Da je Tista dežela (Mladinska knjiga, 2025) – po knjigah Zima vezilja (2016), Naj bo poleti (2018) in Ogenj in sence (2024) – zadnja v seriji štirih knjig haikujev Svetlane Makarovič atmosferska mešanica grenkobe, melanholije, pravljičnosti, mitološkosti, nežnosti in hkratne zajedljivosti, gotovo nikogar, ki pozna pesničino delo, ne more presenečati.
Tista dežela ponuja več kot dvesto haikujev, ki pa se, tudi zaradi postavitve, ki v ležečem formatu knjige na eni strani prinaša več pesmi, prelivajo drug v drugega in začno dejansko tvoriti svojevrstno (idejno) ozemlje, v katerem se pojavlja za Svetlano Makarovič značilno plastenje realnosti.
Kljub kratki formi besedila v Tisti deželi pogostoma zajemajo plejado različnih idejnih svetov, mogoče bi bilo reči celo več različnih kodov dešifriranja sveta; Svetlana Makarovič tako v zelo kondenzirani formi vseeno sega po pregovorih, ljudskih pesmih, mitološkem, hkrati pa po zelo stvarnem, materialističnem razumevanju sveta. Vsakega od kodov, ki omogočajo branje realnosti, je mogoče razumevati posamično, a seveda tudi prepleteno, tako kot se pojavljajo v družbenem tkivu.
Svetlana Makarovič tako v zelo kondenzirani formi vseeno sega po pregovorih, ljudskih pesmih, mitološkem, hkrati pa po zelo stvarnem, materialističnem razumevanju sveta.
Ljudska, skorajda folkloristična plast besedila ponuja vpogled v miselno strukturo sveta generacij prednic in prednikov, in vidimo lahko, da modrost, ki jo nosi ta struktura, prenaša sledi tudi v sodobnejše (kritične) misli. In vidimo lahko, kako določena razumevanja sveta, majhnosti človeka in tip njegove odnosnosti do drugih bitij in sveta niso nekaj, kar bi bilo porojeno iz (zgolj) novodobnih razmer, spričo trenutne ekološke krize, vojn, ekonomskega sistema in porasta oblastnih politik, temveč folkloristični del kaže, kako je to stalnica v človeški misli (tudi) preteklih generacij.
Ravno zaradi transhistoričnosti misli o človeški objestnosti so obrati, ki jih najdemo v poeziji zbirke Tista dežela, tolikanj ostrejši, tolikanj bridkejši; ne gre za to, da človek, kot bitje, ne bi nosil modrosti ali vednosti o svojih pomanjkljivosti, celo o svoji pošastnosti – to zavest nosi, a ne privede do delovanja, ki bi bilo drugačno, ki bi terjalo ali, bolje, omogočalo, da se človeške modrosti premaknejo, spremenijo; Svetlana Makarovič lahko tako spretno prepleta folkoristiko, mit in zelo sodobne, iz današnjosti vzete drobce realnosti ravno zato, ker človeška modrost ostaja nespremenjena, človekovo delovanje pa tudi.
Ko tako v svojo poezijo vnaša obešnjaški humor in cinizem, ki pa ne rojevata zgolj vtisa zagrenjenosti, temveč tudi neke bolj resnične, otipljive eksistencialne bridkosti, moramo te vnose razumeti skorajda kot popolnoma samoumeven derivat stanja človeške modrosti, ki si jo je spričo njenega neudejanjanja mogoče zamišljati tudi kot neko (idejno) entiteto, na kateri se nabirata prah in gniloba.
In vidimo lahko, kako določena razumevanja sveta, majhnosti človeka in tip njegove odnosnosti do drugih bitij in sveta niso nekaj, kar bi bilo porojeno iz (zgolj) novodobnih razmer, spričo trenutne ekološke krize, vojn, ekonomskega sistema in porasta oblastnih politik.
Posledica te dihotomije, disonance med vednostjo in dejanji je torej grenkoba, ki je globoko bivanjske, prav tako kolektivne, ne zgolj subjektivno pesničine narave; Svetlani Makarovič predvsem uspe ujeti to kolektivno usedlino, ki nastaja kot derivat duhovno-ekonomsko-družbenih delovanj človeštva v zadnjih nekaj sto letih. Tudi v Tisti deželi ostaja kritična do katoliške cerkve in v neki meri rehabilitira stare slovanske mite in legende, zgodbe, ki ostajajo z nami žive kljub temu, da niso tolikokrat upovedane, kot katoliška mitologija, ostaja zvesta kritiki kapitalizma in človeške objestnosti obče, a obenem kaže, kako tudi v preteklosti marsikaj od tega, kar je zdaj morda res priostreno, ni zares imelo drugega tona.
Tudi v Tisti deželi ostaja kritična do katoliške cerkve in v neki meri rehabilitira stare slovanske mite in legende.
Morda prinaša Tista dežela nekaj dodatne izostritve pozicije zastran odnosa med človekom in drugimi živalmi; nekaj pesmi v zbirki je celo pisanih s pozicije, ki je lahko bila zanimiva pravoverni kritični animalistiki:
Nikjer izhoda.
Jelen v žični ogradi.
Za zakol gojen.
ali:
Na hrbtu leži
in opleta z nogami –
ni še pohojen.
ali
Poglej od blizu
čisto tebi podoben
žuželčji obraz.
Tista dežela prinaša primere bitij, ki so žrtve lova, živinoreje ali spregleda zaznave – specifično žuželke se, kot v navedenih primerih, v zbirki pojavijo večkrat. Svetlana Makarovič pri tem živali pretežno ne uporabi – kot jih je kdaj prej v svoji poeziji – kot simbolov in metafor (ali vsaj ne zgolj kot simbolov in metafor), temveč kot samosvoje individuume z značilnimi, individualnimi bivanjskimi izkušnjami, kot je denimo jelenova popolna ujetost v ogradi, kjer se celo ena oblika nasilja in represije nad drugimi bitji – lov – zamenja z zaostritvijo, z živinorejo; zdaj jelenu umanjka tudi tista možnost skrivanja, sreče, da se ne znajde na napačnem mestu ob napačnem kraju – ujet je in kot tak pripravljen na zakol, ograda pomeni tako ključno ožitev prostora; človek ne le pride v prostor in nečloveško bitje ubije v njegovem habitatu, temveč mu vzame tudi habitat in spremeni njegovo življenje iz preganjanega v ujeto bitje.
Druga primera opozarjata na to, kar človeku vedno znova ostaja nevidno; hroščka, ki (še) ni pohojen, a je že nemočen, bitje, ki ga ne moremo prepoznati kot bližnje, četudi je njegova tujost lahko v marsikakem pogledu navidezna – pač po liniji koncentracije na razlike, ne na podobnosti.
Podobno Svetlana Makarovič kot bitnosti ne upošteva samo nečloveških živali, temveč tudi rastline, zlasti drevesa, kot denimo tukaj:
Sibirska jelka
bo takrat violina.
Mrtva bo pela.
Samo dejstvo »mrtvega petja« že predvideva – in to lahko zaznamo v več pesmih – da je bila jelka nekoč živa in je imela neko bivanjsko izkustvo, četudi temeljno drugačno od človeškega.
Po drugi strani Makarovič poseže že v polje panpsihizma, ko svojevrstno obliko življenja pripiše tudi neorganskim entitetam, kot je denimo potok:
Bister potoček,
od gnojevke posiljen,
je dušo spustil.
Prav sama omemba duše v kontekstu potočka nakazuje na obliko razumevanja celotnega sveta, vsega obstajajočega kot na neki način živega; ta perspektiva je seveda lahko bolj ali manj oddaljena od še vedno prevladujoče materialistične paradigme. Po eni strani lahko pomeni, da so Svetlani Makarovič živi tudi potoki, reke ali travniki habitati, ki zajemajo mnogotera življenja, ki jih človek s svojim delovanjem, ubija – tudi če ne umre potok sam, umrejo, denimo, v njem živeči rakci, ribe, žabe, pupki … Po drugi strani lahko razumemo pozicijo filozofsko panpsihistično, posebej zaradi omembe duše; taka perspektiva materializem zavrača po liniji pripoznavanja nečesa bivajočega tudi v entitetah, kakršna je potok, ki jih sicer razumevamo kot nežive. Gre za mnogo bolj mrežajočo se pozicijo, ki se povezuje tudi s folklorističnimi in mitskimi predstavami naših prednic_kov, ki so življenje odkrivale_i povsod, ne le v človeku in človeškem; s tega vidika je tudi kritiko katoliške cerkve mogoče brati kot filozofsko pozicijo, ki ne le poseže v politično in družbeno sfero, ampak tudi duhovno in filozofsko zoži svet, pred tem bolj poln življenja.
Ta življenjska polnost je bistvena tudi, ker Svetlana Makarovič jasno upoveduje svet, v katerem bitja, vključno z ljudmi, pa tudi neorganske entitete, množično umirajo zaradi človeške neumnosti, objestnosti in požrešnosti.
Kljub temu, da je v zbirki tako prevladujoč ton grenkoben, pa prav prepletanje vseh teh različnih nivojev razumevanja sveta vnaša v zbirko tudi pravljičnost, nadčasovnost in vznikanje življenja tam, kjer je že bilo poteptano.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.