O tujcih ali o Homerjevi Iliadi

Grški junaki, ki naj bi jih Homer opeval, so pogosto predstavljeni v slabi luči: kot zamerljivi, jeznoriti, malenkostni. Spomnimo se samo na samoljubneža Ahila in Agamemnona ter njunega otročjega spora zaradi lepe Brizeide, ki bi skoraj ogrozil celotno vojaško odpravo. Hektor pa, čeprav Trojanec od glave do peta, nastopa kot časten vojak, zvest mož, ljubeč oče in sin, skratka, človek. In to v epu o slavni grški zmagi in največjih grških junakih! Pred skoraj tremi tisočletji starogrški bard stori nekaj, česar pogosto nismo zmožni niti danes: v nasprotniku prepozna človeka in nas skozi Hektorja uči, da nikoli nismo boljši in večji ljudje kot takrat, kadar smo zmožni videti človeka tudi na drugem bregu. Tudi če v rokah vihti meč. Ni večje človečnosti kot pokazati na obzidje, s katerega letijo na nas puščice, in glasno reči: »Tudi tam so ljudje.«

Od Homerja dalje je tujec v književnosti predvsem preizkus človečnosti: po tem, kako ravnamo s tujim, se razkriva, iz kakšnega testa smo. Smo zmožni slišati, da naš pogled na svet ni edini mogoči pogled? Smo zmožni pogledati v ogledalo, v katerem se zrcalijo naše vrednote, naši strahovi, naši predsodki, naše vrline in lastne meje? Svojo identiteto lahko gradimo le v odnosu do drugega in z drugim, zato nas tuje hkrati privlači in plaši: privlači, ker širi naša obzorja, straši, ker maje predstave, na katerih smo zgradili podobo o sebi in svetu – če so zgrajene na pesku, se hitro sesujejo. Prav zato je tako pomembno, da v tujcu zmoremo videti človeka: vsakič, ko ga oklestimo le na njegovo narodnost, vero, jezik, barvo kože ali politično pripadnost, izgubimo tudi nekaj lastne človečnosti. Vsakič, ko v njem prepoznamo človeka, jo nekaj pridobimo. Kdor nikoli ne sreča tujega, tvega, da bo vse življenje zaprt v ječi lastne samoumevnosti in da nikoli ne bo zmogel izpolniti najstarejše naloge človeškega duha – spoznati samega sebe.

Seveda, v knjigah najdemo tudi drugačne zamisli. V znameniti slovenski povesti Jakoba Sketa Mikolova Zala (1884), slovenskem bestselerju 19. in 20. stoletja, oča Serajnik takole posvari svojega sina Mirka, ki se ne spogleduje s kakšno Micko ali Metko, ampak, pozor, z Almiro!

»Le tega ne, Mirko! Bog ne daj, da bi se šopirila kdaj laška glava pod mojo streho in rodili nekristjanski otroci! Ne mogel bi mirno počivati v hladnem grobu, dokler bi ne izumrl zadnji tvoj rod.«

Te besede niso kar tako: Serajnik ni samo oče, velja za modrega slovenskega očaka, ki ga ni mogoče kar tako preslišati, če si ne želimo nakopati pogube. Kako prav je imel, potrdi tudi konec zgodbe, ki jasno pokaže, kakšna je narava tujcev in kako je treba z njimi, naj bodo Turki ali Judje.

»Izdajstvo in lakomnost Žida Tresoglava in njegove hčerke Almire je imelo važne posledice za vso deželo. Gosposka je nekaj let pozneje vsled cesarskega ukaza izgnala vse židove, naseljene na Koroškem.«

Miklova Zala s Serajnikom na čelu nastopa kot nevprašljiv glas slovenske moralne avtoritete. Da je bilo tako, potrjujejo številni ponatisi (1899, 1906, 1912, 1921, 1940, 1942, 1946, 1951, 1952, 1977, 1984 …), ljudske igre in druge predelave, ki jih je slovensko bralstvo sprejelo brez vidnejših pomislekov. Pa ne bi bilo odveč: očitno je, da pomemben del vrednostnega sveta povesti izvira iz stereotipnih ideoloških predstav tistega časa, med katerimi ima vidno mesto tudi antisemitizem. Da ne bo nesporazuma: težava ni, da predsodke izraža Serajnik kot literarni lik. Književnost je polna ksenofobov, rasistov, identitarcev in kar je še tega. Polikarp iz Tavčarjeve Visoške kronike (1919) denimo sinu, v skrbi za prihodnost slovenskega rodu, naroči, naj se poroči z Nemko:

»Ta zarod poznam, je požrešen, misli, da je več, kot smo mi, in naše zemlje je lačen. Kdor z njimi ne laja, ga raztrgajo. Da jim goltanec zamašim, te oženim in Tajčarko boš vzel, da ne bo imela nemških otrok.«

Toda v takem primeru poslušamo – Polikarpa. Njegov pogled na svet je del njegovega značaja, skozenj literarni lik razkriva sebe, v Miklovi Zali pa predsodki niso omejeni na en sam glas, ampak jim pritrjuje celotna pripoved, predvsem pa pripovedovalec: svoje sovraštvo do tujega predstavi kot upravičeno spoznanje o svetu in kot osrednjo idejo celotnega dela. Predsodek je glas povesti, ne samo značajska lastnost določenega literarnega lika.

Bi morali zaradi tega tako delo umakniti s knjižnih polic? Ne, književnost je dragocena prav zato, ker nam omogoča srečevanje s problematičnimi ali celo zmotnimi pogledi na svet. Kar pa ne pomeni, da stvari ne smemo poimenovati s pravim imenom. Sketova Miklova Zala je zaradi predsodkov, ki so njen osrednji glas, zgolj propagandni pamflet, ovit v literarni celofan, zgodba o Miklovi Zali pa zlorabljena za širjenje zelo problematične drže do tujega.

Ali se ravnamo po »sketovskem« ali »homerskem« duhu, ni zanemarljivo. »Homerje«, ki so zmožni uzreti »hektorje«, lahko namreč srečamo tudi v stvarnosti. Eden takih je bil neznani nemški vojak leta 1941, o katerem piše zgodovinar Richard West v knjigi Tito and the Rise and Fall of Yugoslavia (1994), in sicer v poglavju o množičnem poboju talcev v Kragujevcu. Naj spomnim: nemška vojska je v Kragujevcu pobila 2778 nedolžnih civilistov v skladu z legalno, a hkrati popolnoma psihopatsko odredbo feldmaršala Wilhelma Keitla, po kateri je bilo treba za vsakega ubitega nemškega vojaka usmrtiti sto talcev. Prizanesli niso nikomur, niti dijakom in učiteljem kragujevške gimnazije. »Istega leta / so se rodili, / šolske so ure enako jim tekle, / na iste svečanosti / so jih vodili / proti istim boleznim so jih cepili / in vsi so umrli na isti dan.« (Desanka Maksimović, Krvava bajka).

Ne vemo, kako je bilo temu vojaku ime. Verjetno je nosil kakšno običajno nemško ime: Hans, Karl, Klaus, Dieter, Walter ali Günter. Vemo zgolj to, da tistega nesrečnega dne, 20. oktobra 1941, ni zmogel streljati. Ne vemo, kaj je mislil, kaj čutil. Vemo pa, kaj je zagotovo vedel: vedel je, kaj ga čaka, če ne bo streljal talcev – metek. Kdor ni streljal, je bil ustreljen. In vedel je, da njegovo dejanje ne bo spremenilo ničesar in da pokola ne bo preprečil. Da bo umrl on in talci. Kljub temu ni streljal. Domnevam, da je bila smrt zanj odrešitev. Svet, v katerem vsa vojska poslušno in brez pomisleka pobija tudi dijake, je svet, v katerem mora človek umreti, če želi preživeti.

Zanesljivo vemo še nekaj: da je bil »homer«: človek, ki je zmogel na drugi strani zagledati človeka. Zato si zasluži ime. Ne Hans, ne Karl, ne Klaus, ne Dieter, ne Walter in ne Günter, ampak – Človek.

Tako naj bo ime tudi nemškemu vojaku, ki je med drugo svetovno vojno nekega dne v Goriških brdih streljal v zrak: v pesmi Vest ga omenja pesnica Petra Koršič. Namesto da bi streljal na talce, je zavpil »Razbežite se!« in streljal v zrak.

/…/

Ena od desetih talk je bila
moja nona.
Tu sem zaradi vesti
tistega nemškega vojaka,
ki ni streljal v ljudi,
ampak je streljal zrak.
Tu sem zaradi svoje vesti.
Da vam povem /…/.

V Vesti – naslov lahko razumemo kot sopomenko za novico ali našo moralno držo – je skrito vse, o čemer govori književnost. Nemški vojak je imel nešteto razlogov, da v ljudeh ne bi videl ljudi. A se je v tistem pretresljivem trenutku odločil, da jih bo. Zaradi tega je na svetu ena lepa pesem več in nekaj grobov manj.

Književnost je najmočnejša takrat, kadar podira meje med »nami« in »njimi« oziroma jo zanima, katere meje nas varujejo in katere siromašijo. Prve utrdimo, druge porušimo. Da se ne zrušimo sami.