Slovenska izdaja Avignonskega kvinteta, serije romanov v petih zvezkih britanskega pisatelja Lawrenca Durrella, objavljenih med letoma 1974 in 1985, je zagotovo svojevrsten prevajalski dosežek. V velikem delu vseh petih romanov, Monsieur, Livia, Constance, Sebastian in Kvinkus, katerih dogajanje je postavljeno v čas pred drugo svetovno vojno in med njo, predvsem v Franciji, Egiptu in Švici, se ohranja temeljno ogrodje evropske miselne tradicije, pri čemer sta mišljena tudi evolucionistični predsodek in vera v idejo napredka, od katere pa se avtor samo deloma distancira in povzema prvine okultizma, gnosticizma, vzhodnjaških verstev, ezoterike in mističnih erotičnih kultov. V vrzeli tovrstnih soočenj različnih svetov izginja latentna napetost, ki zaznamuje kvinteto romanov. Ti niso povezani linearno, kot zapiše prevajalec Ferdinand Miklavc v spremnem zapisu, »pač pa v posebni, nedoločni, odprti navzkrižni prepletenosti ‘kakor plezalci v steni’, kar ima poleg simbolnega še praktični pomen«. Romanov nam ni treba brati po vrsti, vsi so bolj ali manj neodvisni, povezani v strukturi kvinkusa. Že od prvega romana Monsieur ali vladar teme, ki ga medsebojno izmišljena ustvarjalca ustvarjata kot osnovo in kot središče za vseh pet romanov, je jasno, da imamo opravka z epistemološko krizo; pod vprašaj se postavlja ne samo avtorstvo, pač pa eno samo resnico v literarnem delu, ali kot premišljuje eden od likov v romanov: »Resničnost je dandanes preveč staromodna za pisateljevo rabo.«
Predstave o tem, kaj je »resnično« in kaj »papirnato«, so pomešane, liki, ki ves čas nekam potujejo, bodisi z vlakom, »dolgim, lenim vlakom, ki je nizal modrikaste luči skoz somračne pokrajine kakor kaka velekresnica,« ali pa drsijo po rečni gladini, hiteč proti temnečemu obzorju, strmeč v igro »svetlobe in teme na hladnih nedrjih starodavne reke«, kot beremo v romanu Monsieur, so fluidni, sestavljeni iz zametkov in drobcev, iz telesnih in duševnih drobcev ljudi, ki sta junaka že ustvarila ali pa to šele nameravata. Bolj od dojemanja resničnosti je pomembno spoznavanje metafizične resnice o življenju in o sebi. Vsi junaki, in ne glede na to, na kateri geografski širini se nahajajo, so obdarjeni z intuitivnostjo, ob tem pa se zavedajo, da se nahajajo na zgodovinski točki, ko se kategorije, kot so rasa, tradicija, navade in zgodovina, lomijo ali kot premišljuje eden od junakov: »Izkušnja z Egiptom je postala mejnik med življenjem, kakršnega smo bili vajeni, in novim, ki je bilo še nerojeno, neizoblikovano, še vedno le šepetajoča galerija slutenj.« Pri Durrellu ne gre toliko za »tehnično« lastnost, da bi pod vplivom diskurzov psihoanalize, eksistencializma in marksizma odpisal stabilno osebnost ter s tem avktorialnega pripovedovalca, značilnega za tradicionalno prozo, kjer resnica in resničnost še nista načeti, pač pa gre bolj zato, da je te diskurze modificiral na sebi lasten način.
Ko Durrellov junak na krovu ladje, ki je že prečkala Nilometer, čisti puško, podrži cevi proti svetlobi in ju lošči, dokler se ne svetita, pri tem pa sledi toku svojih misli, češ da se ne bomo mogli nikoli povrniti »nazaj« v staro življenje – »namesto tega nam bo moralo biti dano nekaj novega«, zaslutimo nekaj upanju podobnega; Durrell zagotovo ni strahopeten, ko pride do vprašanja drugih kultur in zato Avignonskega kvinteta ne gre brati le v smislu spraševanja – kaj počne pisatelj, ki naj bi »opisoval resničnost«? Durrell je v strukturo kvinkusa zagotovo vpeljal »eliptični slog«, v katerem konvencije tradicionalnega romana razpadejo, bralec tudi dejansko lahko opušča okvire uveljavljenega presojanja, toda mnogoterost, ki jo uprizarja, je več kot samo razdrta kronologija in spraševanje, kaj je v kvintetu »resničnost« in kaj »fikcija«. Durrell namreč razlikuje med različnimi zgodovinami in subtilno analizira neenakost moči tako med ženskami in moškimi kot tudi osebami istega spola. Tisto, zaradi česar je branje petih romanov tako intrigantno, ni toliko notranji tok zavesti junakov niti izmenjava resničnosti in fikcije ali pa prepuščanje intuiciji ter s tem tudi vzhodnjaškim in še kakšnim erotičnim praksam ter misticizmu, pač pa način, kako se junaki osvobajajo tradicionalnih inhibicij, ki spodkopavajo evropsko civilizacijo.
Durrell svoje junake postavlja med staro in novo, pri tem pa je ključna njegova glediščna točka oziroma umeščenost v svet britanske literature. Znano je, da Durrell nikoli ni imel svoje domovine. Rojen leta 1912 v Jalandharju v britanski Indiji kot najstarejši sin britanskih kolonialistov – staršem angleškega in irskega rodu, je bil kasneje poslan v Anglijo, kjer pa se ni mogel prilagoditi tamkajšnji jesenski megli, viktorijanskim predsodkom in togosti … O Angliji je rad govoril kot o »angleški smrti« in »angleškem pudingu«. Njegovo upiranje matični državi torej seže v njegova najzgodnejša leta in je po vsej verjetnosti povezano tudi z Indijo. Kot je leta 2002 poročal The Guardian, je bil Durrell leta 1966 »eden najbolje prodajanih, najbolj slavnih angleških romanopiscev poznega 20. stoletja«, vendar mu je bila zanikana državljanska pravica do vstopa ali naselitve. Diplomati so bili ob teh dogodkih ogorčeni. Sir Patrick Reilly, veleposlanik v Parizu, je bil na primer tako razburjen, da je svojim nadrejenim v zunanjem ministrstvu pisal: »Upam si trditi, da bi bilo morda pametno zagotoviti, da se ministri, tako v zunanjem kot notranjem ministrstvu, zavedajo, da je enemu naših največjih živečih pisateljev v angleškem jeziku odvzeto državljanstvo Združenega kraljestva, do katerega je upravičen.«
Kot kontrapunkt temu si je Durrell izmislil svojo duhovno domovino – Sredozemlje. Tam ni napisal samo svojega prvega večjega proznega dela Črna knjiga, tam se ni srečeval le s svojim življenjskim prijateljem Henryjem Millerjem, in kasneje, ko se je preselil Aleksandrijo, tudi z Evo Yvette Cohen, ki je postala model za Justine v Aleksandrijskem kvartetu, pač pa je v tem duhovnem bazenu nastal tudi Avignonski kvintet. Konec šestdesetih se je Durrell naselil v Sommièresu, majhni vasici v Languedocu v Franciji, kjer je kupil veliko hišo na robu vasi. Hiša se je nahajala na obsežnem zemljišču, obdanem z obzidjem. Tu je napisal Afroditin upor, ki obsega Tunc (1968) in Nunquam (1970). Dokončal pa je tudi Avignonski kvintet, ki je v celoti izšel šele leta 1992, dve leti po avtorjevi smrti, in v katerem je uporabil veliko istih motivov in stilov, ki jih najdemo v Aleksandrijskem kvartetu. Čeprav so sorodna dela pogosto opisana kot kvintet, jih je Durrell imenoval quincunx. Uvodni roman, Monsieur ali vladar teme, je leta 1974 prejel spominsko nagrado Jamesa Taita Blacka. Tisto leto je Durrell živel v Združenih državah Amerike in delal kot gostujoči profesor humanistike Andrewa Mellona na Kalifornijskem tehnološkem inštitutu. Srednji roman Constance ali urjenje v samoti, ki prikazuje Francijo v štiridesetih letih prejšnjega stoletja pod nemško okupacijo, je bil leta 1982 nominiran za bookerjevo nagrado.
Leta 2012, ko so po petdesetih letih odprli Nobelovo knjigo, je bilo razkrito, da je bil Durrell nominiran za Nobelovo nagrado za književnost leta 1961, vendar se ni uvrstil na končni seznam. Leta 1962 je bil obravnavan skupaj z Robertom Gravesom, Jeanom Anouilhom in Karen Blixen, vendar je na koncu nagrado prejel John Steinbeck. Akademija se je odločila, da »Durrellu letos ne bi dali prednosti«; kasneje nikoli več ni bil nominiran. Komisija je opazila tudi, da »daje dvomljiv priokus … zaradi /svoje/ monomanske preokupacije z erotičnimi zapleti«. Švedska akademija je tedaj ocenila, da Durrellovo pisanje vsebuje preveč erotike, kar je glede na današnje kritike ali pa sodobna branja Aleksandrijskega kvarteta, ki Durrellu očitajo, da o Egiptu piše kot o kulisi in da vzpostavlja evropsko perspektivo, saj so glavni junaki, z redkimi izjemami, Evropejci, ki si Aleksandrijo jemljejo kot kraj pobega in transgresije, rahlo nenavadno. Morda je Lawrence Durrell res pisal v duhu svojega časa in morda je v Aleksandrijskem kvartetu in tudi v kasnejšem Avignonskem kvintetu zaznati nekatere rasistične opazke, ki se napajajo iz imperialistične perspektive, vendar bomo v evropskem in svetovnem romanopisju težko našli avtorja ali avtorico, ki tako velik pomen pripisuje seksualnim prizorom in s tem odnosom med moškim in žensko.
Durrellova predpostavka o superiornosti evropske kulture mu paradoksalno omogoča, da se odziva na rasno in etnično mešanico, ki je sestavljala večnacionalni vidik Aleksandrije v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, kot tudi na večnacionalni vidik Provanse, o kateri je pisal v Avignonskem kvintetu. V romanu Constance, osrednjem od petih romanov, ki je izhajal od leta 1974 do 1985 in vključuje nekatere like iz predhodnega romana Livia, seveda pa uvaja tudi nekatere nove like, je dogajanje postavljeno pred in med drugo svetovno vojno, torej od izbruha druge svetovne vojne leta 1939 z nacistično invazijo na Poljsko do zavezniške invazije na Normandijo junija 1944. Prvi del romana se odvija v Avignonu, kamor je bil postavljen tudi roman Livia. Na uvodnih straneh zagledamo Constance, ki »naga molče skromno leži na zlatem in modrem posteljnem pregrinjalu, z brado v dlaneh«. Opazuje svojega bodočega moža Sama, ki pa se ji spričo bližajoče se vojne zdi žalosten in zbegan. Sam se je prijavil v vojsko in ljubimca v ležernih pomenkih premišljujeta o marsičem, med drugim tudi o Angležih, se srečujeta z romanopiscem Blanfordom, ki si je, kot pravi, izmislil moža po imenu Sutcliffe.
Vojna je predstavljena skozi oči nemškega poveljnika von Esslina, medtem ko se Blanford prevzame službo v Egiptu, ki mu jo je ponudil princ Hasad. Očitno je, da je realnost v Durrellovem romanu sestavljena iz več plasti, kjer ljudje izstopajo in vstopajo iz življenja drug drugega ali kot pomisli Blanford, »velika preskakujoča knjiga, vsa iz točk in stranpoti« in med temi stranpotmi so mišljene tudi geografske širine – od Avignona do Egipta, Poljske in Švice, kamor se preseli Constance po Samovi smrti. Blanford, pisatelj, je zdaj pohabljen, medtem ko na prizorišče stopi nova oseba – očarljivi Sirijec – Sebastian Afad. Sčasoma se Constance odloči vrniti v Francijo, kjer Vichyjev režim vlada Provansi in jugu Francije po nacističnem porazu države ter okupaciji Pariza in severa. Živi v veliki hiši Tu Duc, kamor se vrne Livia. Iznakažena zaradi izgube očesa (razlogi so navedeni šele v romanu Kvinkus, zadnjem romanu kvinteta) Livia stori samomor. Constance se vrne v Ženevo, kjer se spusti v strastno afero s prinčevim pomočnikom Sebastianom Afadom. Neskončni prizori ljubljenja, ko se ljubimca zaganjata v ljubljenje, »s katerim sta nalašč povzročala bolečino«, se zdijo ne samo kot ustavljeni trenutki, pač pa kot tisto, kar ustvarja presežek realnega; tega dosežejo samo tisti in tiste, ki so obdarjeni z izjemnimi sposobnostmi, in tako Afad kot Constance zagotovo sodita mednje.
Z nekaj drznosti je mogoče tudi reči, da se preobremenitev v jeziku, presežek, umeščen v neki drugod, v postajanje, izlije skozi seksualno ekstazo. Spolnost pri Durrellu tako ne pomeni samo možnosti izpusta in odklopa, pač pa omogoča orfična stanja, dostop do transcendence, v kateri liki doživljajo toliko kot jasnovidnost: »Drgetala je pod njegovim napadom, drgetala od sreče, da se lahko konec koncev brez zadržkov požene globoko v ljubezen – ona, ki se je počutila izsušeno in brez vsakega čustva.« Ni naključje, da Constance v tem trenutku pomisli na Livio, zagleda njen mrtvi obraz »in ob bolečini tega spomina in užitku tega trenutka je zajokala, zaradi česar je odnehal«. V trenutku ekstaze smo soočeni s smrtjo, kar pomeni, da »literarni liki Kvinteta lebdijo med temo in svetlobo, med življenjem in smrtjo«. To vodi h gnostičnemu razumevanju sveta, ki se dotika vprašanja preseganja smrti: človek je živ pokopan v svojem telesu, torej se s smrtjo osvobodi iz ječe; s pomočjo gnostičnega samožrtvovanja naj bi dosegel svobodo in svetlobo ter na nek način prispeval delež k osvobajanju vesolja izpod žezla Vladarjeve teme. Ta si je prilastil prestol zaradi vesoljne pomote v trenutku »nepozornosti pravega stvarnika«. Durrellovi gnostiki torej udejanjajo zavračanje prekletega sveta, ki je pomanjkljiv, s samomorom preko aktivnega sprejemanja smrti. Akad v romanu Monsieur na primer pojasnjuje, da je samomor pesniško dejanje, medtem ko je navaden samomor banalno izničenje, ki nam je prepovedano.
Cilj gnostika naj ne bi bilo izumrtje življenja in zavesti, temveč obvladovanje enega in drugega, doseganje hiper-življenja in hiper-zavesti. To je razvidno tudi iz zelenega zvezka, ki ga je Durrell uporabljal med pisanjem romana Monsieur in s pomočjo katerega si lahko razložimo neskladje glede samomora ter tudi nakazuje, kako je prišel do osrednjega problema romana. Durrell je z lepilnim trakom na zadnje strani zelenega zvezka prilepil časopisni članek, katerega naslov se glasi Un Club des Suicidés Fondé en Slovénie? Pod člankom je prilepljen še en naslov, Le Club des Suicidés. Članek opisuje samomore šestih mladih ljudi, ki so se v kratkem zaporedju zgodili v slovenski prestolnici Ljubljani leta 1968. O samomorih se je zaradi njihove hitrosti in bližine vseh vpletenih hitro začelo govoriti kot o »klubu samomorilcev« in ta ideja je bila takrat tudi objavljena v mednarodnem tisku. Čeprav članek ne omenja, da bi bili samomori kakorkoli povezani z gnosticizmom, je pojavnost članka v Durrellovem zvezku in njegova nejasna podobnost z gnostičnim samomorilskim kultom v romanu Monsieur dovolj za sklepanje, da ga je Durrell uporabil pri oblikovanju svojega romana, ki združuje pojem Un Club des Suicidés z gnostičnimi idejami o odrekanju svetu in tako ustvarjanju prepričljivega zapleta, ki odpre roman, hkrati pa ohranja filozofsko napetost med življenjem in smrtjo.
Avignonski kvintet danes beremo kot zapleten palimpsest, ki je vedno fikcija in parodija, tematizirajoč družbena in druga pomembna vprašanja, pri čemer s poudarjeno resnobnostjo oponaša govor, kakršen je značilen v religijah, ideologijah, filozofijah, predvsem pa s kopičenjem erudicije. Ravno zaradi tovrstne fragmentarnosti, ekscentričnosti, ki pomeni tudi ekscentričnost v spolnosti, neskončnega modrovanja, pa tudi humorja, na trenutke povsem čudaškega, ki pa je tam zato, da dokončno razbije epski, celovit, tragičen svet, je to pisanje, ki ima moč preobražanja; junaki se ves čas osvobajajo danih oblik, se spreminjajo in hkrati ostajajo enaki, privzemajo življenjske oblike in vsakič vstopajo v nove odnose z uničenjem, izgubo in smrtjo. Verjetno je ravno razmerje med vitalnim načelom in načelom smrti, ter posledično mnogoterost ter skoraj neomejena zmožnost polimorfizma, tisto, zaradi česar imamo občutek, da med branjem prisostvujemo nečemu magičnemu, toliko kot skrivnosti.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.