Prejemnica 34. nagrade kresnik za najboljši roman preteklega leta Anja Mugerli v romanu Pričakovanja teme neplodnosti, umetne oploditve in spontanega splava problematizira skozi doživljanje mlade ženske. Splav, različne oblike težjih diagnoz, predvsem različnih vrst karcinoma, umiranje in smrt so teme, ki se že nekaj časa tudi pri nas pojavljajo v javnosti oziroma literaturi. O njih odkrito govorijo in pišejo praviloma ženske. Zato bi ob Pričakovanjih težko govorili o tem, da problematizirajo tabu temo, kar se je poudarjalo ob izidu romana in v dobršnem delu medijskih predstavitev oziroma kritiških odzivov, vključno z obrazložitvijo komisije ob podelitvi kresnika. Pred letom dni je na primer na izjemno subtilen, neposreden in pronicljiv način o dolgotrajnem in izčrpavajočem doživljanju mlade ženske po spontanem splavu pisala slovenska pisateljica Katja Gorečan v Materinski knjižici. Razen tega poznamo tovrstna razmišljanja ženskih pisateljic tudi iz tuje literature, na primer Olge Tokarczuk in drugih avtoric, ki jih prebira tudi prvoosebna pripovedovalka Pričakovanj.
Anja Mugerli (1984) v slovenskem prostoru ni novo pisateljsko ime; zbirki kratkih zgodb Zeleni fotelj (2015) in Čebelja družina (2020), za slednjo je avtorica prejela nagrado Evropske unije za književnost, ter roman Spovin (2017) so bili večkrat nominirani in nagrajeni.
O temi neplodnosti je avtorica pisala že v treh kratkih zgodbah, tokrat pa jo je, tudi ali predvsem na podlagi osebne izkušnje, razgrnila v romaneskni formi. Kot protiutež doživljanju petintridesetletne Jane – kot je povedala avtorica, ime ni naključje, pri čemer eno od ugibanj nagovarja k misli, da gre za izbor imena z enakimi črkami kot je avtoričino –, ki se zaradi nezmožnosti zanositve po prvotnih dilemah in ob podpori razumevajočega partnerja Primoža odloči za oploditev z biomedicinsko pomočjo, avtorica postavi njeni najboljši prijateljici, Tino in Katjo, ki, kar se tiče materinstva, predstavljata dve nasprotujoči si strani. Tina ima hčerko, ki jo postavlja na prvo mesto, konceptualna umetnica Katja pa nima otrok in si jih v svoji vnemi po umetniškem ustvarjanju ter bivanju v različnih rezidencah tudi ne želi. In v tem ne vidi nobene težave, niti ni, kot je videti, dojemljiva za morebitna pričakovanja družbe, da bi ji bilo kot ženski priporočljivo, če ne kar nujno, poskrbeti za naraščaj in doseči samoizpolnitev (tudi) v vlogi matere.
Trideseta leta so čas, ko se večina mladih odraslih odloča za družino in se o tem tudi pogovarja, a v današnjem, z vse globljim individualizmom, zaznamovanim s časom, kjer je sprejemljivo še marsikaj drugega in mnogo bolj kontroverznega kot to, da ženska ali par pri teh letih nimata otrok, družba v tem ne vidi težave.
Ob Katjini legitimni odločitvi, ki ji ne povzroča prav nobene težave, pa nastopi težava romana in neredkih (tudi strokovnih) zapisov o njem, češ da je Jana podvržena nenehnim pričakovanjem družbe, da je čas za otroka, kar ji ob intimni stiski kot posledici nezmožnosti zanositve predstavlja še dodatno breme. Ne samo, da je Katja tista, ki morebitno težo družbenih pričakovanj z lahkoto odvrže in bi bila v tem pogledu lahko zgled Jani (in bralcem), tudi sicer v romanu ni opaziti tovrstnega pritiska družbe. Če izvzamemo pogovore o načrtovanju družine med Jano in Primožem, je res, da pogovor med tremi prijateljicami večkrat nanese na to temo, vendar gre pri tem zgolj za izmenjavo različnih, neobvezujočih, večkrat nasprotujočih si mnenj. Res je tudi, da so trideseta leta čas, ko se večina mladih odraslih odloča za družino in se o tem tudi pogovarja (podobno kot se ob koncu osnovne šole mladostniki pogovarjajo o vpisih v srednjo šolo in po štirih letih na izbrano fakulteto ter kasneje o zaposlitvi, tako nekako gre ta časovnica in z njo povezana »pričakovanja družbe«), a v današnjem, z vse globljim individualizmom, zaznamovanim s časom, kjer je sprejemljivo še marsikaj drugega in mnogo bolj kontroverznega kot to, da ženska ali par pri teh letih nimata otrok, družba v tem ne vidi težave. Predvsem zato, ker se s tovrstnimi zadevami nima časa ukvarjati in ker je pogostost mlajših odraslih brez otrok v zahodnem svetu toliko narasla, da tovrstne izjeme že dolgo niso več predmet spotike. Res je sicer, da se Slovenija ne more enačiti na primer s Parizom, pa vendar prav romaneskna Katja, Slovenka, uteleša glas tistih, ki v lastni odločitvi o življenju brez otrok vidi legitimno in nedotakljivo pravico.
Zato je občutek o pričakovanju družbe, ki naj bi preveval ali preveva Jano, bolj posledica Janine osebnosti, morda tudi neizpolnjene osebne želje kot pa neempatične družbe, ki kot slon v trgovini s porcelanom brezobzirno maha po razboleni duši. O tem, kaj pomeni pritisk družbe v zvezi s potomstvom in kakšne posledice lahko prinese ženski, pričajo družbena, ali bolje, družinska pričakovanja in prakse znotraj nekaterih drugih kultur, na primer islamske, pa tudi hinduistične, kjer je, predvsem v nekaterih ruralnih predelih, ženska kot osrednja tarča in krivec zaradi »nesposobnosti pripeljati otroka na svet« lahko deležna za zahodni svet nepredstavljivo krutih osebnih, večkrat tudi usodnih diskreditacij.
Res je sicer, da se Slovenija ne more enačiti na primer s Parizom, pa vendar prav romaneskna Katja, Slovenka, uteleša glas tistih, ki v lastni odločitvi o življenju brez otrok vidi legitimno in nedotakljivo pravico.
V romanu je, s čimer ni nič narobe, bolj v ospredju Janina intimna stiska, ki narašča z vsakim naslednjim ginekološkim pregledom in posegi, ki sledijo, ob katerih zdravstveni sistem ugotovi »nepojasnjeno neplodnost« in ji ponudi razpoložljive možnosti. To je osrednje gibalo romaneskne pripovedi, ki nekoliko zasenči celo Janino primarno željo po otroku. Bralec ima, morda nekoliko paradoksalno, bolj občutek, kot da Jana sledi domnevnemu imperativu družbe kot pa resnični notranji želji po otroku, ki zna biti, in praviloma tudi je, globoka in vseprežemajoča in v imenu katere je ženska pripravljena narediti marsikaj. In se pri tem ne nujno počutiti kot žrtev. Pa spet, morda je ta bralčev občutek varljiv, morda Jana svoje želje po otroku ne artikulira na pretirano čustven, temveč bolj razumski način. Predvsem pa je v procesu poskusa oploditve z biomedicinsko pomočjo bolj kot želji podvržena skrbi oziroma strahu, da do zanositve ne bo prišlo.
Kljub temu se nekako zdi, da avtorica tako z vlogo osrednje protagonistke kot obeh prijateljicah, ki predstavljata šolsko postavljena nasprotujoča si pola, pelje pripoved po šablonski strukturi, za katero bi težko rekli, da tematsko prinaša kaj novega. Prinaša seveda intimna občutja ženske, katere proces zanositve je namesto partnerske intime in ljubezni izpostavljen hladnim ordinacijam s še bolj hladnim osebjem ter mučnimi in ponavljajočimi posegi v telo – ni torej več stvar njune intime, ampak »zadeva družbe« –, ki ji, kar je pri tem najbrž najhuje, ne morejo zagotoviti uspeha, se pravi zanositve, donositve in rojstva zdravega otroka. Ko po dveh dolgotrajnih in mučnih procedurah poskusa oploditve z biomedicinsko pomočjo – vsled temu je roman razdeljen na dva dela, Prvič in Drugič –, ko se Jana že predaja občutkom, da v trebuhu vendarle nosi novo življenje, a znova zakrvavi, se kljub odprtemu koncu romana zdi, da je s to možnostjo zaključila. Ne vemo sicer, ali se bo po počitnicah v Grčiji, kjer sta s Tino obiskali v umetniški rezidenci ustvarjajočo Katjo, njena odločitev o naslednjem poskusu vrnila (statistika uspešnosti OBMP govori v prid več poskusom), ali se bo predala »zgolj« možnosti naravne zanositve (ki je glede na njene zdrave reproduktivne organe, kot so ji zagotovili zdravniki, ter njena leta še vedno povsem realna) ali čemu tretjemu, pa vendar bralca ob koncu romana, podobno kot Jano, v nasprotju s celotno pripovedjo prežemajo občutki lahkotnosti in novih možnosti. Najprej seveda zato, ker se je z Janino odločitvijo o ustavitvi posegov v telo, ki jih avtorica postavlja pred bralca v vseh nadrobnostih in spremljajočih občutkih bolečine, izgube, praznine, nemoči, jeze, krivde, srama in kar je še tega, hkrati pa zato, ker je slutiti, da si je Jana s tem, ko je presekala z zgolj eno možno potjo, takrat morda še nevede odprla vrata za druge možnosti na poti k zadovoljujočemu, izpolnjujočemu in srečnemu življenju. Morda možnost posvojitve otroka, ki pa je v naši sredini, kljub nekaj izjemam, ki so o tem spregovorile javno, še vedno tabu tema, o kateri bi veljalo širše govoriti in o čemer Jana v romanu ne želi niti slišati oziroma se zgrozi, ko ji medicinska sestra ob seznanitvi s postopki OBMP po protokolu omeni tudi to možnost.
Roman je še najbolj kritika dejstva, da je mlada ženska oziroma mlad par – zanositev je običajno še vedno stvar dveh – v tem občutljivem procesu prepuščena predvsem sama sebi, da družba ne ponuja celostne, tudi psihološke podpore in da ta možnost ostaja na plečih prizadete ženske oziroma para.
Roman ni kritika zdravstvenega sistema, ki ponuja, kar ta trenutek zmore ponuditi, prav tako ne toliko kritika hladnega zdravstvenega osebja, saj so med njimi tudi tople izjeme, roman je avtoričino post festum soočenje z bolečo izkušnjo, ki jo je bila za potrebe (tudi avtoterapevtskega) pisanja prisiljena pogledati z distance. Nemara je roman še najbolj kritika dejstva, da je mlada ženska oziroma mlad par – zanositev je običajno še vedno stvar dveh – v tem občutljivem procesu prepuščena predvsem sama sebi, da družba ne ponuja celostne, tudi psihološke podpore in da ta možnost ostaja na plečih prizadete ženske oziroma para.
Jana je podporo iskala preko spletnih izmenjav mnenj in izkušenj sovrstnic s podobno usodo, skozi pogovore s prijateljicama in Primožem, s katerim sta se sicer pričela nekoliko odmikati, pa tudi skozi umetnost. Provokativna slika, sprva viseča ob vhodu v »stavbo hrepenečih in upajočih«, kot Kliniko za reprodukcijo zgovorno imenuje Jana, ki se ob koncu romana skrivnostno pojavi ob odprtju Katjine razstave, slika »Ženske, ki si želi otroka«, kot je Janin portret naslovil avtor in njen prijatelj Ivan, pogovori z umetnicami-intervjuvankami skozi radijski eter, ki jih vodi radijska novinarka Jana, drobni odseki likovne poezije in občasni odmiki v otroštvo protagonistke, vse to mehča sicer neprizanesljivo in zarezujočo linearno pripoved. Pripoved, ki skozi naplastene teme v prvi vrsti govori o sodobni ženski, ki ob številnih možnostih, za katere se svobodno odloča, v svoji izvorni ranljivosti potrebuje mnogo bolj razumevajočo podporo družbe.
