AirBeletrina - Notranji imperij
Kritika 14. 1. 2016

Notranji imperij

 

Leta 1927 je Eric Arthur Blair po petih letih služenja v imperialni policiji v Burmi (današnjem Mjanmaru) prišel domov na šestmesečni dopust. Bil je spremenjen, je kasneje poročala njegova sestra; imel je temnejše lase in brke, postal je nemaren, povsod je metal čike in vžigalice, ker je bil tako vajen služabnikov. Živčni zlomi in samomori so bili med britanskimi oficirji, službujočimi v Burmi, relativno pogosti in najbrž so v družini šokirani pomislili, da ta ni prizanesla niti Ericu, ko je v tisti polovici leta nenadoma odločno zatrdil, da se tja ne vrne več. Pa ne samo da bo iz rok nenadoma izpustil obetavno kariero v kolonijah, to bo storil, da postane – pisatelj. Dal je odpoved in se preselil najprej v London, nato v Pariz, kjer je izmenično zahajal in živel med revnim proletariatom in klateži, iz teh izkušenj pa je leta 1933 nastalo njegovo prvo daljše delo, dokumentaristični roman Na robu in na dnu v Parizu in Londonu (Beletrina, 2010). Kot da bi Eric Arthur Blair za vedno ostal v Aziji, od tam pa bi se v Evropo vrnil George Orwell.

Kaj se mu je zgodilo v Burmi? je torej bodisi vprašanje za milijon dolarjev bodisi ni vredno piškavega oreha. Orwell je bil tam priča in orodje Imperija in je od blizu spoznal, kako sta se pod romantično idejo »bremena belega človeka«, kot so Evropejci imenovali nek samo njim slišen klic, ki jih je pozival k »civiliziranju« in »moderniziranju« neevropskih ras, skrivala navadno ropanje naravnih virov in rasizem (kot lahko preberete tudi v odlomku, ki smo ga objavili pred slabim mesecem). Toda po drugi strani se zdi, da je zgodba o tem, kako se je na pot odpravil kot idealistični, naivni mladenič, pa ga je kruta realnost streznila, nekam preveč poenostavljena. V Burmi se je resda držal stran od sonarodnjakov in se veliko družil z Burmanci, toda nekatere posredne izjave in drugi drobci, ki so znani o tem obdobju njegovega življenja, kažejo, da se je znal tudi čisto dobro vživeti v svojo vlogo. Predvsem pa je v zvezi z njegovim službovanjem tam povezanih nekaj težko razložljivih nasprotij (recimo, da je kot velik ljubitelj živali lovil in ustrelil slona) in odprtih vprašanj (ali je imel, kot je bilo to pogosto, burmansko priležnico?). Zdi se, da je jasen odpor do kolonializma začutil šele ob omenjeni vrnitvi v Anglijo. Vsekakor pa je, kot nakazuje njegov drugi roman, del prezira obrnil tudi proti sebi.

Eno prvih del z jasno antiimperialistično noto, Burmanski dnevi, je prvič izšlo leta 1934 v ZDA, v Veliki Britaniji pa leto kasneje, v nekoliko popravljeni različici. Urednik Gollancz se je namreč ustrašil morebitnih tožb, zato je moral Orwell najprej popraviti nekatera lastna in zemljepisna imena. Pripoveduje zgodbo o trgovcu z lesom, samskem in osamljenem Johnu Floryju, ki v nadležnem tropskem podnebju izmišljene province Kyauktade naveličan in vse bolj obupan opazuje imperialistično mašinerijo ter se zaradi svoje vloge v njej predaja samosovraštvu in alkoholizmu. Enolično življenje majhne postojanke, s Floryjem v svojem središču, nazadnje povsem na glavo postavita dve spletki: prva, ki jo Flory in drugi belci zaznajo zgolj preko posledic, je prekaljeni načrt korumpiranega lokalnega mogotca U Po Kyina, ki želi postati prvi domačin, sprejet v britanski gentlemanski klub, druga pa iskanje primernega moža za mlado in »godno« Elizabeth Lackersteen, v katero se Flory zagleda že ob prvem srečanju. Trčenje kolonialistične in romantične zgodbe je tragično: Flory je najprej na poti U Po Kyinu, ker prijateljuje z doktorjem Veraswamijem, zaradi česar slednji Kyinu predstavlja nevarno konkurenco za omenjeno članstvo; po začetni navidezni idili pa je vse bolj odveč tudi Elizabeth in njegovi teti, takoj ko v Kyauktado pride še ustreznejša žrtev za ženina mlade dame. 

Nekateri kritiki so romanu očitali, da imperialno zgodbo rabi zgolj za eksotično ozadje, kar se zdi povsem neupravičeno. Res sta v ospredju sicer psihologija in čustveni razvoj Floryja in gotovo lahko velik delež njegovega značaja pripišemo fizični zaznamovanosti, občutku osamljenosti ter drugim osebnostnim lastnostim, toda po drugi strani je težko spregledati, da njegovo samodestrukcijo poganja prav kolonializem. Njegov prezir do Imperija in do sonarodnjakov sta otipljiva vsaj toliko kot prezir do lastne neodločnosti in strahopetnosti, zaradi katere se ne postavi za prijatelja Veraswamija in proti rasizmu. Njegova osamljenost je posledica dejstva, da nima nikogar, ki bi z njim delil misli in občudovanje Burme. Še najbolj pa temu nasprotuje prepletenost obeh tem in celo nekakšna tragikomičnost njegove zaljubljenosti v Elizabeth, ki jo vodi po Kyauktadi in ji skuša vzbuditi naklonjenost do nje (posredno pa do sebe), povsem slep in gluh za njen očitni odpor do vsega »divjaškega«. Slednje je tudi eden od razlogov, zaradi česar ga Elizabeth ne more vzljubiti, tesneje pa se zbližata samo ob lovu na leoparda, ki je bolj kot ne metafora imperializma.

Očitek o rasizmu je že druga zgodba. Z vidika današnje senzibilnosti je seveda hitro jasno, da kljub vsej Floryjevi in pripovedovalčevi izkazani egalitarnosti roman v praksi Burmance prikazuje zgolj kot divjake ali pokvarjence. Vloga Ma Hla May, njegove burmanske ljubice, v zaroti U Po Kyina proti Floryju nikakor ne opraviči tega, da jo zavrže kot smet, takoj ko se prikaže Elizabeth. Ravno obratno – je posledica tega, njeno maščevanje, ki ga omogoča njegov razredni sram. Toda če temu sopostavimo Britance, slika ni dosti lepša. Politična korektnost v začetku 20. stoletja pač še ni igrala svoje vloge, Orwell pa si je v svojem pisanju zadal, da bo pisal o resnici, ne glede na to, kako »boleča ali nerodna« bi ta bila – pa naj to velja za svet ali zanj. Tako kot je kasneje v Poti v Wigan pisal o smradu nižjih slojev in poniževalnem zatiskanju nosu socialističnih aktivistov, tokrat opisuje sistem kolonializma v vseh njegovih odtenkih in vonjih. Veraswami je tipični servilni domačin, ki je prevzel ideologijo gospodarjev in verjame vanjo trdneje kot oni; Ellis je odkriti rasist: »Edina možna politika je ta, da delamo z njimi kot s smetmi, kar tudi dejansko so.«; MacGregor je rasist toliko, kot mu gre za razredno distanco: »Sam ni imel nikakršnih predsodkov pred orientalci; pravzaprav so mu bili celo zelo pri srcu. Pod pogojem, da nimajo nobene svobode, jih je imel za najbolj očarljive ljudi pod soncem.«; množice Burmancev so neizobraženi reveži, ker jih v revščini in neizobraženosti držijo trdne vajeti imperija; U Po Kyin je oportunist in egoist, ki izkorišča in preigrava rasizem svojih gospodarjev za lastni vzpon po družbeni lestvici … Toda pomemben delec mašinerije imperializma je tudi Flory; posameznik, ki imperializem opazuje navidez od strani in kritično, a molči, ker si ne želi nakopati »nevšečnosti«.

Mjanmarci, ki so po padcu imperija večino časa živeli v vojaški diktaturi, katere železna roka države še danes, kljub demokratičnim volitvam in zmagi stranke oporečnice Aung San Suu Kyi, ni povsem izpustila, se cinično šalijo, da je Orwell o Mjanmaru v resnici napisal trilogijo. Burmanski dnevi govorijo o Burmi v času britanskega imperija, o času po njem pa Živalska farma (1945) in 1984 (1949). Seveda imajo prav, toda dosti se ne motimo niti tisti, ki menimo, da tudi Burmanski dnevi pripovedujejo o nas danes. Ne gre toliko za to, da je bil Orwell velik vizionar, ampak za to, da se od 20. stoletja naprej svet ni kaj dosti spremenil. Kot pravi Nikki Grace oziroma Susan Blue (igra jo Laura Dern) v Lynchevem Inland Empire, ki bi ga lahko dobesedno prevedli kot Notranji imperij: »To je zgodba, ki se je zgodila včeraj. Ampak vem, da se bo jutri.«

 

George Orwell: Burmanski dnevi. Prevedla Tina Mahkota. Ljubljana: Beletrina, 2015. 377 strani, 29 €.

Burmanski dnevi
George Orwell
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:
Tina Mahkota

29,00 €