Ko je oktobra 2013 umrl legendarni Lou Reed, so se iz radijskih sprejemnikov bolj pogosto kot ponavadi dvigali toni pesmi z njegovega drugega albuma – Transformer (1972) – Walk on the Wild Side. Pesem je kljub subverzivni temi v zgodnjih sedemdesetih dosegla nesluten uspeh; Lou Reed v njej skoraj zaklinjevalsko našteva imena mladcev – Holly Woodlawn, Candy Darling, Joe Dallesandro, Jackie Curtiss in Joe Campbell –, ki so iz svojih perifernih zakotij prispeli v New York. Zdi se, da gre za mimohod poosebljenih bogov, ki so v spranih kavbojkah in ozkih bokov zasedli vodilna mesta v ameriški subkulturi; večinoma so postali zvezde v Warholovi tovarni in vmes počeli še stvari, ki jih transeksualci počno: fafali, se drogirali, zapijali, si na balkonih česali lase, lizali pregrete vratove in se predvsem veliko smejali. Kljub hahljanju, ki se razlega iz dna Reedovega trebuha, se po dnu pesmi vleče posebna otožnost. Morda Walk on the Wild Side zato še vedno deluje kot prečiščena bolečine, čeprav se bolečina skriva v njenem središču.
V dokumentarni klasiki Lou Reed: Transformer (2001) je Reed priznal nekaj, kar se zdi v današnji popularni kulturi skoraj nezamisljivo; Walk on the Wild Side je inspiriral istoimenski roman ameriškega pisatelja Nelsona Algrena (1956); kasneje je Reed pesem predelal in vanjo vtkal like iz svojega življenja. Nisem se mogla upreti temu, da ne bi kliknila za Algrenovo fotografijo. Na eni izmed njih, s cigareto v ustih, spominja na Alberta Camusa, čeprav ne premore njegove vihravosti; deluje bolj nežno, bolj razpuščeno, manj gotovo vase (zgolj vtis). Gotovost je lažje pripisati ženski ob njem, ki ima okoli glave zavezan temen šal in roke uprte v boke. Gre za nikogar drugega kot eno najusodnejših žensk francoske literature – Simone de Beauvoir. Poleg Jeana Paula Sartra je bil ameriški pisatelj Nelson Algren eden njenih najbolj znanih ljubimcev. Simone mu je celo posvetila roman Les Mandarins (1954), s katerim si je prislužila najvišjo francosko literarno lovoriko – Goncourtovo nagrado; Algren je bil menda zgrožen zaradi nazornih seksualnih opisov tako v omenjenem romanu kot v Simoninih avtobiografskih delih. Maščeval se ji je z uničujočo kritiko angleškega prevoda The Mandarins. Njuna pisemska korespondenca pa je bila objavljena šele po pisateljičini smrti.
In torej, kaj imata Reedova pesem in pisanje Simone de Beauvoir skupnega? Ničesar in hkrati vse. Še posebno, če pod drobnogled vzamemo novelo Nesporazum v Moskvi (Malentendu à Moscou), ki jo je Simone de Beauvoir napisala za zbirko La Femme Rompue (1968), vendar jo je potem zamenjala z zgodbo L’Age de discrétion. Nesporazum je tako izšel šest let po njeni smrti v reviji Roman 20-50, v knjižni obliki pa šele v letu Reedove smrti – 2013.
Pripoved, ki se dogaja v letu 1966 med potovanjem upokojenskega para Nicole in Andréja v Sovjetsko zvezo, na prvi pogled deluje lahkotno, celo zelo francosko, vendar na nek način razrešeno spolnosti. Dvojina je v fokusu, toda to ni dvojina, ki smo je vajeni – mladostna, buhteča, izzivalna; Simone nam pripoveduje o slovesu od lastnega telesa: ker ima njena junakinja Nicole v Moskvi čas, ker se celo dolgočasi, začenja drezati v lastno meso. Spominja se, kako je tistega popoldneva André v njuno pariško stanovanje pripeljal neznanega, vendar izjemno lepega fanta, ki je Nicole z raztreseno vljudnostjo segel v roko. Tedaj se je nekaj v njej sesulo. On je bil zanjo moški, mlad in privlačen, ona pa je bila zanj enako brezspolna kot osemdesetletna starka. Od tega pogleda si Nicole ni več opomogla. Ni se več ujemala s svojim telesom, zdi se ji, da je postala “tuja lupina, srce parajoča preobleka”.
André se po drugi strani privaja svojemu starčevskemu statusu, čeprav se z vso silo upira temu, da bi ga odneslo v stanje velikega starca, kot temu sam pravi. Ne želi si več ugajati, toda z drobnimi gestami nakazuje, da je nekoč ugajal. Podobno kot v Reedovi pesmi, smo tudi v Nesporazumu priča geografskim premikom; in ti premiki očitno razpirajo razpoke, pa tudi možnosti. Nesporazum deluje vsaj na dveh ravneh – kot pripoved o dveh mestih, Parizu, ki sta ga André in Nicole pustila za seboj, ter Moskvi, ki sta jo leta 63’ že obiskala, vendar jo zdaj na novo raziskujeta, toda ti mesti sta le izgovor, da na plano privre notranja substanca obeh likov; starost, ki se je par spričo novonastale situacije v Moskvi veliko bolj zaveda kot doma, je Simone de Beauvoir razdelala z različnimi atributi. André jo čuti na način, da ne zna več zaobseči sveta, ki se dogaja pred njim, politika zgodovina mu prhnita iz rok, Nicole se veliko bolj nasloni na preteklost, čeprav v luči ženskega vprašanja. V Moskvi opravi rezime: njeno življenje je bilo zaznamovano z bojem. Medtem ko je njena mati sanjarila o bogati poroki, o biserih, krznu, si je ona želela napisati odmevno disertacijo, dobiti mesto na Sorboni ter dokazati, da so ženski možgani enakovredni moškim.
Nicole je torej znan lik; srečali smo ga že v Drugem spolu (1949), le da gre tokrat za prečiščeno literarno verzijo. Nicole kot ženska še vedno nastopa v vlogi Drugega. Kljub temu da je poučevala in delovala v feminističnih gibanjih, se je pustila izkoriščati možu, sinu, gospodinjstvu. Definira se glede na svojega partnerja – »Zaradi njega je bila ženska, ki ni več vedela, kako porabiti čas, ki ga je še imela preživeti« – in si to celo očita, vendar ne zna izstopiti iz kroga, v katerega je ujeta. Zaciklala se je v okrutno protislovje, porojeno iz ljubezni: odpovedala se je svojim mladostnim ambicijam, da bi on lahko imel dom, otroke, prosti čas, razvedrila, prijateljstva in nekaj vznemirjenj. V življenjski status žensk v ZSSR sicer projicira sanje o svobodi, toda tudi to se izkaže za jalovo, ko André začenja vstopati v dialog s svojo hčerjo Mašo.
Čeprav je Simone de Beauvoir trdila, da je celo njena predhodnica, angleška pisateljica, filozofinja in aktivistka iz osemnajstega stoletja Mary Wollstonecraft na moške gledala kot na ideal, ki ženskam ostaja nedosegljiv, je v Nesporazumu Andréjeve pritožbe glede žrtev, ki naj bi jih opravil za Nicole (da je ostal v Parizu, da nima miru za pisanje), prikazala kot njegovo žensko plat. On je tisti, ki odloči, da Nicole v svojih trditvah pretirava, in on je tisti, ki da prvi pobudo za pobotanje. Ko Nicole krivdo za nesporazum prevzame nase, vemo, da on – v družbnem smislu – predstavlja normo in ona deviacijo. V navalu besa mu očita, da zaradi njega ni mogla postati tisto, kar si je želela, v navalu nežnosti trdi, da se je ob pomoči njegove rahločutnosti in nežnosti spravila s svojim spolom. Morda je tudi zaradi te temne lise Simone de Beauvoir, in kljub dejstvu, da je z idejo ženske kot družbenega konstrukta pomembno prispevala k feminističnemu gibanju v šestdesetih in sedemdesetih letih (prejšnjega stoletja), zavračala, da bi se opredelila kot feministka; šele leta 1972 (kar je tudi letnica izdaje drugega Reedovega albuma), ko je nehala verjeti v socialistično revolucijo, ki naj bi med drugim ženskam prinesla osvoboditev, se je v intervjuju za časnik Nouvel Observateur jasno deklarirala.
Ker je Nicolin lik tako zelo obremenjen z ženskim vprašanjem, je pisateljica demitizacijo koncepta starosti in staranja pripisala Andréju. Deziluzija v zvezi z družbenimi spremembami v ZSSR in končno tudi druge tradicionalno moške teme, kot je na primer nemoč francoskih levičarjev, so v njegovi domeni, še bolj pa je v njegovi domeni vprašanje, ali s starostjo res kaj pridobimo. Tisto, kar je britanski pripovednik in esejist Julian Barnes v knjigi Nč bat (2009, slovenski prevod 2012) formuliral že na znanstven način – »Vsako desetletje življenja po petdesetem možgani izgubijo dva odstotka svoje teže; dobijo tudi nekakšno smetanasto rumeno nianso« – je André ubesedil z enim stavkom: pri šestdesetih se čuti »malo bogatejši; in veliko manj bogat«. »Kaj si izgubil?« Andréja karajoče vpraša njegova hči Maša. »Mladost«, ji odgovori André. Posebnost novele Nesporazum je torej tudi v tem, da Simone de Beauvoir starosti ni postavljala v luč smrtnosti in to kljub temu, da se par v Moskvi skoraj hkratno zave, da jima je ostalo le še nekaj let življenja, temveč v luč tistega, kar je že bilo odživeto; v dvojinski obliki. Življenjska moč, tako na ženskem kot moškem polu (v tem sta si Nicole in André enakovredna), je potrošena, vprašanje, ki ostaja, je – zaradi česa je na starost še vredno živeti?
Kljub alegorični podstati, ki je vključena v Nesporazum, in kljub temu da je novela očitno napisana po diktatu najglobljega človeškega čustva (strahu pred smrtjo), je vsak stavek predihan z izkušnjo, brez nepotrebnih sofističnih izlivov (v smislu ohranjanja dostojanstva pred tistim, kar je neizogibno). Simone de Beauvoir se ves čas ozira v mladost, ob tem odkrito popiše zavistnost do mladih teles, kot tudi težo te mladosti, od koder lahko potegnemo zaključek, da Nesporazum še vedno deluje neverjetno sveže in bralca kljub potencialno nergaški drži, pritegne v empatično sočustvovanje z obema likoma. Seveda je očitno tudi, da je Simone de Beauvoir zaradi svoje lucidnosti in hkrati jasnosti zlahka penetrirala v popularno kulturo. Ni šlo torej le za (s)prevračanje spolnih vlog, o katerih tako uležano prepeva Lou Reed, še manj za njena subverzivna spolna razmerja, ki so večkrat predrla opno literarnega in postala predmet antropoloških raziskovanj. Simone je pač dama, ki ni pozabila, da je literatura v prvi vrsti predvsem dialog.
