Za začetek dve kratki zgodbi.
Prva: pred leti sem sinova peljal v Zadar, poti smo rekli »po poteh fotrovega leta v partizanih«. V tem lepem mestu sem namreč preživel ne tako lepo leto dni v SMB uniformi konec osemdesetih oziroma v začetku devetdesetih. Ena glavnih zanimivosti v mestu je starodavna cerkev Svetega Donata iz zgodnjega devetega stoletja. V nekem trenutku me je po večerji tam blizu spreletel štos – priznam, še vedno se mi ne zdi čisto brezvezen –, da bi njeno fotko lahko objavil na Instagramu in/ali Twitterju s pripisom »Cerkev zavetnika dobre prebave« ali kaj podobnega. No, sliko sem še posnel, objavil pa je nisem. Razlog? Ni se mi dalo ukvarjati s tistimi, ki bi v tem prepoznali žalitev svojih verskih čustev.
In še druga. »Pred časom«, je nedavno pravila sogovornica iz založniškega sveta, »je urednica pripravljala retrospektivo mladinske literature in si je v nabor zelo želela uvrstiti nekoč zelo priljubljeno delo slovenskega pisatelja. Na koncu tega ni storila, saj je ob ponovnem prebiranju ugotovila, da se v knjigi pojavljajo deli, kjer gimnazijci kadijo, namigujejo na seks in nasploh počnejo vrsto stvari, ki niso povsem v skladu z novodobno moralo.« Grozno, kajne?
Za začetek, kdaj naj pa človek seksa (ali pa vsaj namiguje na to, če že ne seksa zares), kdaj naj naredi prve korake v alkohol, kajenje in te stvari, če ne v gimnaziji? Daleč od tega namreč, da današnji gimnazijci tega ne bi počeli. Prvič, vse statistike kažejo, da je meja vstopa v svet spolnosti pri mladih vse nižja. In drugič, raziskave sicer kažejo, da je pojavnost kajenja med mladimi v upadanju, da pa ga je še vedno zaskrbljujoče veliko. Za ilustracijo, pred leti me je pot v službo vsak dan vodila mimo ene od ljubljanskih gimnazij in pogosto se je bilo treba ustaviti na semaforju tik pred vhodom v šolo. Ker je bil ob tisti uri ravno glavni odmor, dijaki pa na čik malici, sem se hitro navadil v avtomobilu vklopiti notranje kroženje zraka, saj je cigaretni dim, ki me je od nekdaj motil, takoj našel pot v avto. Toliko ima o neseksanju in nekajenju med mladimi povedati empirija.
Ampak poanta tega pisanja noče biti razglabljanje o tem, kdaj naj se mlade pripusti v svet nezdravega življenja in razvrata in koliko slabega humorja še prenesejo družbena omrežja. Ne. Poanta je nekje drugje: kje smo kot družba mislečih ljudi zabredli, da se nam zdi problematično, če nekdo opisuje srednješolce, ki kadijo in omenjajo seks ali da nekdo duhoviči na temo sakralnega objekta. Nekoč se je v teh krajih že dalo ponorčevati iz centrov družbene moči, v prvi vrsti partije. Pomislite na Pirjevca, na Zupana, Pučnika, Božiča, Rožanca, Smoleta, Strnišo, Mladino, RŠ, na Laibache, na znameniti plakat NSK, ki je bil direktni citat nacističnega plakata … Rušili so tabuje, tvegali, medli partijski aparatčiki so prisegali na sveto socialistično samoupravljanje, ampak jim to ni prav veliko pomagalo. Za nekaj časa je v teh krajih zavladala svoboda. Potem pa smo počasi, korak za korakom, na novo vzpostavili tabuje, ki smo jih v drugi polovici osemdesetih tako uspešno razgradili. Edina razlika je ta, da so bile nekoč nedotakljive tekovine revolucije te bratstvo i jedinstvo naših naroda, danes pa se kot nedotakljive vzpostavljajo neke druge vrednote. Cerkev, družina, narod, osamosvojitev na eni strani in istospolni, migranti, marginalne skupine, predstavniki drugih ras … na drugi. S temi ni šale. Da se razumemo: domoljubje, vera v boga ali socializem, priseganje na družino ali promiskuiteto, hetero- ali homoseksualna spolnost, vse to je OK – kot je OK to, da tisti, ki je do česarkoli od tega še tako blago kritičen, sme in more to kritiko izraziti. Tukaj imamo pa že nekaj časa težavo.
Kdaj se je pravzaprav začela to histerično branjenje tekovina revolucije 2.0? Je bilo to konec devetdesetih, ko so Strelnikoff na naslovnico plošče brezjanski Mariji namesto Jezuščka v naročje podtaknili podgano? Ali malo kasneje, ko je Marko Brecelj v tapison oblekel kemblje v zvoniku koprske stolnice in jih s tem utišal? Morda pred leti, ko je Simona Semenič izvedla performans in se odela v razrezano slovensko zastavo, ali nemara takrat, ko je menda Lidl s fotografij na nekih jogurtih zbrisal križe in je šel alt right Twitter v luft z napovedjo, da njihova noga v to antikrščansko trgovino ne bo več stopila? Zadnjemu takšnemu primeru smo bili priča pred dobrim letom, ko je sociolog Peter Stanković na radiu izrekel v bistvu povsem benigno misel o možni povezavi narodnozabavne glasbe z nosilci avtoritarnih teženj v družbi in so ga z desne orkestrirano napadli, češ da je Avseniku in Slaku pripisal fašistoidnost. Na Twitterju se pred vsakimi prazniki vodijo neskončne debate o tem, ali moramo voščiti »vesele božične praznike« ali vendarle zadostuje le »vesele praznike«, vsako leto smo priča ekspertizam o tem, s kakšno začetnico se pišeta božič in bog, vsako leto iste nebuloze, ki ne služijo ničemur, razen samolegitimiranju večinoma nepomembnih posameznikov, kako da so oni pa na pravi strani. Pridni, pridni.
Teror moralistične večine – ali pa glasne manjšine – je šel preprosto predaleč, pobesnelo skakanje na vse, kar ni »po naše« je nevarno in škodljivo. In tu ni velike razlike med desnimi in levimi pravičniki, le vsebina se razlikuje. Eni bodo do zadnjega tviter znaka branili dom, ognjišče in družino, drugi pa bodo v obrambi drugega in drugačnega pozabili nase. »Kulturna levica,« je prav te dni za Sobotno prilogo dejal gledališki režiser Sebastijan Horvat, »pooseblja kulturo črtanja, agresijo politike spolov, ki je nadrejena razrednemu boju in prevzema moralistično puritansko pravovernost protestantskega individualizma.« In dodal, kako »Evropska levica ni le zavrgla razrednega boja in ga na polno nadomestila s politikami spola, popolnoma je prepustila tudi koncept narodne identitete in nacionalnosti desnici. Levičarji smo raje kozmopoliti, kot da izobešamo slovensko zastavo na balkon ob praznikih. Mislim, da moramo prevzeti neko zdravo narodno identiteto nazaj, da nas ne bo vedno znova prevevalo nelagodje ali posmeh ob mahanju z zastavo.« In res, pomislite, koliko samodeklariranih progresivnih levičarjev poznate, ki ne bi imeli težave pred hišo obesiti zastavo? Ne prav veliko, veliko bolj kul se je norčevati iz Boruta Pahorja, ki je na tekme hodil z zastavo.
Takšne smeri razvoja so nevarne zato, ker vztrajno ožijo prostor dovoljenega v družbi. Vsi smo ljudje in nihče se ne počuti prav zelo dobro, če po njem zlivajo gnev internetni troli brez imen in priimkov. »Česa takega še nisem doživel, takega navala psovanja v sporočilih niti v sanjah nisem pričakoval,« je umirjeni in blagi profesor Stanković v času napadov nanj pravil v zavetju svojega fakultetnega kabineta. Kdo bi mu zameril. A kaj je nujna posledica takšnega utišanja? Jasno, uniformnost misli v družbi. Ki jo tisti, ki je to utišanje dosegel, lažje usmerja in nadzoruje. Že videno. V tridesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji in Sovjetski zvezi, po vojni v večjem delu vzhodne Evrope, danes se tendenca izrinjanja »nemoralnih« družbenih ali umetniških praks razrašča tudi v načeloma demokratičnih državah.
Škodljivo pa zato, ker nas v perspektivi »zožane dovoljenosti« oropa morebitnih presežkov v prihodnje. Pomislite! Bi v današnji Sloveniji na vse pozornih tercialk Boštjan Hladnik posnel svojo Maškarado? Bi katera od založb danes izdala zbirko Dotik, ki jo je sredi osemdesetih pri nas izdala DZS in vanju uvrstila nekaj del, polnih različnih oblik bolj ali manj preprostega fuka? Bi, nenazadnje, upravitelju ljubljanskega kina Sloga, specializiranega za pornografijo, dovolili na pročelje obesiti tiste njegove še kar eksplicitne plakate? Seveda ne – tercialke in tercialci bi ga v skrbi za družbeno moralo požrli. In če gremo čez mejo: bi Gustave Courbet naslikal svoj znameniti Izvor sveta (L’Origine du monde, 1866), bi Dali preživel objavo svojega Velikega masturbatorja, polnega referenc na spolnost (1929)? Bi Marlon Brando v Zadnjem tangu v Parizu (film ravno letos obeležuje 50 let) nekaznovano na Marii Schneider uporabil maslo? Odgovorite si sami.
Ko bodo zlagani varuhi morale enkrat začeli pripravljati svoje sezname izrojene umetnosti in bomo štose na določene teme pravili le še šepetaje, bo prepozno. Čeprav – mar nismo po malem že tam?