibni smrti ne vegetira, pač pa se ji v ponosni, avtentični drži bliža, na tej poti pa tvori svoje lastno jedro. Pesimistične filozofije, skratka, ni. Je samo filozofija, ki nas uči živeti, in tista druga, ki nam pomaga poiskati začasno tolažbo in pobeg iz vsakdana. Morda se zdi koristneje izbrati prvo, namigujejo Floydi. »There is no dark side of the moon, really. As a matter of fact, it’s all dark,« kot pravi epilog albuma. Šele popolna tema odpira možnost svetlobi. In prej ko boste začeli poslušati floydovsko glasbo (predvsem tisto od leta 1973 dalje), prej boste zmožni pogledati v temo, ki jo nosite s sabo. Nosce te ipsum. In, ironično, brez olepšav se svet utegne zdeti lepši.