»Slovenska književnost je nerazdružljiva z italijansko. In obratno,« ugotavlja dr. Miran Košuta, slovenist, literarni zgodovinar, esejist, izredni profesor za slovensko književnost na Univerzi v Trstu. Na čudovito zastavljenem odru na vrtu Lili Novy, kjer je vzdušje vselej prijetno, je na 30. Slovenskih dnevih knjige predstavil svojo najnovejšo knjigo Altronauti, nedavno izdano pri Založništvu tržaškega tiska.
Zbirka 17 esejev, posvečenih slovenskim in italijanskim avtorjem, ki so ustvarjali na geografskih, jezikovnih in kulturnih mejah, odstira pomembno temo družbene in zgodovinske povezanosti širšega primorskega prostora oziroma zgornje jadranske domovine. Knjiga, sicer napisana v italijanščini, nadaljuje poslanstvo avtorjevih prejšnjih del. Vzpostavlja literarni, kulturni in predvsem prevodni dialog med slovenskim in italijanskim literarnim izročilom.
Kakor je Košuta pojasnil v pogovoru z dr. Martino Ožbot Currie, profesorico na Filozofski fakulteti v Ljubljani in književno prevajalko, se v esejih ni omejil na določen časovni okvir, ampak obravnava in primerja avtorje iz različnih obdobij. Italijanske pisce, kot so Dante Alighieri, Gregorio Alasia da Sommaripa, Italo Svevo, Umberto Saba, Scipio Slataper, Fulvio Tomizza in Claudio H. Martelli, vzporeja s slovenskimi, od Primoža Trubarja, Alojza Gradnika, Franceta Bevka, Vladimirja Bartola, Srečka Kosovela do Borisa Pahorja, Josipa Tavčarja in Cirila Zlobca.
Miran Košuta kot Slovenec, ki živi v Trstu, goji do obravnavane tematike seveda oseben odnos, saj je stik dveh različnih miljejev občutil na lastni koži. In ravno ta izkušnja je skupna tudi vsem obravnavanim avtorjem, z izjemo Danteja.
Miran Košuta kot Slovenec, ki živi v Trstu, goji do obravnavane tematike seveda oseben odnos, saj je stik dveh različnih miljejev občutil na lastni koži.
»Zaradi bližine meje z drugo državo in s tem z drugo kulturo, tradicijo, dediščino, mentaliteto ter identiteto v celoti so imeli ti avtorji prirojen kromosom za posluh do bližnjega, drugega, tujega. So opremljeni za gradnjo trajnih mostov, ki premošča narodnostne razlike,« pravi Košuta.
Prav ta posebnost, drugovrstnost, kakor bi jo imenoval Umberto Saba, jih razlikuje od drugih, nacionalnih avtorjev. Zato so slovenski in italijanski kritiki Alojza Gradnika krstili za avtorja »italoslovanske duše«. Fulvia Tomizzo iz Istre pa so zaradi njegovih tem imenovali za slovenskega oziroma hrvaškega pisatelja, čeprav je pisal izključno v italijanščini.
»Zaradi bližine meje z drugo državo in s tem z drugo kulturo, tradicijo, dediščino, mentaliteto ter identiteto v celoti so imeli ti avtorji prirojen kromosom za posluh do bližnjega, drugega, tujega.«
»Srž drugosti in pomembnosti teh posameznikov, ki predstavljajo most med nami, ponazarja tudi sam naslov – altronavti so lovci na drugo, drugačno,« je pojasnil Košuta. Kajti nobeno literarno delo, noben človek ali kultura ni otok. Ni sam zase, kakor v pesmi Komu zvoni? pravi John Donne:
Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek
je kos celine, del kopnega;
če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa
zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot
bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa
tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene,
ker pripadam človeški vrsti;
in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat,
komu zvoni; zvoni tebi.
Literatura obravnavanih avtorjev razgrinja zavest o drugem. Na delu je proces, ki se je v avtorju sprožil bodisi zavestno bodisi nezavedno. Priča pa o obstoju posebne in skupne obmejne književnosti, ki je značilna za multikulturna področja, kot je na primer Trst, mesto z dvema dušama. Natanko to je iz Trsta naredilo literarni pristan par excellence. Vzpodbudno je zapisati, da ima sedež novega tržaškega literarnega muzeja Lets rezerviran kotiček tudi za slovensko književnost, po desetletjih izpostavljanja samo italijanske književnosti. »Tržaška književnost torej absolutno ni izključno italijanska,« je poudaril Košuta. V monografiji ponovno obuja literarni dialog na širokem prostoru med Alpami in Jadranom. Še posebej je poudaril pomen humanističnega in etičnega povezovanja mittelevropskega prostora med Celovcem, Ljubljano, Trstom, Benetkami in Reko prek proznih, pesniških in dramskih strani, za vsesplošno sožitje v današnji Evropi.
»Tržaška književnost torej absolutno ni izključno italijanska.«
Altronauti obmejne stike med slovensko in italijansko književnostjo obravnavajo z literarnozgodovinsko kakor tudi literarnoteoretsko podlago. Košuta začne z očetom italijanskega in na drugi strani z očetom slovenskega jezika in književnosti – z Dantejem in s Trubarjem. Loti se tudi raziskave prevodoslovja obeh jezikov. To zgodovino začenja prvi Trubarjev prevod Vergerijevega dela iz leta 1555 iz italijanskega v slovenski jezik, ki ga je naš protestant naslovil Ena molitov tih krščenikov, kir so zavolo te prave vere v Jezusa Kristusa pregnani. Nadaljuje se z izdajo prvega italijansko-slovenskega slovarja iz leta 1607, zaključujejo pa jo najnovejše raziskave in podatki o knjižnih prevodih. In podatki, kakršen je tale: od leta 1555 do danes je bilo v italijanščino prevedenih približno 650 slovenskih knjig, v slovenščino iz italijanščine pa tisoč.
Pogovor na vrtu Lili Novy je segel predvsem v prevodoslovje, k pomembnosti prevajanja in razmerju med italijanščino, ki v tem primeru predstavlja dominantno kulturo, in slovenščino. Košuta je predvsem na primeru poezije Franceta Prešerna, ki jo je leta 2020 v celoti prepesnil v italijanščino, ponazoril napredek v zanimanju za slovensko književnost v Italiji in povečanju recepcije. Prvi prevod iz slovenščine v italijanščino je bila namreč Prešernova pesem Hčere svet, vključena v antologijo slovanske poezije v 18. stoletju, vendar nepodpisana. Takrat so slovensko poezijo še dojemali kot ljudsko, medtem ko je danes zanimanja za slovensko poezijo in na splošno književnost precej več.
Predvsem zaradi dinamičnega preoblikovanja slovenskega ozemlja skozi zgodovino so se na obmejnih območjih oblikovale posebne simbiotske skupnosti, s podvojenimi jezikom, kulturo, identiteto in zavestjo. V zelo edinstvenem prostoru. Prav na mejnih območjih se značilnosti in posebnosti česarkoli pravzaprav najbolj izrazijo, zato je tovrstno okolje zelo živahno. Učenje in ohranjanje slovenskega jezika ter spodbujanje njegove uporabe, s tem pa tudi sprejemanje slovenske kulture, so tu nadvse pomembni, prav zaradi omejevanja in zatiranja teh možnosti v zgodovini.
Učenje in ohranjanje slovenskega jezika ter spodbujanje njegove uporabe, s tem pa tudi sprejemanje slovenske kulture, so tu nadvse pomembni, prav zaradi omejevanja in zatiranja teh možnosti v zgodovini.
Pogovor v Ljubljani je vendarle tekel v zelo pozitivnem vzdušju, in tako Miran Košuta kakor Martina Ožbot Currie sta poudarjala dobrodošlo plat odnosov med Slovenci in Italijani ob meji. Altronauti pa so dober primer prikaza tega neizogibnega sodelovanja med Slovenci in Italijani, med slovenščino in italijanščino … in naše nerazdružljivosti.
Seveda se nadejamo tudi prevoda zbirke esejev v slovenščino, prav zaradi vselej aktualnih in nepogrešljivih tem.