Vhod na igrišče vrtca, ki ga obiskujeta moji deklici, zapirajo velika železna vrata. Mislim, da je trajalo nekaj časa, preden sem se tisti krožni kljuki, ki jo moraš ravno prav zavrteti, privadila. Dobro, toda to zdaj ni pomembno. Ograja pač kot ograja in kljuka kot kljuka. Obe sicer lahko vidimo v luči simbolnega markiranja institucionalnega okolja, ampak … Vstopila sem torej skozi tista vrata, obšla nekaj dreves, skupine micenih malčkov in nato prišla do večjih malčkov. Ne želim biti sentimentalna, toda zdi se mi, da je to vendarle eden najlepših trenutkov starševskega obdobja. Pojaviš se izza vogala, otrok, še malo prej zatopljen v igro ali pa v ruvanje s prijateljem, za hip obstane, morda od veselja celo zardi, nato pa ti steče v naročje.
Toda malenkost nerodno je, če se med tabo in otroka postavi tretja oseba. Recimo deček s pozlačenimi lasmi, kot je bil to primer tistega popoldneva. Ubogljivo je sledil vzgojiteljici in ji pomagal čez peskovnik razpenjati polivinilasto plahto. Morda še eden izmed tistih otrok, ki v vrtcih ostajajo zadnji. Medtem ko vzgojiteljice živčno pogledujejo na uro, otroci z neko posebno počasnostjo, ki spominja na melanholijo, pobirajo igrače s tal in pospravljajo barvice v lončke. Recimo, da se v njih napihuje neviden prostor tesnobe, ki ga še ne znajo ubesediti. Večina na tanek pas brezčasja pozabi in verjetno bo nanj pozabil tudi tisti blondinasti deček, toda tisti hip se ga je skušal otresti tako, da je pozornost preusmeril od plahte in po tlakovcih leteči deklici podstavil nogo. Trakovi filma so se hipoma pretrgali, smejoča se deklica je padla, koža pod pikastimi pajkicami se je predrla; deček je še za hip postal, z živahnimi očmi ocenil lasten položaj, nato pa se odpravil proti peskovniku, kot da se ni nič zgodilo. Zmedeno sem skušala potolažiti jokajočo deklico, vzgojiteljica, ki je celoten prizor opazovala od strani, se je obrnila k peskovniku in nadaljevala z napenjanjem plahte.
Ko sem deklico nesla čez tlakovce, se mi je zdelo, da je prostor za rešetkastimi vrati, ki smo ga pustili za seboj, izgubil vse barve. Usta sem imela povsem suha, sicer bi vzgojiteljico z besedo ali dvema opomnila na drobni pripetljaj, za katerega se je zdelo, kot da se je zgodil le v sanjah. Poleg tega v isti vrtec zadnje časa vstopam s težkim srcem. Med enim izmed prepirov so otroci deklico ozmerjali s črnko, predvidevam, da zato, ker je temnejše polti. Razumem otroško zvedavost, nagajivost, mestoma objestnost, toda ne razumem ljudi, ki zjutraj vstanejo, si nadenejo oblačila, pogoltnejo svoj zajtrk ali pa tudi ne in potem do poznega popoldneva igrajo vloge odgovornih odraslih.
Kot zgleden primerek slovenske rase bi morala molčati. Ni prvič niti zadnjič, da so deklico ozmerjali s črnko, da ji je nek zdolgočaseni deček podstavil nogo, da je edina v vrtcu dobila uši in da so jo zaradi tega zaprli v poseben prostor kakor v karanteno ter da več tednov ni smela spati na ležalniku, saj bi tako uši morebiti prenesla na druge otroke. Problematično je, da me je zjutraj pod tušem zmotil telefonski klic: vodstveno osebje se je želelo pogovoriti o mojem »pisanju«, v katerem sem navedla, da ne želim izumljati tople vode, želim pa, da se tovrstne opazke z rasističnim podtonom s strani vrtčevskega osebja primerno korigirajo. Toda sodeč po tisti jutranji (telefonski) izmenjavi, naj ne bi bila problematična zmerljivka, temveč moje »pisanje«. To, da da sem stegnila jezik, predrla opno stoičnega požiranja rasističnih opazk na cesti, na avtobusu, v parku, in – z mislijo, da gre vendarle za institucijo, ki jo nekoliko naivno vidim v vlogi ščitenja otrok – opozorila na eno izmed številnih malverzacij, je ogrozilo podobo, ki se skriva za težkimi, železnimi vrati s samodejnim zapiranjem. »Občutek imamo, da ne zaupate našemu osebju,« je govoril glas z druge strani.
Privzdignila sem obrvi, kot sem jih privzdignila tedaj, ko mi je prijateljica, Nigerijka, servirala drugo skrajnost. Dejala, da ima rada Francijo, da je to resnično edini prostor, v katerem bi še lahko živela, poleg Nigerije seveda, toda nekega dne se je s prijatelji pogovarjala o otrocih in v bežnem hipu jo je spreletelo, da si ne želi, da bi njen otrok odraščal na Zahodu. »Nočem, da moji otroci odrasle pozdravijo z ‘Živjo.’, temveč da rečejo ‘Dobro jutro.’ in ‘Dober dan.’. Nočem, da ko jih nekdo vpraša ‘Kako si?’, da zamomljajo ‘Dobro.’. Ali da pokažejo pet prstov, ko jih vprašajo, koliko so stari. Hočem, da rečejo, ‘Dobro sem, hvala.’ in ‘Star sem pet let.’ Nočem otroka, ki ga stalno hvalijo, ki pričakuje nagrado za vsako stvar in odgovarja nazaj odraslim,« je dejala.
Čeprav je prijateljica tisti hip, ko je opisovala lasten konzervatizem, morda pa je bila celo pod vtisom grenke izkušnje drugosti, spregledala na milijone afriških otrok, ki se v tem hipu, ko prebirate ta članek, udinjajo po rudnikih zlata in na poljih bombaža, in ki obstajajo kot brezzimne pike, plavajoče v vesolju, imela v nečem vendarle prav: samozavest otrok se lahko kaže tudi skozi vljudnost, ne nujno vedno skozi ignoranco in zahteve. In predpostavljam, da ne gre za vzhod, zahod, sever ali jug, otrokom je v vsaki zemljepisni širini mogoče in prav povedati, da lahko na primer v restavraciji, ko se naroča hrano ali pijačo, za trenutek počakajo, ali pa da odraslim ni treba kupiti čisto vsega, kar se razpostavlja pri blagajnah in na dosegu otroške roke. In nenazadnje, domišljam si, da ni čisto nič narobe s tem, če otrokom povemo, da drugačna barva kože ne pomeni nujno tudi slabšalnih ali manjvrednostnih osebnostnih lastnosti. Kolikokrat na cesti me zaboli, ko matere dvignejo prst in ne da bi jih otroci prosili za razlago, začnejo pojasnjevati: »Poglej to črno deklico …« ali pa si drug drugemu, ker mislijo, da ne razumem, začnejo šepetati: »Poglej, si videl, kakšne lase ima …«
Predstavljam se, da se glas na drugi strani telefonskega aparata ni hotel pogovarjati o rasizmu, ker je prepričan, da rasizem sodi v devetnajsto stoletje. Vsakič, ko spregovorim o tem, kako nam varnostniki, ko s temnopoltim moškim vstopim v trgovino, dihajo za ovratnik, medtem ko moj vstop v ednini skorajda ni opažen, se marsikdo začudi in potem odkima z glavo. »Daj no, pretiravaš,« ali pa: »Rasizma ni več.« Če sem pri volji, obnovim dialog svoje nigerijske prijateljice, ki že dve desetletji živi v Parizu. »V Franciji rasizem obstaja, toda rasistov ni več. Rasisti so stvar preteklosti. Rasisti so zlobni ljudje stisnjenih ustnic, ki jih je mogoče videti v filmih na temo državljanskih pravic.« Stvar je torej v tem, da se je manifestacija rasizma spremenila, ne pa tudi njegov jezik. Če nisi nekoga s kamnom po glavi, te ne morejo oklicati za rasista (čeprav poznam zgodbe, kako so obritoglavci v Ljubljani napadli skupino temnopoltih, potem pa je policija napadene obravnavala kot kriminalce). Toda če rasisti niso pošasti, potem so lahko druga skrajnost: navadni ljudje, ki plačujejo davke.
Moja nigerjska prijateljica bi dejala, da bi bilo besedo rasist celo treba ukiniti. Iznajti nekaj novega. Kot je sindrom rasne motnje. In zanj lahko izzumimo različne stopnje: S, M, L, XL.
V Sloveniji gotovo premoremo celoten spekter, ne glede na to, da se temnopoltim nikoli ni bilo treba umikati s pločnikov, ko je šel mimo belec, da v nacionanih arhivih ne obstajajo črno-bele fotografije žensk, ki v gručah vpijejo v črnske otroke »Ape!«, ker niso hotele, da bi črnski otroci hodili v šolo z njihovimi belskimi otroci, skratka, umanjkanje zgodovinskega spomina še ni garant za to, da ne bi bili zmožni izumljati drugosti in drugačnosti na novo. Razlika z drugimi okolji, ki ta spomin imajo, je, da je pri nas odraslemu moškemu povsem samoumevno, da svoji ženi pojasni, kako bo, če bo le imel priložnost, seksal s črnko, medtem ko je stopnja negacije srednjega razreda, ki si lahko privošči vstopnice za koncert beninske pevke Angelie Kidjo, na (ne)zavidljivo visoki ravni.
Ko sem ugasnila vodo v tušu in telefon položila na lijak, me je spreletelo, da s tistim pismom v resnici nisem želela obsojati in da se moram varovati tega, da bi vsako prasko na dekličinem kolenu zvedla na skupni imenovalec rasizma. Toda tudi če je tisti zlatolasi deček nogo podstavil samo zaradi dolgočasja, potem še vedno obstajajo samogovori moje deklice, ki se nahaja v fazi deljenja sveta na »lepe vanilije« in »grde čokoladke«. In njene solze zjutraj, ker noče obleči gatk, na katerih je narisana temnopolta vilinčica. In pesti, uperjene proti drugim otrokom v vrtcu, ki ji pravijo, da laže. »V Afriki namreč nimajo bazenov. V Afriki je samo vojna in lakota.« To jim pravijo njihovi starši in besede staršev so, vsaj v tej starostni dobi, vzete za suho zlato.
Seveda mi je tudi jasno, da živim v svetu, katerega glavna krilatica je izbira. V ozadju zavesti se mi torej že lep čas zarisuje misel na francosko šolo. Na njihovem predstavitvenem letaku piše, da so posebej ponosni na multikulturno okolje. In ja, tam mi ob prvem obisku nek deček ni odkrito povedal v obraz, »Oh, poglej jih, kakšni luštni črnčki,« kaj šele, da bi si mislil, da mu moram biti zato hvaležna, temveč je bil njegov odziv precej bolj nevtralen: »Vi ste torej novi na šoli.« Toda tovrstna getoizacija, za katero si predstavljam, da pomeni predvsem odprtje številnejših možnosti za otroka, je toliko kot izbris tistega, za kar sem mislila, da je moja temeljna pravica. Izšolati otroka v okolju, v katerem sem tudi sama odrasla. V katerem sem doživela prve ljubezni, prepevala prve partizanske pesmi, se stepla za prvi močnik, posipan z več kakava. In oh, skorajda bi pozabila – se zagledala v prve pesmi, napisane izpod peresa slovenskih avtoric, ki so tudi kasneje konstelirale moje horizonte. Ampak zdaj sem pa že res sentimentalna …
* Kolumna se v določenih delih medbesedilno navezuje na roman Chimamande Ngozi Adichie Amerikanka.
