Državljanska vojna v Franciji, kratek tekst velikega misleca Karla Marxa, je dokument o pariški komuni, še danes pomembni in aktualni, četudi 150 let stari družbeni, proletarski revoluciji. Komuna predstavlja upor pariškega delavskega razreda, revolucionarno, avtonomno oblast, ki je nastala ob koncu nemško-francoske vojne in je trajala od 18. marca 1871 do konca maja istega leta, ko so upor v t. i. krvavem tednu od 21. do 27. maja zadušile francoske vladne sile. V okviru Komune so med drugim razglasili enakopravnost žensk in ločitev cerkve od države, nekatere tovarne so izročili v upravljanje delavstvu, vzgojne zavode so odprli za vse in za člane komune uvedli brezplačno šolstvo, policiji pa odvzeli pristojnosti in jo podredili komuni, ki je funkcionirala kot delovno, zakonodajno in izvršilno telo hkrati. Obenem z razbitjem starega državnega aparata so vpeljali neposredno, delegatsko demokracijo. Kot v spremni študiji, ključni za celovito razumevanje besedila, zapiše filozof in zaslužni profesor ljubljanske univerze Božidar Debenjak, je bila pariška komuna »prva revolucionarna prekinitev po porazu revolucije 1848/49«, ko je sicer Evropo zajel revolucionarni val, danes znan tudi kot pomlad narodov, in so številni evropski narodi zahtevali večje pravice ter uresničitev svojih nacionalnih teženj. Govorimo torej o revolucionarnem prelomu po več kot dveh desetletjih od nasilnega utišanja levice in delavskega gibanja.
Vojna
Za kakšno zgodovinsko obdobje pa pravzaprav gre? Nemško-francosko vojno, na ozadju katere je prišlo do vzpostavitve Komune, je začel francoski cesar Napoleon III., ki se je najprej s pučem leta 1851 razglasil za trajnega predsednika, leto pozneje pa za cesarja. Vladal je avtoritarno, a vseeno tako, da je država dosegla gospodarski vzpon. Francija se je z udeležbo v krimski vojni uvrstila med evropske velesile, v državi pa je cvetela korupcija, omenja Debenjak. Španijo (Španka je bila tudi njegova soproga) je cesar štel za francosko vplivno območje, zato mu ni bilo po godu, ko se je v boj za nasledstvo na španskem prestolu vmešal kandidat iz nemške dinastije Hohenzollern. Tako je Napoleon III. 19. julija 1870 napovedal vojno Prusiji. V bitki pri Sedanu (2. septembra 1970) pa so zmagovalci, Prusi, zajeli tudi njega, s tem pa je bilo konec t. i. drugega cesarstva. V Parizu je medtem zavrelo, četrtega septembra je bila razglašena tretja republika, a se je vlada zatekla v Versailles. Vojna se je končala s porazom: 8. februarja 1871 je bil v Versaillesu sprejet dogovor o premirju. Že pred tem je bil pruski kralj okronan za nemškega cesarja, z mirovno pogodbo sta bili pozneje Alzacija in Lorena priključeni Nemčiji, Francija pa ji je morala plačati tudi visoko vojno odškodnino.
Dokument
Karl Marx in Friedrich Engels sta, kot podrobno piše Debenjak, spremljala vse dogodke, povezane z vojno, Engels celo kot posebni vojaški komentator za londonski večernik The Pall Mall Gazette. Na vojno in položaj francoskih delavcev se je z dvema poslanicama odzvala tudi Internacionalna delavska asociacija, mednarodna zveza strank, ki jo danes poznamo pod imenom Prva internacionala in v kateri sta bila aktivna Marx in Engels. Prva poslanica, izdana že štiri dni po začetku vojne, je med drugim napovedala propad cesarstva in svarila nemške delavce pred pasivno podporo nemškemu imperializmu, druga pa je obveljala za odziv na razmere po porazu francoske armade pri Sedanu, kjer je padel v ujetništvo tudi cesar, velik del poslanice pa je bil namenjen kritiki nemških osvajalskih načrtov. Obe poslanici, ki sestavljata pričujočo knjigo (skupaj z Engelsovim uvodom), je napisal Marx, tako kot tudi tretjo poslanico o pariški komuni, ki jo je sam predlagal in predstavlja glavni del besedila, o katerem pišemo.
Državljanska vojna v Franciji je bila torej napisana kot dokument vodilnega organa mednarodne delavske organizacije. Zato, kot nas opozori Božidar Debenjak, ne gre preprosto za enega od Marxovih tekstov, namenjenega neodvisnemu branju, temveč za politični dokument, s katerim se Generalni svet internacionalne delavske asociacije, torej vodilni organ Prve internacionale, obrača na vse svoje člane v Evropi in Ameriki. Značilnost takih političnih dokumentov pa je, da so formulirani tako, da so vsebinsko in izrazno usklajeni s trenutkom objave ter v soglasju z večinskim mnenjem organa, ki je podpisan.
Internacionalna delavska asociacija je bila sicer ustanovljena v Londonu 28. septembra 1864, vanjo pa se je povezalo trinajst, kot piše Debenjak, precej raznorodnih strank, kot so bili britanski owenisti in tradeunionisti, ostanki nemških komunistov, francoski blanquisti, proudhonisti in posibilisti, italijanski mazzinijevci, ruski, španski anarhisti in drugi. Omenjeni so se v okviru Internacionale srečevali, si izmenjevali izkušnje ter se dogovarjali za skupna stališča in akcije. Vodil jo je Generalni svet s sedežem v Londonu, volitve pa so bile vsako leto. Pri nastajanju organizacije je tesno sodeloval tudi Marx. Druga polovica 19. stoletja je sicer bila, kot razloži Debenjak, obdobje kapitalizma svobodne konkurence. Toda okrog leta 1873 se je začela strukturna kriza, v kateri so propadala majhna podjetja (zato je prišlo do pospešenega izseljevanja v Ameriko), nastajali pa so trusti in karteli oziroma monopolni kapitalizem s prvo globalizacijo.
Pariz
Kaj pa se je medtem dogajalo v Parizu? Debenjak piše, da je bilo mesto, v katerem je ves čas vrelo, oboroženo in pripravljeno na obrambo pred sovražno stranjo, za kar je poskrbela nacionalna garda. Po porazu pri Sedanu pa so demonstranti vdrli v parlament in oblastnike prisilili, da so razglasili republiko. A vlada, oprta na stare monarhistične stranke, je potem vseeno neuspešno nadaljevala vojno. Od 15. septembra 1870 do 28. januarja 1871 je pruska vojska oblegala Pariz, a v mesto ni vstopila. 28. januarja sta obe strani podpisali premirje, 26. januarja pa v Versaillesu začasni mir. Vendar so bili Parižani, kot piše Debenjak, ogorčeni nad premirjem in nad škodljivo vladno politiko. 15. februarja so tako izvolili centralni komite Nacionalne garde, vendar je vlada, ki jo je vodil Adolphe Thiers, iz strahu pred ljudstvom in pred izgubo starih privilegijev, ukazala njeno razorožitev. Temu so se uprli, 18. marca pa so se povezali nacionalna garda, komite in delavski voditelji. Pariško ljudstvo vstane, vlada pobegne v Versailles, 28. marca pa je Komuna formalno razglašena. Debenjak piše, da je bila sama Komuna precej razklana, saj je šlo za skupek različnih političnih, družbenih in teoretskih vplivov: večinoma so jo sestavljali desni in levi proudhonisti, blanquisti in drugi, teoretski vpliv Internacionale pa ni bil zelo velik. Kako se je stvar končala, vemo: reakcionarni vladi je v krvavem obračunu Komuno uspelo zatreti, pri tem pa so brez sojenja pobili 25 tisoč komunardov in komunardk. Tiste, ki jih niso uspeli fizično uničiti, pa so skupaj s simpatizerji zaprli in deportirali na drug konec sveta, na Novo Kaledonijo, medtem ko so splošno amnestijo dočakali šele čez več let.
Himna
Zgodovinski intermezzo: v ruševinah Komune se je rodila tudi znana delavska himna Internacionala. Član Komune je bil namreč tudi FrancozEugène Edine Pottier(1816–1887), revolucionar, anarhist, socialist, delavski poet, transportni delavec, član pariškega mestnega sveta. V času zloma omenjene revolucionarne oblasti je napisal pesem Internacionala, himno delavskega razreda. Iz Pariza mu je uspelo pobegniti v Veliko Britanijo, nato je odšel v ZDA, kjer se je pridružil prostozidarjem in tam ostal do leta 1880, ko se je vrnil v Francijo. Umrl je leta 1887, Internacionalo pa je leto dni po njegovi smrti uglasbil belgijski socialist in skladatelj Pierre De Geyter. Pred tem naj bi Pottierjevo delavsko pesem prepevali kar po melodiji marseljeze, francoske himne in ode francoski revoluciji.
Internacionala, zgodba o pozivu k boju za pravičnejši svet s pomembnim sporočilom, da bo ta uspešen le, če bo internacionalen, mednaroden, globalen, je kmalu postala simbol pozitivno naravnanega internacionalističnega pogleda na svet, ki so ga v svoje delo in politična prepričanja vključili prvi delavski aktivisti. Pozneje so v različnih zgodovinskih obdobjih in na različnih koncih sveta pesem za svojo vzele številne delavske, socialistične, komunistične, anarhistične in antikolonialne skupine. Nekaj časa je bila Internacionala uradna himna Sovjetske zveze, prepevali pa so jo na primer tudi študentje, ki so leta 1989 demonstrirali na Trgu nebeškega miru v Pekingu.
Duhovni izziv
Besedilo poslanice ob kronološkem prikazu dogodkov predstavlja natančno analizo dogajanja: opredeljuje udeležence, opisuje različne ukrepe, popisuje dosežke in napake Komune, in sicer vse do njenega bridkega konca. Kot omenja Debenjak, želi Marx povedati svetu, da poraz Komune ne bo pomenil pozabe njenih izkušenj: prisiljena je bila iti v boj brez upa zmage, a je bila prelomna in se kot taka ohranja v živi misli, zapiše. Marx tekst zasnuje v obliki štirih razdelkov: najprej predstavi akterje nasprotne strani, subjekte, ki so se polastili oblasti, ko so v Parizu leta 1870 razglasili republiko, nato opiše krvava dejanja proti članom nacionalne garde. Potem govori o nastanku in značaju Komune in njeni umeščenosti v globalne družbene procese. Zadnji, četrti razdelek pa je posvečen zverinskemu uničenju Komune. Kot zapiše Debenjak, je velikemu mislecu že od vsega začetka jasno, da Komuno čaka poraz, vendar pri tem izpostavi pomembnost Marxovega razmisleka o državi in demokraciji. Komuna je, kot piše avtor spremne študije, prva država, v kateri je v središču interes delavskega razreda, obenem pa brani tudi interese srednjega razreda in kmetov.
Marx sicer piše v svojem eruditskem, pronicljivem, a tudi ostrem in zajedljivem slogu: jasno je, da je dogajanje pozorno spremljal in ga kritično motril. Pariška komuna sicer tudi po njegovi zaslugi, kot pravi Debenjak, ostaja duhovni izziv oziroma zgodba o sistematičnemu uporu ljudstva zoper tlačenje, koruptivno in tatinsko oblast. In dokaz, na kakšna podla dejanja je pripravljena oblast, ko se je prisiljena soočiti z ljudskim gnevom in revoltom. Pričujoče Marxovo delo pa je lahko tudi dragoceno izhodišče za nadaljnje raziskovanje, branje in razmislek o zgodovinskem obdobju, ki je pripeljalo do vzpostavitve Komune, o tem, za kakšen upor je pravzaprav šlo in kaj vse se lahko iz njegove zgodbe naučimo danes.
Karl Marx: Državljanska vojna v Franciji, Studia humantiatis, prevod Cene Vipotnik, redakcija prevoda Marko Kržan, Ljubljana 2020, 138 str.
