V osemdesetih se je kot nekakšen odgovor na Kuhnovo teorijo znanosti na ameriških in evropskih univerzah oblikovala nova teorija znanosti, ki se jo je prijelo ime sociologija znanosti. Njen objekt proučevanja so bile naravoslovne znanosti in tehnika, obojega pa so se lotili proučevati na nek nov, originalen način. Če je Kuhn proučeval naravoslovje predvsem z vidika teorij oziroma paradigem, so sociologi znanosti proučevali preplet med laboratorijskim delom, naravo in družbenim kontekstom. Povezave med temi tremi elementi so tisto odločilno, znanstvene teorije, ki jim je bila prej posvečena vsa pozornost, pa so zgolj produkti povezav med temi tremi dejavniki. Glavni zastopniki te sociologije znanosti so Bruno Latour, Karin Knor Cetina, Josef Rheinberger, Steven Shapin, Simon Schaffer in Donna Haraway, če naštejem samo par najpomembnejših imen.
Sociologija znanosti v Sloveniji je za enkrat še precej nepoznana, kar dokazuje že to, da sta poleg Nikoli nismo bili moderni v slovenščini trenutno dostopni samo še dve knjigi s tega področja, in sicer Pandorino upanje, katere avtor je prav tako Latour, in Opice, kiborgi in ženske izpod peresa Donne Haraway. Se pa je začela ta zadeva pri nas izboljševati.
Latourjev tekst Nikoli nismo bili moderni (Studia humanitatis, 2021, prevod Saša Jerele), katerega recenzijo berete, spada med ključne tekste tako Latourjevega opusa kot tudi sociologije znanosti. Posledično se ga je treba resno lotiti.
Bruno Latour se je rodil v francoski pokrajini Burgundiji. Študiral je filozofijo na univerzi v Dijonu, doktoriral pa na univerzi v Toursu. Z znanostjo se je pričel bolj poglobljeno ukvarjati, potem ko je opravil raziskavo laboratorijskega dela na znamenitem Salkovem inštitutu v Ameriki. Rezultate svoje raziskave je objavil v Laboratorijskem življenju. Potem se je zaposlil v Franciji kot univerzitetni profesor, sledile so nadaljnje knjige, kot so Znanost v akciji, Mikrobi, Nikoli nismo bili moderni, Pandorino upanje in Parlament stvari. Do nedavnega je bil Latour zaposlen kot univerzitetni profesor, in sicer na Pariškem inštitutu za politične vede, umrl je oktobra letos.
Glede Latourjeve knjige Nikoli nismo bili moderni je prisotna neka fama, češ da prinaša ne vem kakšna spoznanja. Sam nisem tega mnenja. Tekst vsekakor zaseda pomembno mesto znotraj Latourjevega opusa, ne prinaša pa neke velikanske revolucije znotraj humanistike. Kaj potem Nikoli nismo bili moderni dejansko trdi? In kakšno mesto zasedajo v Laturjevem opusu?
V osnovi je tekst Nikoli nismo bili moderni zgodovinska pripoved o vlogi narave in kulture znotraj moderne vednosti, kritika te pozicije in predlog nekega drugačnega razmerja med naravo in kulturo znotraj naše vednosti. Svojo pripoved Latour prične v 17. stoletju, in sicer s Hobbsom in Boylom, pri čemer se opira na znano Schafferjevo in Shapinovo knjigo Levithian in zračna črpalka. Pri teh dveh avtorjih naj bi se prvič pokazala ločnica med proučevanjem narave in proučevanjem družbe. Boyle je tako prvi zgradil svoj laboratorij in je nato vse svoje trditve glede zraka, s preučevanjem katerega se je ukvarjal v svojem laboratoriju, utemeljil na laboratorijskih poskusih. Hobbes je po drugi strani prvi po več stoletjih postavil teorijo družbe, v kateri bog ni igral nobene vloge, in s tem začel tradicijo modernega družboslovja. Med obema projektoma do sinteze ni prišlo. Hobbes in Boyle sta tako postavila temelje trendu glede organizacije vednosti, ki je danes še kako živ – na eni strani imamo proučevanje narave, ki temelji na laboratorijskih raziskavah, na drugi pa proučevanje družbe, ki ne temelji na laboratorijskih raziskavah. Med obema sklopoma znanosti kaj prida sodelovanja ni bilo in ga ni še danes. Skozi čas se je ta razkol med družboslovjem in naravoslovjem samo še poglabljal.
Ves ta čas, ko je vrzel med proučevalci narave in kulture poglabljala, pa se je odvijal še en drug proces. In sicer je ves ta čas potekalo vedno bolj intenzivno mešanje narave in kulture. In bolj kot se je razkol med naravoslovjem in družboslovjem poglabljal, bolj se je to prepletanje med naravo in družbo povečevalo.
Latour je bil zelo velik nasprotnik tega ostrega ločevanja med proučevanjem narave in proučevanjem družbe, saj narava in kultura v praksi nista ločeni, ampak prepleteni. Predlaga zgraditev nekakšnega mostu med obema skupkoma disciplin. A kako ta most postaviti? Latour je tu jasen – povezave med naravo in kulturo poteka preko kvazi objektov. Proučevanje teh kvazi objektov je pristop, ki omogoča videti povezave med naravo in kulturo.
Kaj je zdaj ta kvazi objekt? Latourjeva definicija kvazi objekta je v Nikoli nismo bili moderni zelo nejasna. A v resnici definicija kvazi objekta sploh ni težavna. Kvazi objekti niso nič drugega kot naravoslovne teorije in tehnološki produkti.
Zdaj počasi že vidimo, kaj so te povezave med naravo in kulturo. To so naravoslovne znanosti in tehnika, ki kvazi objekte, tj. naravoslovne teorije in tehnične produkte, producirajo. In katera je ta veda, ki bo proučevala naravoslovje in tehniko? To je po Latourju ravno njegova sociologija znanosti. Nikoli nismo bili moderni so tako v končni fazi teoretska podkrepitev Latourjeve sociologije znanosti.
Sociologija znanosti je tu zato, da proučuje povezave med naravo in družbo in tako predstavlja most med naravoslovjem in družboslovjem.
Kakšna pa je ta Latourjeva sociologija znanosti? Opis le-te boste v Nikoli nismo bili moderni zaman iskali, kar se mi zdi slabost Latourjeve knjige. Vsaj krajši opis svoje sociologije znanosti bi Latour v ta tekst prav lahko vključil, če bi se mu le zdelo to potrebno. Bralec, ki ga zanima, kaj Latourjeva sociologija znanosti je, bo moral tako vzeti v roko druge Latourjeve knjige, kot so Laboratorijsko življenje, Znanost v akciji in Pandorino upanje. Samo zadnja od teh treh knjig je zaenkrat prevedena v slovenščino.
Če zdaj na kratko opišem Latourejvo sociologijo znanosti, družba naravoslovcem in tehnikom polaga določene zahteve, saj sami naravoslovci in tehniki svojih raziskav brez podpore, torej brez denarja in političnih uslug, ne morejo realizirati. Posledično se morajo ukvarjati s problemi, ki so zanimivi za družbo. Z izrazom družba tu nimam v mislih širših ljudskih množic, ampak skupine, ki posedujejo bodisi denar bodisi politični vpliv bodisi oboje. Torej podjetja, vojaški vrhi in politične elite. Ko je podpora teh krogov zagotovljena, sledi vzpostavitev laboratorijev, ki delujejo v skupinah. Cilj raziskav v teh laboratorijih je priti do znanja ali do postopkov izdelave tehničnih produktov, ki ga podporne skupine zahtevajo. A pogosto teh znanj ali produktov ni moč popolnoma realizirati, saj obstaja nekaj, čemur se reče narava. Narava je v grobem skupek pojavov, ki se obnašajo po pravilih, ki si jih nismo izmislili ljudje in ki jih je moč modificirati samo do določene meje. V praksi za znanstvenike to pomeni, da določena znanja lahko pridobimo in da določene objekte lahko zgradimo, določenih drugih pa ne. Tudi tista znanja in objekte, ki jih lahko pridobimo ali izdelamo, pogosto niso ravno taka, kot si jih želijo skupine, ki naravoslovne znanstvenike in tehnike podpirajo, bodisi ta znanja in ti objekti nimajo vseh lastnostih, ki si jih te skupine želijo, bodisi imajo nezaželene lastnosti, ki jih te skupine nočejo. Zaradi vsega tega so naravoslovne teorije in tehnični produkti križanci med naravo in kulturo – so rezultat zahtev družbenih skupin, ki naravoslovno znanost in tehniko omogočajo, in narave, ki izpolnitev teh zahtev omogoča samo do določene meje.
Vse to se sliši malo nenavadno, saj vidimo naravoslovce, kako v dokumentarcih raziskujejo morsko dno, vesolje ali fosile, torej stvari, ki nimajo neke ekonomske, vojaške ali medicinske vednosti. Take raziskave predstavljajo manjšino, velika večina laboratorijev raziskuje pojave ali konstruira izdelke, ki imajo določeno ekonomsko, medicinsko ali vojaško vrednost. Pa tudi za raziskavami koral, supernov ali dinozavrov se pogosto skrivajo družbene potrebe – tudi izjava »te raziskave rabimo zato, ker jih imajo že Japonci, da se vidi naša ekonomska in znanstvena moč« je izraz določene potrebe.
Če se po tem ekskurzu vrnem k Nikoli nismo bili moderni, je treba zapisati, da vsebuje ta tekst poleg teoretske utemeljitve sociologije znanosti še eno pomembno stvar. Latour v tem tekstu razloži vlogo narave znotraj sociologije znanosti. Koncepta narave zgodnje verzije sociologije znanosti niso poznale, govora je bilo samo o družbenem kontekstu in laboratorijih. Latour je pojem narave uporabljal že prej, v Nikoli nismo bili moderni pa je vlogo narave znotraj sociologije znanosti prvič bolje razložil, res pa je, da na nejasen način.
Kar se tiče slabosti Nikoli nismo bili moderni, sem odsotnost prikaza Latourjeve sociologije znanosti že omenil. Prav tako sem že nakazal, da je knjiga Nikoli nismo bili moderni na številnih ključnih mestih težko razumljiva. Poleg tega sem opazil še dve pomanjkljivosti. Prva je dejstvo, da Latour pretirava z ločevanjem med naravoslovjem in družboslovjem znotraj moderne in postmoderne. V tem času so ves čas obstajale znanstvene discipline, ki so bile križanci med naravoslovjem in družboslovjem, kot na primer lingvistika, antropologija ali psihologija. Prav tako so v tem času med naravoslovjem in družboslovjem kljub vsem razlikam krožili koncepti. Znano je, da je Darwin prevzel koncept boja za obstanek od ekonomista Malthusa, s strani Darwina predelani koncept boja za obstanek pa si je sposodil sociolog Spencer. Takih primerov je bilo veliko.
Druga pomanjkljivost Latourjevega teksta je njegov opis postmoderne. Za postmoderno Latour trdi, da je še poglobila razkol med naravoslovjem in družboslovjem. Sam vidim postmoderno drugače. Postmoderna po mojem mnenju ni poglobila razkola med naravoslovjem in družboslovjem, ampak je podala zasnutek, kako to ločnico odpraviti in bila drugačen od Latourjeve rešitve.
Kaj reči za konec? Latourjeva knjiga Nikoli nismo bili moderni prinaša pomembne uvide, ki so ključni za razumevanje tako Latourjevega opusa kot tudi sociologije znanosti. In sama sociologija znanosti, katere eden najpomembnejših predstavnikov je Bruno Latour, je vsekakor šola, ki se jo splača poznati, saj poseduje najbolje zastavljen pristop, kako opisati naravoslovno znanost in tehniko znotraj celotnega zahodnega družboslovja in ki pusti za sabo razne Kuhne in Poperje, ki na naših univerzah še vedno prevladujejo. Ni pa tekst brez napak, na katere sem zgoraj že opozoril. Kljub tem pomanjkljivostim Nikoli nismo bili moderne priporočam v branje, a hkrati bodočega bralca opozarjam, da je treba tu obravnavano Latourjevo delo brati skupaj z drugimi njegovimi knjigami in tudi skupaj z deli drugih sociologov znanosti, kot so Josef Rheinberger, Karin Knor Cetina in Donna Haraway. Šele preko takega vzporednega branjem se bo bralec lahko prebil do pravega pomena Latourjevih Nikoli nismo bili moderni.
Bruno Latour: Nikoli nismo bili moderni: esej iz simetrične antropologije (Studia Humanitatis, 2022, prevod Saša Jerele)