AirBeletrina - Nova doza veselja za ljubitelje muminov
Kritika 26. 7. 2021

Nova doza veselja za ljubitelje muminov

Pred leti so pri založbi Sanje ljubitelje muminov razveselili z izdajo štirih zelo lično izdelanih mumin-stripov; Mumin in morje, Mumin se zaljubi, Mumin na Azurni obali in Mumin in zlati rep. Tedaj so bile prigode mumindružine zapakirane v manjši ležeč format in v barve, tokrat pa je pred nami večji pokončen format, stripi pa so črno-beli, vsi v živahnem prevodu Nade Grošelj, ki je tako rekoč »hišna mumin prevajalka v slovenščino«. V 1. knjigi so zbrani štirje, trije »novi« in slovenskemu bralcu že znani Mumin na Azurni obali. Tove Jansson je stripe vrsto let ustvarjala za časopis, sprva sama, nato pa z bratom Larsom Janssonom, ki je delo kasneje nadaljeval kar sam, saj je Tove ugotovila, da ji ob vsem sprotnem časnikarsko-striparskem delu zmanjkuje časa za pisanje in slikanje.

Tove Jansson Fotografija: Wiipedija

V stripu Mumin in razbojnika mumin, ki ne zna reči ne, v svoji hiši velikodušno gosti cel kup sorodnikov in prijateljev, kar ga prične počasi spravljati v obup, saj niti v lastni postelji ne more spati. Ker nobena zvijača, kako bi se jih na sprejemljivo vljuden način odkrižal, ne naleti na plodna tla, slednjič na pomoč pokliče Smerduja. Sem zapisala »na pomoč«? No, Smerdujev obisk mumina kmalu pahne v še večjo nesrečo, saj njegovo hišo kratkomalo pogricka (menda je kar okusna, le stole je treba nujno dosoliti!). Z idejami, kako naj pride do nove hiše, muminu takoj priskoči na pomoč Snif, a nobena domislica, kako se lotiti posla in na hitro obogateti (to vključuje prodajo eliksirja življenja, najdbo neznane živali, ki bi jo prodala ZOO-ju, vedeževanje, moderno umetnost, predstavljanje atrakcije – mumina živega balona …), se žal ne obnese. Mumin in Snif spotoma rešita Smrkljico, ki najde razbojniško zalogo ukradenih dragocenosti, kar mumina slednjič vendarle pripelje do nove hiše. A kaj, ko v zanosu sreče novopečeni lastnik povabi vse živet k sebi, pa smo spet na začetku … Mumin in razbojnika je dobro napletena in spretno zašpiljena zgodba, v kateri, kot je za muminknjige nasploh značilno, ne manjka niti družbene kritičnosti, ki se tu med drugim oglasi ob galerijskem poslu, v katerem se obračajo zlatniki, a umetniku pripadejo le beliči. V stripu Mumin in družinsko življenje mumin ravno skoraj obupa nad družinskim življenjem, ko po naključju vendarle najde mamo in očeta. Mamo, ki je prilagodljiva, navajena kapric svojega moža in je nič ne vrže s tira; pravzaprav je muminmama bržkone ena najbolj stoičnih mam (in žena) v bližnji in bolj oddaljeni literaturi! V nasprotju z njo si oče ves čas želi nečesa razburljivega in dejansko se družinsko življenje izkaže za precej razburljivo, saj vključuje nenehno izginjanje, iskanje in pojavljanje (tudi nezaželenih) družinskih članov. Dialoge odlikujejo živahno besedišče in marsikatera zabavna izjava in domislica. Muminočka si zaželi pustolovskega življenja in prepriča muminmamo, da odide z njim živet v jamo; ko ju mumin ne najde, potoži Snifu, da sta se izgubila pri »pomladnem čiščenju« (mama se namreč vsakokrat, ko jo kaj skrbi, vrže v čiščenje in tako je tudi pred odhodom v jamo vihtela metle in krpe), na kar Snif hladnokrvno odvrne: »Vidiš, nikoli ne pospravljaj!« V Muminu na Azurni obali si želita Smrkljica in muminočka na jug, da bi, kot se izrazi mumin, »/…/ lumpala cele noči.« Muminu je njuna obsedenost s tujino tuja, zato zastavi mami vprašanje: »Mama, zakaj jima doma ni všeč?«, na kar mu mama, modra in praktična kot vedno, odgovori: »Jima bo pa toliko bolj, ko se bomo vrnili.« Mumini se nevede naselijo v prestižnem hotelu, česar pa ne vedo, saj so jim besede hotel, meni in podobne, neznane. V očeh ostalih gostov izpadejo veliki (bogataški) ekscentriki, iz razkoraka med njihovimi naravnimi dejanji in videzom, ki ga puščajo v očeh okolice, pa izhajajo mnoge komične situacije. Tudi v tem stripu satirična ost ni daleč, uperjena pa je predvsem v dojemanje tujine oziroma tujega in drugačnega. Zadnji strip, Muminov samotni otok, v katerem se družina odpravi »piknikirat« in po zasilnem pristanku helikopterja konča na neznanem otoku, je še najmanj celovit in zaokrožen, pač pa bolj prigodniško naravnan, a zato nič manj zabaven.

Vsi štirje mumin stripi pokajo od akcije, nabritih domislic in živahnih dialogov ter ob na videz oddaljenih (in odbitih) dogodivščinah mumindružine, njihovih znancev in sorodnikov še kako pripovedujejo tudi o našem svetu in nas samih, danes, tukaj in zdaj. Nadvse zgovorne pa so tudi podobe, prav tako živahne in spretno kadrirane, kar ustvarja zelo udobno berljiv strip. Omeniti velja tudi okvirčke posameznih prizorov, ki jih ne tvorijo vedno le ravne črte, pač pa so to včasih predmeti, ki so vsebinsko povezani z določenim prizorom, na primer vrv, lopata, okrasni trak ipd.; slednji so v likovno dogajanje umeščeni nenasilno, estetsko in so še dodaten izraz avtoričine domiselnosti. Za konec pa se vrnimo na začetek – še posebej dobra novica za ljubitelje muminov je seveda številka ena v podnaslovu albuma, ki obljublja, da bodo Muminu sledile nove knjige.

Tove Jansson: Mumin; 1. knjiga zbranih stripov, prevod Nada Grošelj, Sanje, Ljubljana 2020.

 »Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«