Približuje se čas, ko se bomo nekateri ponovno ozrli v dejanja, misli, čustva, namere in hotenja v tem letu – seveda se kar precej tega nanaša za leto ali več let nazaj in je šlo torej vsaj v nekaterih zadevah za kontinuirana dejanja, misli, čustva, namere. V tem smislu bi rada v tem članku spregovorila o tem, koliko smo se posamezniki in posameznice dejansko pripravljeni odpovedati določenim dejanjem, mislim, čustvom, hotenjem v prid dobrobiti našim najbližjim (tudi našim domačim ljubljenčkom), torej dati prednost svojim najbližjim pred nami samimi, ker je njihova dobrobit v določenih primerih pomembnejša od nas samih (predvsem takrat, ko niso najboljše). Morda se komu to zdi nepomembno, trivialno in celo lahko, vendar se je do tega v realnosti in v resnici dosti težje dokopati in še težje vsakodnevno udejanjiti. In ne v tem dejanju ne vidim prav nič žensko obeleženega ali »žensko požrtvovalnega«, gre za človeško dejanje, ki se navsezadnje izkaže tudi nadvse dobro za nas same.
Ko sem razmišljala, kako h temu pristopata literatura in psihologija, sem se spomnila nekaj primernega gradiva. V literaturi je opazno, da mora glavni/a junak/inja doživeti neko temeljno spremembo, da je pripoved zanimiva in atraktivna. A kako to doseže, je za nas seveda najpomembnejše vprašanje, kajti kakor sem rekla, moramo najprej sploh ugotoviti, kaj mislimo in čustvujemo napačno, da lahko začnemo delati na spreminjanju, ki se neposredno odrazi na pozitivnem stanju in počutju naših najbližjih.
V ta namen sem se odločila za predstavitev mišljenja, čustvovanja in hotenja dveh junakov zgodb. Vsa moja poletja (2022) je odlična feministična pripoved, v kateri nam avtorica postreže z veliko mislimi, čustvi in protislovji med osebnimi željami ter družbenimi pričakovanji glavne junakinje. Roman je razdeljen na prvi in drugi del, od katerih nas zanima predvsem slednji, v katerem glavna junakinja, pisateljica Natsuko, ki se bliža štiridesetim, razmišlja o materinstvu. Kot pisateljica je dosegla nekaj uspeha, to je zanjo »življenjsko delo«, za katerega je »popolnoma prepričana«, da je »tukaj zato, da bi ga opravljala«. Vendar poleg tega vedno bolj razmišlja o tem, da bi postala mati samohranilka (še lezbičen par kot par ima večjo družbeno veljavo), a se sprašuje, kakšno pravico ima do otroka kot samska aseksualna ženska, saj se lahko zaradi kulturne stigme, ki jo prinaša umetno oplojen otrok, zgodi, da bo izobčen, ker je brez očeta. Prav tako jo skrbi, da ne bo dovolj dobra mati. Kratka pesem v prozi na začetku tega drugega dela razkriva njeno čustveno stanje:
»Moje življenje, a je to to? vesela sem, da lahko pišem, hvaležna življenje za vse lepo, kar sem do-živela, ampak, a … bom še naprej tako – sama? … v redu, a te res ne bom spoznala? … a mi ne bo žal? Če ga, samo-svojega otroka, ne boš spoznala, a bo to to? če ne, bo.« (Kawakami, 2022: 209)
Avtorice predstavi tri glavne dileme, o katerih razmišlja v zvezi z materinstvom in ki jih spremljajo različna čustva. Ljubezen v romanu večinoma ni prisotna. Tudi seks z moškim ne. Ker je seks ne zanima in v seksu ni nikoli uživala, ji preostane edina možnost umetna oploditev.
1) Natsume razmišlja o možnem odnosu z lastnim nosečim telesom in potencialnim otrokom, Kawakami predstavi skrajno alternativo: družbo, ki bi se povsem odpovedala razmnoževanju. Na prelomni točki romana ženska junakinja, po imenu Yuriko, ki je bila spočeta na umeten način, Natsume seznani z argumentom, da bi lahko že samo rojstvo veljalo za kršitev telesne avtonomije. To Yuriko predoči tako, da postavi Natsuko pred dilemo, ali ima Natsuke pravico spraviti otroka na svet, če bo ta otrok nesrečen zaradi različnih okoliščin (npr. lahko se rodi deformiran, lahko da jo bo kdo zlorabil v šoli ali bo doživela kakšne drugače trpeče stvari; kaj če se bo otrok nato spraševal, ali ne bi bilo boljše, da se sploh ne bi rodil/a). V poletni vročini Natsuko preganja Jurikino stališče. Za Yuriko je prihod otroka na svet »stava na življenje druge osebe«. Ne na njeno. Sprašuje se, kako pošteno je roditi otroka, če za rojenega posameznika »ne obstajajo možnosti popravljanja; če ni poti, da bi se stvari vrnile v prejšnje stanje«? Vendar se ne glede na Yurikino stališče Natsume odloči za otroka, njena želja, da bi spoznala neznano bitje, prevlada nad vsem (ibid. 422–424).
2) Natsume razmišlja o svojem konkretnem izgledu, svojem finančnem stanju in počutju in se primerja s tem, kakšna naj bi izgledala, se počutila in koliko denarja naj bi imela, da bi lahko bila dobra mati. Tako ob tem, ko se gleda v ogledalu, opisuje, kako ima zanemarjene lasje, da je njena polt slaba in njen obraz brez življenja. Opiše se, kakor da spominja na mariniran jajčevec in se ob tem vpraša, kako je lahko izsušena, obrabljena ženska, ki gleda vame, vir novega življenja? S tem odlomkom Kawakami raziskuje posebno vrsto kulturne pogojenosti in razdvojenosti med tem, kako je Natsujino telo videti, in tem, kako naj bi bilo videti, da bi izpolnilo svoj ženski potencial. Kawakami nam pokaže, kako tesno je ženski telesni videz povezan z njeno zaznano sposobnostjo razmnoževanja in vzgoje v kapitalističnem sistemu, ki zahteva videz lahkotnosti in uspešnosti. Zahteve njene kulture so tako vseprisotne in intenzivne, da nobenemu drugemu liku v romanu ni treba povedati, da naj se Natsume počuti slabo – pogled družbe je obrnila navznoter in ga uporablja za presojanje same sebe. Ne glede na to njeno razmišljanje in počutje prevlada želja po materinstvu.
3) In nazadnje v pogovorih s kolegico pisateljico in urednico razmišlja o naravi svojih razmer kot pisateljica. Še najbližje polemiki je roman takrat, ko se njeni dve strasti – pisanje in materinstvo – zbližata. Njena agentka ji svetuje, da naj piše o sebi, o svoji spolnosti, financah, čustvih in če lahko sama zanosi ter postane mati – ali pa tudi če ne more –, ampak če piše o vsem, kar se pri tem zgodi, ali se sploh zaveda, kaj bi to pomenilo za mnoge ženske? Spodbuja jo, naj ženskam da nekaj resničnega. Resnično upanje. Precedens. Opolnomočenje. In zato ne potrebuje partnerja. Ženska se lahko sama odloči za otroka in to tudi izpelje. Skratka, avtorica nas vodi skozi različne etične dileme, tehnične možnosti umetne oploditve in čustva, kot so obup, žalost, razočaranje, do upanja in končnega optimizma, v katerem da prednost srečanju in bivanju z novim bitjem pred celotnim svojim bistvom in svojo (žensko) eksistenco.
Druga romaneskna pripoved »Petindvajsetletnica ljubezni« v romanu Beograjčanke (Igor Marojević, 2022) je malce drugačna. Ko sta se glavna junakinja in njen mož Dima iz Beograda preselila v Barcelono, je Dima ustanovil svoje podjetje za PR in zapravljal ženin denar, ki ga je dobila kot delež od prodaje hiše staršev, ona pa se je vpisala na podiplomski študij španskega filma. V tistem času se jima je rodila hčerka Ines. Sčasoma sta se vedno bolj odtujevala, dokler se ona ni zapletla v ljubezensko razmerje s svojim mentorjem. Ko je to mož odkril, je pobesnel (enkrat sta imela tudi fizični obračun, kjer je ona utrpela modrico na obrazu), in seveda zahteval ločitev, pri tem pa si je želel prisvojiti tudi stanovanje, ki sta ga prav tako kupila od kupnine hiše ženinih staršev. Ona se s tem seveda ni strinjala, in ko sta se tako tožarila na sodišču, je sodišče v nekem trenutku predlagalo, da jima vzamejo otroka in ga dajo v rejo, če ne bosta spora rešila izven sodišča. V tistem trenutku Dima prešine in reče:
»Ali se še videvaš z Louisom?«
»Kaj te to briga!« sem rekla odsekano.
»Vsaj zdaj bodiva razumna, prosim te. Slišala si, kaj govori sodnik. In tudi sodni sluga naju je opozoril …«
»To je končano,« sem zašepetala.
»Predlagam, da nehava,« je govoril hitro in tiho. »Če ti ne podaljšajo štipendije, bom dal odpoved Carlosu Albertu in zaposlil tebe namesto njega.«
(Marojević, 2022: 166)
Kmalu zatem nadaljuje:
»In?« sem spregovorila, »bi mi oprostil?«
»Ali imam kakšno možnost?«
»Sliši se preveč lepo, da bi bila resnica,« sem odkimala.
»Morala mi boš verjeti, da bo tako,« je rekel in povesila sem glavo v dlani.«
(ibid.)
V tem ključnem trenutku je trenutek streznitve za oba, ko se eden od zakoncev (in to prevarani) odloči, da bo zavoljo obdržanja hčerke in boljše prihodnosti zavestno pozabil na dogodke iz preteklosti, se zavestno odrekel jezi in razočaranju ter izgubi zaupanja in nadaljeval z zakonskim odnosom na drugačen način – on bo bolj spoštoval ženin denar in bo bolj varčen, ona pa je tudi že zaključila svojo afero in se bo njemu in otroku bolj posvečala, preteklosti ne bosta ne on ne ona obnavljala. Zgodba se zaključi tako, da glavna junakinja postavi hčerki Ines vprašanje, katero knjigo naj očetu kupita za petindvajsetletno obletnico poroke, in vse deluje tako, kakor da nikoli ni bilo zakonske krize, ki je pred leti privedla skoraj do ločitve. Kar pomeni, da se je Dima držal dane obljube in ji odpustil, ona pa tudi, da je ponovno vzpostavila zaupanje v ljubezen in trdnost njune vezi. Na tem primeru lahko vidimo, kako se, le če želimo in če imamo v mislih dobrobit nekoga v sedanjosti in prihodnosti, v trenutku lahko odpovemo jezi, maščevalnosti, razočaranju in se potrudimo iti naprej brez obnavljanja slabih stvari (v preteklosti). Seveda morata oba partnerja pri tem enakovredno sodelovati in se truditi za dobro sedaj in v prihodnosti.
Poglejmo si, kako nas spremenjen način razmišljanja in čustvovanja, ki je usmerjeno v boljšo prihodnost, na nekem drugem področju usmerja v drugačna dejanja. Psihologinja Harriet Lerner v knjigi Ples jeze (2014) opisuje odraslo hčerko iz Kansasa, katere pogoste migrene in nenehna jeza se skoraj v celoti vrtijo okoli njene matere, čeprav jo mati, ki živi v Kaliforniji, obišče le enkrat na leto. Med enim od obiskov je Maggie na primer opisala naslednje dogodke: »Maggie in Bob sta preuredila dnevno sobo; mati tega ni opazila. Bob je ravnokar izvedel za svoje napredovanje; mati tega ni komentirala. Maggie in Bob sta se trudila pripravljati razkošne večerje; mati se je pritoževala, da je bila hrana preveč bogata. Za nameček je mati Maggie poučevala o njeni neurejeni kuhinji in kritizirala njeno ravnanje z denarjem.« (Lerner, 2014: 45)
Maggi je od Lernerjeve želela, da bi ji rekla, da je bila njena jeza upravičena, a Lernerjeva je menila, da je kazanje s prstom, kdo in za kaj je kriv ter vodenje seznama napak, le redko koristno početje. Tisto, kar je Lernerjeva svetovala Maggie in kar ta ni nikoli storila, je, da bi mirno spregovorila o svojih ciljih in mater seznanila z mejami, ki so po njenem mnenju združljive z njeno neodvisnostjo. Tega ni storila, ker to zahteva delo in je tvegano, saj se morajo stvari oz. odnos med njima spremeniti. Vrtenje v istem krogu »plesa« je veliko lažje, saj pomeni, da se ni treba ukvarjati s temeljnimi vprašanji. Maggie se zaveda, da tisto, kar mora storiti, ni jezno govoriti o samostojnosti in zrelosti, ampak mora biti zrela. In tako nekoč vendrle prvič mirno in odločno spregovori s svojo materjo. Njena mati je osupla. Mati se sprva vrne k staremu vzorcu vsiljivega kritiziranja, vendar Maggie vztraja, medtem ko mati vedno znova poskuša Maggie »pritegniti nazaj v boj, da bi ponovno vzpostavila njun prejšnji, predvidljivi odnos«. Lernerjeva v tem dogodku opozori na dve odlični stvari. Prvič, pokaže, da je jeza pogosto način, kako ne rešiti resničnega problema, ampak kako se vrteti v krogu. To je kot igra, ki se ponavlja in v tem primeru je z vsako ponovitvijo stvar za oba še slabša, seveda pa je izvor takšne negativne interakcije v preteklosti. Pravzaprav problem še povečuje, saj usmerja pozornost na tisto, kar je pri drugem slabega, namesto na tisto, kar bi lahko bilo dobro. Drugič, Lernerjeva poudarja, da je jeza lahka, razmišljanje o boljši prihodnosti pa težko, saj je ponavljanje problema lažje kot njegovo reševanje. Ko sta si dve osebi blizu, je zelo zahtevno ponovno spogajati odnos, ki bo vključeval tako pristno neodvisnost kot tudi resnično ljubezen in intimnost. Sprememba je strašljiva, medtem ko je nadaljevanje znane rutine, četudi boleče, manj strašljivo. Ko se je Maggie odpovedala igri z jezo in kritiziranjem, se je lahko produktivno postavila zase, s tem pa v prihodnosti začela pravo vzajemnost z in empatijo do matere. Prav tako sta čez čas z materjo lahko vzpostavili tudi bolj lahkoten in ne tako resen odnos, v katerem bi vsaka zase vedno menila, da ima prav in bi to druga drugi nenehno dokazovali. Maggie se je tako odpovedala svoji jezi in bolečini v prid izboljšanja svojega odnosa z materjo – zavestno je odstranila negativen vzorec iz preteklosti in na novo vzpostavila meje in zaupanja z materjo.
Proces spreminjanja svojih misli in čustvovanja lahko traja več let, preden pride do ključnih sprememb, ki vodijo do spremenjenih dejanj v dobro ljubljenih bitij, lahko pa se to zgodi hitro, ob kakšnem pomembnem, prelomnem dogodku, kakor to svojo spremembo opiše Liz Murray v svoji knjižni uspešnici Prelomna noč: spomini na odpuščanje, preživetje in moje potovanje od brezdomke do Harvarda (2011) o spominih iz otroštva. Murray je bila hčerka hipijevskih staršev. Starša sta bila ljubeča, vendar sta se zapletla v drogo in postala odvisnika. Dekleti sta bili v otroštvu pogosto lačni, in ker sta bili neumiti in umazani, so ju v šoli zasmehovali, zaradi česar sta jo nehali obiskovati. Na neki točki je mati zbolela za aidsom, Liz in njena sestra sta jo negovali, dokler ni umrla, oče pa se je zaradi nezmožnosti plačevanja najemnine preselil v zavetišče za brezdomce. Liz je nekaj časa živela na ulici. V svojih spominih pa govori predvsem o odločitvi, da vzame življenje v svoje roke, se izobrazi in se vrne v šolo. Vrhunec je pridobitev štipendije New York Timesa za študij na Harvardu, kjer je začela študirati leta 2000. Ko je tudi njen oče zbolel za aidsom, si je vzela dopust, da bi skrbela zanj. Diplomirala je leta 2009 in je trenutno motivacijska govornica. Za našo poanto pa je pomenljivo njeno soočenje z očetom ob njenem osemnajstem rojstnem dnevu:
Ko je prišla torta, na kateri je bilo osemnajst svečk, sta mi oba zapela vse najboljše in oče mi je nežno stisnil roko pod mizo – en neroden dotik s svojo tresočo roko … V njegovi gesti sem začutila, da je z roko segel čez najino razdaljo in mi tiho zagotovil: ‘Vem, Lizzy in sem s teboj.’ Nisem mogla odvrniti oči od očeta, ta podoba me je začarala: oče, ki je ploskal z rokami pred dimom mojih ugaslih rojstnodnevnih svečk, tako ranljiv in še vedno poln življenja, v tem trenutku, tik pred mano. Hotela sem ga zgrabiti, ga zaščititi pred aidsom. Želela sem doseči, da se to ne bi več dogajalo naši družini, da bi bil varen in da bi bil spet zdrav.
Ko sem upihnila svečke, si nisem ničesar zaželela. Namesto tega sem se odločila, da očetu odpustim, in si tiho obljubila, da si bom prizadevala za obnovitev najinega odnosa. Ne bom naredila iste napake, kot sem jo naredila z mamo, in mu bom ves čas stala ob strani. Spet bova v življenju drug drugega. Ne, ni bil najboljši oče, vendar je bil moj oče in imela sva se rada. Potrebovala sva drug drugega. Čeprav me je neštetokrat razočaral, se je življenje že izkazalo za prekratko, da bi to pogrevala. Zato sem pozabila na svojo bolečino. Odpustila sem leta težkih trenutkov med nama. Predvsem pa sem opustila vsako željo, da bi očeta spremenila in sem ga sprejela takšnega, kakršen je bil. Zajela sem vso svojo tesnobo in jo kot šop helijevih balonov spustila v nebo ter se odločila, da mu odpustim. (Murray, 2011: 294–95)
Liz je, kot pripoveduje, odpustila razočaranje, »bolečino« in »tesnobo«, povezano z očetom. Iz opisa je namreč razvidno, da ga močno ljubi, on pa njo. Odtujila sta se, ker ni mogla prenašati ponavljajočih se razočaranj: vendar je bil njen položaj položaj žalosti in nemoči, skupaj z željo, da bi nadzorovala njegove odločitve, za katere se vse bolj zaveda, da so obsojene na propad. V njej ni grenkobe, užaljenosti, želje po maščevanju – ne prej ne pozneje. Odpuščanje ji torej pomeni, da se odreče žalosti zaradi neuspešnosti, da bi bil nekdo drug, in prevzame veliko težjo nalogo, da ga podpira in zanj skrbi kot za osebo, kakršna je. Osredotočena je na prihodnost, kolikor je to mogoče, glede na to, da njenemu očetu ni preostalo veliko časa. Skratka, Liz je v enem temeljnem dogodku sprejela niz čustev, misli in odločitev, ki so povsem spremenili dotedanji tok njenega življenja – tudi zato ker, kakor je sklepati iz opisa, tega ni naredila z materjo, zato se je toliko bolj zavedala tega, kako pomemben je čas, ki ga imata na voljo z očetom. Kako morata biti v tem času ljubeča, skrbna in brez kakršnih koli misli in očitkov za nazaj: pomembna je (kakovost) sedanjost in to, kar bosta v njej zasejala. Žal se tega prepogosto zavedamo šele ob takšnih ključnih dogodkih.
Tudi jaz sem nekaj podobnega doživljala v svojem življenju vrsto let, dokler tega nisem povsem ozavestila in spremenila svoje življenje. Torej sem se zavestno odločila, da četudi me še danes kdaj prime, da bi komu napisala ali rekla kaj, kar zadeva preteklost, se temu zavestno odrečem takoj, ko se pojavi misel, čustvo ali namera v tej smeri. Predobro se zavedam, da mi je po toliko letih trpljenja in bolečin mojih najbližjih (to je dejansko trajalo več let in še zdaj), ki so jih ustvarile prav moje misli, čustva in namere v zvezi s tem, kar se mi je dogajalo od 2000 do začetka 2009 in tudi kasneje, danes najpomembnejša njihova dobrobit in dobre počutje. Veliko bolj kot pa moje ‘teženje’ po neki pravici za stvari, ki so se zgodile pred desetletji ali celo več. Sprva sem bila rahlo jezna, nato sem bila več let prav žalostna nad tem, kar se mi je zgodilo in dogajalo, nazadnje pa sem bila vrsto let razočarana, dokler nisem spoznala, kakor o tem trdi filozofinja Martha Nussbaum v knjigi Jeza in odpuščanje (2016): ali bom s tem kaj spremenila, bom povrnila nazaj, kar sem takrat imela, izgubila in/ali je bilo poškodovano? Ne. Ugotovila sem, da sem s teženjem o tej stvari le še poslabšala in obnavljala stvari, ki so že zdavnaj minile, energijo pa dajala slabim ljudem in dogodkom. Ko sem jih začela pozabljati ali se delati, kakor da preteklosti sploh ni bilo, sem lahko začela z drugačnimi mislimi, čustvi in dejanji, ki so bile dejansko bolj zadovoljujoče, a najprej so bile v prid mojim ljubljenim (čeprav se stvari, žal, še vedno niso povsem izboljšale).
Ali je bilo to lahko storiti? Niti ne, trajalo je več let in velikokrat sem ponovila napačno misel, čustvo ali komu napisala kakšno elektronsko pošto ali v telefonskem pogovoru obnavljala pretekle dogodke in jih zato takoj tudi dobila nazaj kot bumerang – seveda v trpljenju mojih ljubljenih – tako, da danes, če me le za hip prime, da bi spet kaj pomislila ali komu težila, to zavestno takoj prekinem in se preusmerim v misli in dejanja, za katera vem in so se izkazala v dobro mojih ljubljenih, s tem pa tudi v moje dobro. Kar pomeni, da sem s trdno odločenostjo in samo-nadzorovanjem v tem uspela. Ali kakor je dejala Leverjeva za Maggie: Nekaj je govoriti o mirnosti in odraslosti, drugo pa je biti (misliti, čutiti in delovati kot) odrasla. To, menim, so odločitve in dejanja v vsakodnevnem življenju, ki pa so dolgoročno veliko pomembnejša, kakor pa je enkrat narediti nekaj velikega. Če smo uspeli s svojo prisotnostjo in sobivanjem narediti in vsak dan delati dobro svojim najbližjim, smo naredili nekaj največjega – dejanje ljubezni, prijateljstva, skrbnosti in varovanja.