V času, ko se protipol sodobni woke kulturi zgraža nad temnopolto igralko, ki je v novem Disneyjevem filmu Mala morska deklica uprizorila mlado Ariel, je treba seveda omeniti, da sama zgodba o zaljubljeni morski deklici ni bila nikoli zares zapisana kot zgodba o deklici, temveč je šlo za alegorijo avtorjeve neuspešne homoseksualne ljubezni do prijatelja Edwarda Collina.
Pravljica o mali morski deklici Den lille havfrue je bila napisana leta 1836, naslednje leto pa jo je danski založnik C. A. Reitzel tudi prvič objavil skupaj s Cesarjevimi novi oblačili v knjigi pravljic za otroke. Zgodba govori o takrat še neimenovani morski deklici, ki se želi poročiti s človeškim princem, da bi si zagotovila nesmrtnost. Andersenova zgodba vsebuje klasične elemente pravljice, govori o morskih deklicah in ljudeh, ki so živeli v morju, in nima neposrednega predhodnika v folklori, lahko pa najdemo podobnosti z zgodbo Friedricha de La Motte Fouqueja Undine. Ta govori o morskem bitju, ki se poroči z človekom in s tem postane nesmrtno.
Raziskovalci Hansa Christiana Andersena se strinjajo, da je bil pisatelj ne le homoseksualen, ampak najverjetneje tudi aseksualen. Znano je, da je pogosto pisal pisma svojemu prijatelju Collinu, ampak jih je le redko odposlal. V enem je zapisal: »Želim si te, v tem trenutku si te želim na isti način, ko bi si želel dekleta. Nikogar si nisem nikoli želel bolj od tebe in nihče te ni nikoli ljubil tako močno, kot te ljubim jaz.« Collin je v svojih odgovorih zapisal, da ljubezni Andersenu ne vrača in se leta 1836 poročil. Kmalu po poroki, ki se je avtor seveda ni udeležil, je Andersen pobegnil na otok Fyn in napisal kratko povest, pismo – pravljico o morski deklici, ki ne pripada nikamor.
Andersenov največji poznavalec in njegov biograf Elias Bredsdorff je zapisal: »Andersenovi protagonisti v pravljicah so bili pogosto pogubljeni, ampak nihče tako zelo, kot je bila pogubljena mala morska deklica.« Ko morska deklica postane polnoletna, se ji na njen ribji rep pritrdi osem ostrig, ki jo mučijo do onemoglosti. Potem ji odrežejo jezik. Po tem, ko dobi noge, njeno hojo po zemlji primerjajo s hojo po nožih. Tudi sam princ se do nje pravzaprav obnaša kot do hišnega ljubljenčka in njun odnos nikoli ne preraste v romantično ljubezen. Na koncu se poroči z drugim dekletom, ampak ne zato, ker bi ga pretentala morska čarovnica, kot v animiranem filmu kaže adaptacija, temveč se čisto zavestno odloči za drugo dekle. Kako pa konča Ariel, morska deklica? Dobi nož, s katerim naj bi princa zabodla, a se za umor ne odloči – skoči v morje in se spremeni v morsko peno. Andersen je kasneje, preden je šla knjiga v tisk, konec spremenil in zapisal, da deklica postane ena izmed hčerk zraka, ki čakajo na odhod v nebesa.
Gre za zgodbo, ki govori o željenju, poželjenju in nemoči, da bi človek našel nekoga, ki mu pripada. Andersen ni bil lep. Bil je (pre)suh, nekonvencionalen in pogosto se je počutil, kot da ne spada v višji družbeni sloj. V svojem življenju nikoli ni zares našel ljubezni, sploh Collinova zavrnitev pa mu je, po zapisu Centra Christiana Andersena, povzročila veliko bolečino. Njegova biseksualnost in občutljivost za tegobe sveta poganjata večino njegovega pisateljskega udejstvovanja.
Ali je Disney leta 1989, ko se je odločil Andersenovo zgodbo prirediti v animirani film, vedel za ta zgodovinski kontekst? Ali je kdo, ki je delal na tem risanem filmu, vedel, da v resnici za TV-ekrane pripravlja klasično queer pravljico? Povsem mogoče je, da je Disney izbral Andersenovo ljubezensko zgodbo brez poznavanja njenega konteksta, prav tako pa je mogoče, da so si nekateri ljudje v ustvarjalni ekipi Malo morsko deklico razlagali pravilno. V članku za Atlantic z naslovom Ledeno kraljestvo ni edino Akash Nikolas piše: »Eden od najbolj očitnih primerov strpnega vzdušja v podjetju Disney je primer avtorja besedil Howarda Ashmana, ki je bil odkrit gej in je leta 1991 žal tragično premenili zaradi aidsa. Ashman ni napisal le pesmi za filme Mala morska deklica, Lepotica in zver ter Aladin, ampak je tudi tesno sodeloval pri produkciji teh filmov, pri izbiri igralcev in pogosto sestankoval z animatorji. Po končani produkciji filma Lepotica in zver se je Disney poklonil njegovim zaslugam: »Našemu prijatelju Howardu Ashmanu, ki je dal morski deklici glas in zveri dušo, bomo za vedno hvaležni.«
Ashmanova zgodba pa je tudi dober primer, kako vsebina Disneyjevih filmov odraža podporo LGBTIQ+ skupnosti pri boju za enakopravnost. Ashman je ustvarjal film Lepotica in zver, medtem ko je trpel za najhujšo (in zadnjo) fazo bolezni, kar je najbrž tudi razlog, da je skladatelj Alan Menken risani film označil za Ashmanovo »osebno zgodbo«. Rezultat je bila pripoved, ki jo lahko razumemo kot alegorijo: Zver, ki je izobčena iz družbe, njeno telo je grozljivo spremenjeno, njeno življenje pa usiha kot začarana vrtnica – lik degenerativne bolezni.
Ne glede na to, kakšni zaslužkarski motivi so stali za nekoliko bolj raznolikimi vsebinami, ki jih danes lahko vidimo v Disneyjevi produkciji, je to še vedno zmaga za marginalizirane skupnosti, ki so bile v preteklosti izbrisane iz popularnih medijev. Treba pa bo prehoditi še dolgo pot, da bi odpravili premajhno zastopanost afriško-ameriških, latinskoameriških in azijskih skupnosti ter praktično odsotnost likov, ki so queer, nevrodiverzitetni ali invalidi.
Kirsten Pike, docentka na Northwestern Qatar, ki je specializirana za otroške medije, je v daljši študiji, kjer kritično obravnava poplavo rasizma, ki se je sprožil ob temnopolti Ariel, zapisala, da je bistveno in najpomembnejše v tem času, da filmi in serije, ki so namenjeni otrokom, odražajo bogato raznolikost človeških identitet in izkušenj. In se, doda, ne ukvarjajo z odstotki melanina pri izmišljenih, podvodnih bitjih.