»Kadar ljudje gledajo smrt ene kurtizane, katere življenjsko zgodbo so dobro poznali, jokajo kot žalostno leto. Ko pa gledajo prizore velikih bitk, v kateri v eni minuti umira na tisoče ljudi, ne potočijo niti ene solze,« v predgovoru v Understadt – roman, ki je bil na Hrvaškem ovenčan s številnimi nagradami, pri nas pa je v okviru Fabule nedavno izšel pri Didakti – zapiše avtorica Ivana Šojat. Prav iz te premise, da so ljudje v zgodovini le številke, in da z njihovo tragično usodo lahko sočustvujemo le, če jih iz številk spremenimo v ljudi, pa v nadaljevanju splete fascinantno večplastno zgodbo, ki je ne le zgodba o zgodovinskih pretresih v dvajsetem stoletju, pač pa predvsem zgodba o hrvaškem mestu Osijek in družini, ki je živela v njem.
Tej bralec sledi skozi štiri generacije žensk – prababico Viktorijo, babico Klaro, mamo Marijo in hčerko Katarino, ki vse preostale sprehode v preteklost, pravzaprav poganja, od trenutka, ko se po smrti mame Marije vrne v Osijek in med fotografijami začne sestavljati mozaik dolgo varovanih družinskih skrivnosti. Njena zgodba, zgodba protagonistke, je tudi edina prvoosebna in zapisana v sedanjiku, vse ostale so tretjeosebne, a zato nič manj pomembne. Bolj kakor na vojne bitke se osredotočajo na intimne zgodbe, na ljubezni, splave, družinske tegobe, pijane može, oddaljene može ali nenavadne tete, ki so bile družini v sramoto zaradi svojega danes povsem običajnega, takrat pa na moč sumničavega življenjskega sloga; kolikor omenjajo vojno, je ta prisotna bolj kot strah, ki se neopazno, a vedno hitreje širi naokoli in požira vse tisto, kar je še ostalo dobrega od že tako skrhanih družinskih odnosov, ki svoj vrh dosežejo med in po drugi svetovni vojni; ko je ta končana s porazom Nemcev, se svet navdušeno veseli novega sveta, za omenjeno hrvaško družino nemškega rodu, pa to pomeni grozljive posledice.
Ob branju Unterstadta sta mi na misel prišla dva slovenska romana, oba kresnikova nagrajenca, ki prav tako tematizirata isto obdobje, znotraj tega pa pred bralca naslikata intimno, družinsko zgodbo; prvi je Ivana pred morjem Veronike Simonitti, kjer protagonistka prav tako kakor tukaj Katarina, brska za družinskimi skrivnostmi, ter To noč sem jo videl Draga Jančarja. V njem pisatelj na enem mestu zapiše, da pripoveduje zgodbo o ljudeh, ki so med drugo svetovno vojno »hoteli samo živeti« – pa jim je bilo to onemogočeno. Enako velja za vse štiri ženske v Unterstadtu. Usoda, nesreča, kruto kolesje zgodovine, napačna družina ali zgolj naključje … Nobena od žensk svoje strani – tako kakor Veronika v To noč sem jo videl – ni zavestno izbrala, prav vse, tudi protagonistka Katarina, ki je bila v tem času še majhna deklica, pa so posledice tega kakorkoli ga/jo že imenujemo – usoda, nesreča, kolesja zgodovine, napačna družina – čutile celo življenje.
Omenjenima pa Unterstadt ni podoben le po intimni, družinski zgodbi, pač pa tudi po tem, da je spisan izredno prepričljivo in večplastno; glavna zgodba protagonistke Katarine se ves čas prekinja s tretjeosebnimi pripovedmi iz preteklosti, da te delujejo prepričljivo, pa avtorica poskrbi tudi z rabo zastarelega besedišča in izvirnimi retoričnimi figurami; jokala je kot žalostno leto, padala je kot želva itd., pri čemer je malenkost moteče le to, da se nekatere v romanu prevečkrat ponovijo. Poleg tega romanu ni mogoče očitati prav ničesar; kompleksno zgrajeni liki, zanimiv jezik in družinski pripetljaji, ki so, čeprav večinoma v kontekstu vojne, tako univerzalni, da jih zlahka začuti in razume skoraj vsak, bralca potegnejo v knjigo, v zaključku katere avtorica potrdi svojo na začetku napisano tezo – da nam je lahko žal vsakega, v katerega intimno zgodbo se potopimo.
Ivana Šojat: Unterstadt, Didakta, prevod Jure Potokar, Radovljica, 2022.
