Uganka
Misel Friedricha Wilhelma Nietzscheja (1844–1900) je morala hudo užaliti boginjo Nemesis, da ga je kaznovala s takšno »ironično« zgodovinsko usodo. Ta mu je sicer izkazala slavo med nemškimi izobraženci, vendar je, uklet v svojo duševno zlomljeno notrino, ni dočakal. Po njegovi smrti ga je velikodušno ponesla v svet: po precej točni oceni nekega ameriškega kritika ga po vplivu na 20. stoletje med vsemi misleci 19. stoletja prekaša samo še Karl Marx. Po drugi strani ni bil bržkone noben mislec tako množično in različno razlagan ter tudi tolikokrat nerazumljen kakor Nietzsche. Iz konteksta sta si ga surovo trgala zase nacizem in fašizem ter ga sinkretistično maličila vsak v svojo zblojeno ideologijo. Del odgovornosti za zlorabo je treba pripisati kar nemškemu filozofu samemu (novejše raziskave so zgodovinsko krivko, njegovo sestro, oprostile potvarjanja), saj je ustvarjal filozofijo, stoječo na mitopoetičnih ideologemih, kot so »volja do moči«, »nadčlovek«, »zadnji človek«, »dekadenca« in »degeneracija« človeštva, »smrt boga« ipd. Z apokaliptičnim patosom je upodabljal v vseh vrednotah prevrednoteno prihajajočo epoho, porojeno v vojni zaradi idej. Poleg belicizma je zagovarjal sprejemanje trpljenja in tako kot premnogo Nemcev ter Evropejcev tistega časa zavračal vsa prizadevanja za kakršnokoli enakost in demokracijo. Dosti radikalnejši od svojih reakcionarnih sodobnikov je nasprotoval domala vsemu, kar danes navadno razumemo s pojmom pravičnosti. Mestoma se je uspel dokopati do številnih neprecenljivih podtalnih uvidov, ki so anticipirali postmoderne tokove mišljenja, toda njegov opus ostaja kontroverzno dovzeten za nove zlorabe.
Nietzschejeva nenavadna in bleščava, pogosto metaforična, včasih lirična in aforistična, spet drugič gromoglasna in starozavezna govorica rada izreka pomensko kipeče stavke. Še raje nam svoje pisanje zastavlja v podobi uganke – previdni bralec mora polifonično sfingo torej ugnati v njeno brezno. Odgovor na prvo vprašanje, ki ga novincu postavlja dobršen ducat Nietzschejevih pomembnejših spisov (knjig), napisanih v razdobju šestnajstih let, je v spoznanju, da njihova misel ni ena sama, ampak jih je več. Med sabo so različne in celo protislovne, čeprav kavzalno povezane. Že Nietzsche je svojo filozofijo razdelil na tri prelomna obdobja, in sicer na zgodnje, srednje in pozno; glede ustreznosti te klasifikacije je stroka večinsko soglasna. Zgodnjega Nietzscheja (1869–74) opredeljujeta Schopenhauer in Wagner ter teme dionizično in apolinično, tragedija in vprašanje o naravi resnice, zanimajo ga filozofija jezika, predsokratiki ter grška arhaika. Srednji Nietzsche (1875–82) se izpuli iz Schopenhauerjevega in Wagnerjevega primeža, začne se »antimetafizično obdobje«. Leta 1877 celo napiše demanti, s katerim se odpove »metafizično-umetniškim nazorom«, prevladujočim v prejšnjih delih (Rojstvo tragedije, Času neprimerna premišljevanja, O prihodnosti izobraževalnih ustanov), svoj impetus črpa pri francoskih moralistih in pri philosophes, prav posebej pri Voltairu, ki mu leta 1878 z globokim občudovanjem posveti Človeško, prečloveško. Nietzschejevo filozofsko naklonjenost umetnosti in estetiki izpodrinejo skeptična drža in svobodomiselstvo ter nagnjenost k znanosti in razsvetljenstvu. Esejistični stil pisanja zamenja z aforističnim, filozofski modus pa naravna zgodovinsko in antropološko. V Veseli znanosti, 1882, predstavi ideje amor fati, smrt boga in večno vračanje, slednja tvori skupaj s konceptoma »volje do moči« in »nadčloveka« idejno jedro dela Tako je govoril Zaratustra (1883–85). S to zloglasno knjigo za vse in za nikogar se začne pozno obdobje (1883–88), v katerem razvija teorijo perspektivizma, nihilizma, prevrednotenja, pojmovanje resnice kot fikcije, nujne za preživetje (Volja do moči, 1884–88, Onstran dobrega in zlega, 1886). Leta 1888 začne ekstenzivno uporabljati termin décadence (Somrak malikov, Primer Wagner, Antikrist)in napiše svoje poslednje delo, Ecce homo. Tretjega januarja 1889 doživi popoln duševni zlom. Filozofija, ki je hodila najprej po štirih, nato po dveh in nazadnje po treh, je prepuščena razlagalcem in ugankarjem.
Rešitev
Letos smo v slovenščini dobili prevod Nietzschejevega dela O prihodnosti naših izobraževalnih ustanov. To je sosledje petih spisov, ki jih je javno predaval v začetku leta 1872 v Baslu, kjer je tačas že tretje leto poučeval klasično filologijo. Referati, podani v obliki fiktivnih pogovorov med njim in tremi sogovorci, so uperjeni proti tedanjemu nemškemu (pruskemu) izobraževalnemu sistemu. O predavanjih je istega leta sodil, da jih ni mogoče izdati, saj imajo premalo globine in so »odeti v komaj kaj izvirno farso«. Sprva je pripravljal še šesto, zaključno predavanje, v katerem je nameraval naslikati »zelo divji in barvit prizor razsvetljevanj noči«, a je načrte opustil. Ta nedokončana zbirka pisanj je precej neznačilna za Nietzschejev filozofski opus, celo v primerjavi s starejšimi neobjavljenimi besedili je njihova samostojna filozofska vrednost majhna. Predavanja je idejno oprl na svoj prvenec Rojstvo tragedije, medtem ko je njihovo osnovno, v medlih konturah nastavljeno doktrino obdelal neprimerljivo razvidneje v kasnejših spisih O koristi in škodi zgodovine za življenje in Mi filologi.
V 19. stoletju se je Nemško cesarstvo znašlo sredi kočljivega preloma med predindustrijsko in industrijsko dobo, zato so takratno šolstvo, pod udarom zahtev modernosti, zajele spremembe, presenetljivo podobne tem, kakršnim smo priča danes. Na eni ravni je državna »težnja k največji možni razširjenosti izobrazbe« kulminirala v ustanavljanje številnih poklicnih šol, ki bodo prebivalstvo množično usposabljale za delo, na drugi pa se je poudarek s tradicionalno privilegiranih humanističnih ved prevesil k naravoslovnim in uporabnejšim znanostim. Hkrati se je začela intenzivna specializacija znanosti in ved. V premiku k naravoslovju in v specializaciji Nietzsche prepozna težnjo po »zmanjšanju in oslabitvi« izobrazbe. Zato v aristokratskem duhu, seve, pozove »k omejevanju in koncentraciji izobrazbe«, k uvedbi diskriminatorskih ukrepov, s katerimi bi onemogočili šolanje malodane vsem razen tistim najobetavnejšim, ki bi zrasli v velike genije, duhovne vodje, kakršni so bili Humboldt, Schiller, Goethe, starogrški tragedi in ne dosti drugih svetlih zvezd. Po njegovem prepričanju ja namreč samo na ta način mogoče prehoditi »pot, ki vodi k […] pravi in edini domovini izobraževanja, grški antiki«, oživeti Helene in v Nemcih vzbuditi »koprneče hrepenenje po Grkih ter »[o]bčutek za klasično-helenistično«. Nemčija bo »grškega genija prijela pod roko« in učenec bo »dospel do resničnega občutka za sveto resnost umetnosti«. V teh besedah je nekaj globljega, česar v predavanjih ni. Nietzsche ni navaden oboževalec arhaičnih Helenov, predsokratikov, Homerja in Sofokleja, pač pa ima čisto svojstveno razumevanje starogrštva, življenja ter umetnosti. To pojmovanje živahno in obsežno razprede v Rojstvu tragedije, taisto favoriziranje genija pa na škodo, nesvobodo in nesrečo vseh drugih utemelji z načelom, da sta »bivanje in svet […] večno upravičena samo kot estetski fenomen«. Rečeno manj abstraktno, bolj posplošeno in nekoliko širše: edino stari Grki so znali živeti, saj se kljub obilju človeških tegob in trpljenja niso predali življenjskemu pesimizmu, ampak so se predajali umetnosti. In ravno geniji umetniki omogočajo s svojimi umetniškimi mojstrovinami (povprečnim rojakom) najplemenitejšo eksistenco, z umetnostjo upravičijo tudi najbolj klavrno človeško življenje in obstoj sveta. V predavanjih Nietzsche podaja praktičen načrt, kako uresničiti to, kar je v Rojstvu tragedije postavil za ideal. Znotraj tega miselnega okvira postane njegovo poveličevanje genijev in udrihanje po demokratičnem šolstvu teoretsko smiselno.
In požrta žrtev
Prevajalec Tadej Pirc je svoj prevod krstil z zelo nenavadno spremno študijo. V njej ne boste izvedeli žal ničesar, kar bi vam pomagalo pri razumevanju vsebine. Ničesar o Nietzschejevi zgodnji filozofiji, o intelektualno-zgodovinskih okoliščinah, tedanjem šolstvu, niti o za razumevanje izredno pomembnem pomenu izraza Bildung [humboldtovsko, humanistično izobraževanje, ki si prizadeva za celoten razvoj posameznika in njegovih intelektualnih, estetskih ter moralnih sposobnosti; oblikovanje], h katerega modificirani prenovi poziva Nietzsche. V zameno se Pirc v svoji eksplikaciji loti, kakor sam pravi, »premisleka sedanjega stanja izobraževalnih ustanov skozi prizmo Nietzschejeve pesimistične ocene«. In kot je Nietzsche iz strahu pred negativnimi posledicami položil svoja spornejša stališča v usta overitvi izmuzljivim sogovorcem, enako tudi Pirc svoja premišljevanja praviloma končuje s sklepi, izpeljanimi iz tujih ust, največkrat Nietzschejevih: za demokratični pristop je »značilen “zadnji človek, ki vse dela majhno”«; »[m]oje gibanje proizvede nadčloveka«; »naš cilj ne more biti izobraževanje mase, temveč izobraževanje posameznih izbranih, za velika in trajna dela oplemenitenih ljudi« – preden se le opogumi in prispeva še sam: »saj je naloga prihodnosti ustvarjanje boljših ljudi«.
Kljub temu pa tudi s prekladanjem Nietzschejevih stavkov in delnih interpretacij njegovih razlagalcev pride do »lastnih« zaključkov, denimo: demokratično družbo poganjajo čredne vrline; namera sedanjega šolstva je narediti človeka nesvobodnega; izobraževanje je sredstvo za uničenje izjeme oziroma genija; in nenazadnje do zadosti zgovornega sklepa, da se »[v]ečini nevednih […] gotovo zdi, da je izravnana, egalitarna družba […], večja pridobitev od izobražene, kultivirane«, v kateri je izobraženih »le nekaj izjemnih posameznikov«. Pri svojem izvajanju je dosledno dogmatičen, saj nikdar ne podvomi o Nietzschejevih besedah. Pirc filozofove izrazito problematične »ugotovitve« o škodljivosti demokratičnega izobraževanja, ki dozdevno »izravna« v ničvredno povprečnost vse, česar se dotakne, preprosto prekopira na sodobno družbeno realnost. Svojih patetičnih zatrjevanj, da enako velja tudi za naše institucije, ne podkrepi niti z enim samim virom s področja pedagogike ali filozofije izobraževanja. Niti s takšnim, kakorkoli povezanim z evropskimi ali slovenskimi direktivam in priporočili, s šolsko zakonodajo, s kurikulumom, s poročili o dejanskem stanju t. i. »demokratičnega izobraževanja« ipd. (npr. Maastrichtska in Lizbonska pogodba, Bolonjska reforma, Strateški okviri, Bela knjiga, nacionalna poročila, statistični podatki). Edino, kar mu uspe izreči o sodobnem stanju vzgojno-izobraževalnega sistema, je njegov lasten osebnoizpovedni resentiment: »lahko prepričljivo zatrdim, da ‘obče izobraževanje’ tako šibi izobraževanje, da sploh ne zmore več zagotavljati nikakršnih privilegijev in nikakršnega spoštovanja«. A to, kakor tudi večino Nietzschejevih predpostavk, s katerimi pisec gradi glavnino svojega premišljanja, je mogoče ovreči že z malce brskanja po spletu, za začetek s pregledom plačnih razlik glede na stopnjo izobrazbe. Celoten »premislek« o sodobnih razmerah v šolstvu je opravljen na slepo, na nivoju gostilniškega »filozofiranja«.
Toda še bolj problematično je avtorjevo resno nepoznavanje in nerazumevanje Nietzschejeve filozofije in konceptualnega aparata. Pirc v aktualizaciji poziva »k omejevanju in koncentraciji izobrazbe«, zmotno pomeša vse raznorodne koncepte, ob tem zagreši celo najstarejšo in najpogostejšo napako, pred katero je svaril že Nietzsche v avtobiografiji svojega mišljenja, Ecce Homo: ne loči niti med tragičnim umetnikom (genij, ki upravičuje bivanje) in nadčlovekom (inkarnat volje do moči), ki ju uporablja sinonimno. Pisec študije niti ne opazi estetskih metafizičnih principov, v imenu katerih mladostni Nietzsche terja prenovo pruskih gimnazij in univerz. Namesto tega svoje razumevanje predavanj posiljuje s kasnejšimi pojmi – nabranimi izven konteksta in poenostavljenimi.
Pirc neposredno nikjer ne terja uvedbe nedemokratičnega izobraževanja, ampak bolj nagovarja k mnenju, da je takšen zatiralski pristop potreben oziroma zaželen. Prihodnost ustvarjanja boljših ljudi mora pač odpraviti to, čemur Nietzsche pravi »[l]iberalizem: po slovensko poživaljenje čred«, Pirc pa to poimenuje »povprečnost, če uporabim nekoliko manj naturalističen termin«. A argumenti, s katerimi skuša legitimizirati odpravo temeljnih človekovih pravic, ki zagotavljajo vsem ljudem enakopravnost in otrokom pravico do šolanja, se opotekajo okrog osi: demokracija in enakost delata čredne ljudi in prav take vrline, vzbujata »ressentiment« do genijev/vodij/nadljudi, mi pa potrebujemo genija/vodjo/nadčloveka, »saj je naloga prihodnosti ustvarjanje boljših ljudi«.
Avtorjeva popolnoma samovoljna interpretacija Nietzscheja je dovolj skrb vzbujajoča že z vidika presoje teoretičnega izvajanja. V spremni razpravi je filozofsko povsem nedorasel za spoprijem z Nietzschejevo filozofijo. Če prikličemo v spomin zgodovinsko usodnost sorodnih poskusov vulgarnega obravnavanja taistega filozofa, pa se nam razsežnost piščevega izdelka razkrije v drugačni, srhljivejši, moreči podobi.
Prevod predavanj je zagotovo boljši od spremne študije. Ponekod ga kazijo slogovne nerodnosti, neprevedene besede ter prav tako neprevedena kitica Goethejeve pesmi. Vprašljivo je Pirčevo prevajanje mnogopomenskega samostalnika Bildung kot izobrazba/izobraževanje, in sicer na mestih, kjer bi ta lahko označeval (tudi) kulturo, omiko oziroma oblikovanje posameznika. Opomb, ki bi bralstvu razjasnile to in številne druge ovire pri razumevanju, praktično ni.
Na kratko, bralkam in bralcem, željnim seznanjenja z zgodnjo Nietzschejevo mislijo, vsekakor raje priporočam Rojstvo tragedije, z odlično, pojasnilno spremno besedo enega njenih naših največjih poznavalcev, Ivana Urbančiča. Ki jo začne takole:
»Kaj je treba danes vedeti pri branju Nietzschejevega prvenca Rojstvo tragedije iz duha glasbe? Čeprav delo govori samo o sebi, le ne bo odveč, če poznaš že vnaprej okoliščine, v katerih je nastajalo, teme, ki jih obravnava, in namen, ki ga poskuša doseči.«
(Ivan Urbančič, 1930–2016)
Friedrich Nietzsche: O prihodnosti naših izobraževalnih ustanov. Prevod in spremna študija Tadej Pirc. Gornja Radgona: A priori, 2016. 154 strani, 17,00 €.