Oda o nostalgično lepi in žalostni balkanski duši

V času, ko je zaradi prvega vala dotlej neznanega virusa ves svet obstal, se zaprl sam vase in v negotovosti čakal na čudež odrešitve ter povratka v »normalno« stanje, je ekipa filmskih zanesenjakov neprestani virusni grožnji navkljub snemala film. V obdobju od julija do novembra 2020 so pod režijskim vodstvom Dragana Bjelogrlića in Zorana Lisinaca posneli kultni srbski film Toma, ki mu je dve leti zatem sledila še istoimenska osemdelna serija. Snemali so ju vzporedno, po dveh različnih scenarijih. Film, ki je premiero doživel 20. avgusta 2021 na 27. Sarajevskem filmskem festivalu, bil dan zatem prikazan v okviru Niških susretov v Nišu in 15. septembra dočakal spektakularno premiersko predvajanje v beograjskem Sava centru, je v hipu postal senzacija regije in izzval intenzivne čustvene reakcije gledalcev. V dveh mesecih si ga je ogledalo več kot milijon ljudi v Srbiji, Bosni in na Hrvaškem, kjer so s projekcij tudi filmski kritiki odhajali solznih oči in se v ocenah zvečine požvižgali na morebitne scenaristične nedoslednosti, saj je filmska zgodba premočna. V slovenskih kinematografih je bil film predvajan jeseni 2021, na televizijskih zaslonih pa, enako kot serija, leta 2024. Od takrat si je serijo mogoče ogledati tako na srbskem televizijskem kanalu kot na portalu Voyo.

Film in serija razkrivata življenje in delo, predvsem pa dušo legendarnega jugoslovanskega pevca, pesnika in skladatelja narodne glasbe, boema in »zadnjega kralja kavarne« Tomislava (Tome) Zdravkovića (1938–1991), vse od njegovih začetkov v kavarnah v Leskovcu in Tuzli, kjer ga je kot pomočnika natakarja odkrila takratna jugoslovanska zvezda narodne glasbe in sevdalink Silvana Bajraktarević (pozneje Armenulić) ter ga povabila k sodelovanju. Pravo ime pevke je bilo Zilha Bajraktarević (1939–1976; letošnjega 10. oktobra bo minilo petdeset let od njene smrti), vzdevek pa je privzela po uspešni italijanski filmski igralki in manekenki Silvani Mangano (1930–1989), filmski muzi Viscontija, Pasolinija in De Sice, potem ko jo je, tako filmska zgodba, videla v filmu Grenki riž (r. Giuseppe De Santis, 1949). Toma popisuje vzponov in padcev polno usodo estradnika in bonvivana, predvsem pa zanesenjaške duše, ki poje to, kar živi, in živi to, kar poje, ter od tega ne odstopa niti, ko izve za neugodno diagnozo s slabo prognozo. »Moram peti! Moja duša zahteva, da pojem!« trmasto vztraja, ko mu zdravnik zaradi vnovičnega pojava tumorja na mehurju prepove nastope. In ga nekoliko pozneje okrca: »Zdravković, ti si kot žival, ki samo zadovoljuje svoje instinkte. Kot da evolucija ni na tebi pustila nobene sledi.«

Tomova pot od začetnih kavarniških napevov do nastopov na festivalih, razprodanih koncertnih dvoran in diskografskih izdaj ter zaradi napredujoče bolezni komaj izpeljane zaključne turneje po razpadajoči Jugoslaviji poleti leta 1991 (resnično poslovilno turnejo je Toma Zdravković organiziral in odpel leta 1987) je vseskozi prepletena z njegovim zasebnim življenjem, v katerem so osrednje mesto zavzemali ljubezenski in zakonski razdori z ženskami, ki so zaradi njegove nestanovitnosti, obsedenega kockanja, alkohola in nenehne odsotnosti nad njim obupale. Medtem ko film postreže zgolj z zgodbama o zadnjih dveh soprogah, Nadi in Gordani, serija doda še kratki razmerji s Slavico in Branko ter zgodbi o prvih soprogah Olgi, s katero je dobil nezakonsko hčer Žaklino, in Miki.

Svojo življenjsko filozofijo Toma izpove zdravniku, ko ob lastni bolezni izve tudi za bolezen njegove soproge Ljiljane: »Življenje se ne meri po številu let, na katere ga raztegneš, ampak po tem, koliko življenja vstaviš v vsak dan.« Zdravnik, ki se po smrti soproge iz suhoparnega znanstvenika prelevi v osebo, ki po opustitvi zdravniškega poklica piše knjigo o duši, Toma, ki se je od petja že poslovil, kot menedžer, prijatelj in zdravnik pelje na poslednjo turnejo v Novi Sad, Kragujevac, Sarajevo in takratni Titograd, kjer pevec pred polno dvorano poslednjič stopi na oder in štirinajst dni zatem umre. Četudi film ne teži k popolni zvestobi biografskim podatkom, zaradi česar je bolj kot biografski film glasbena melodrama, kar predstavlja eno največjih zaslug za njegov široki uspeh, vendarle bolj ali manj sledi pevčevi življenjski poti, na kateri Toma sodeluje z znanimi jugoslovanskimi estradniki narodne glasbe tistega časa; ob Silvani nastopijo tudi Davorin Popović, Kemal Monteno, Lepa Lukić, Predrag Gojković – Cune, Mika Antić in drugi. Izjemi pri tem sta zdravnik Aleksa in njegova Ljiljana, ki imata kot izmišljena lika v filmu eno osrednjih in pomenljivih vlog. Kot je povedal Bjelogrlić, so Toma obravnavali kot dramski lik in skušali skozenj povedati zgodbo o nekem obdobju. »Imam strašno močna čustva, ko gre za to zgodbo. Gre za čustva do tistega časa in ljudi, ki jih več ni in ki sem jih poskušal prenesti v film. Ljudje ustvarjajo čas in mi smo se ukvarjali z ljudmi, ki so ustvarjali tisti čas. Pri tem nas je najbolj zanimal Tomov odnos s Silvano; to je osrednja melodramska zgodba.«

Narativna in čustvena osnova filma je res odnos med Tomo in Silvano, ki je ob pevčevi četrti ženi Gordani edina ženska, ki mu kljub njegovemu destruktivnemu življenju ves čas stoji ob strani. Zdi se, da je bila njegova edina resnična – in neuslišana – ljubezen prav Silvana, ki je, ne da bi pevec to takrat vedel, njuno usodo zapečatila na večer njunega prvega srečanja: »Ne bo ljubljenja, Tomo, samo pesem.« Glasba ju je potlej združevala in razdruževala, njena tragična smrt v prometni nesreči leta 1976, tik preden naj bi se znova srečala v Chicagu – kamor je Toma pobegnil po razpadu tretjega zakona z zmagovalko cetinjskega lepotnega tekmovanja Nado in kjer se je po srečanju z Gordano prvič zdravil zaradi raka na mehurju –, pa ga je od vseh osebnih padcev najbolj pretresla in postregla z enim najbolj dramatičnih in najtežjih prizorov filma.

Tako film kot serija se pričneta s koncem pevčevega zadnjega koncerta v Titogradu oziroma s prizorom v beograjski bolnišnici leta 1991, kjer se v komo ovitemu pevcu (od)vrti življenje od otroštva v Pečenjevcih, od koder ga je pot vodila v Tuzlo, Leskovac, Kragujevac, Zrenjanin, Beograd, Novi Sad, Valjevo, Užice, Chicago, Sarajevo in številna mesta nekdanje države, v katerih je nastopal. Poleg njegovega prvega, kot po naključju izvedenega dueta Ponoć (zaradi ohranitve atmosfere ostajajo naslovi skladb v izvirnem jeziku), ki ga odpelje edinstveni usodi naproti, smo priča njegovi zmagi na sarajevskem festivalu Ilidža 1969, prvič razprodanemu beograjskemu Domu sindikata leta 1982 in številnim koncertom ali mimobežnim nastopom, na katerih Toma poje svoje največje hite Odlazi, odlazi, Dva smo sveta različita, Dotak’o sam dno života, Oči jedne žene, Tužno leto, Šta je to u meni idr. Vmes je prostor tudi za nekatere druge prepoznavne hite tistega časa: Sanjam (Indexi), Sarajevo, ljubavi moja (Kemal Monteno), Nemoj da brigaš (iz filma Balkan Ekspres, 1983, v katerem je nastopil tudi Toma Zdravković), Osmijeh (Crvena jabuka), Preko polja gavran leti (srbska ljudska, znana iz filma Ko to tamo peva, 1980), Nights in White Satin (Moody Blues) in druge.

Filmska scenaristična zasnova je posamezne skladbe povezala s pevčevimi ljubljenimi osebami ali ključnimi prizori, da bi na ta način poudarila njegov osebni angažma pri nastajanju skladb, hkrati pa filmu dodala poetično draž in podčrtala tragičnost posameznih dogodkov. Poleg Slavici namenjene skladbe Buket belih ruža je Ciganka nastala z mislijo na Ruško, O majko, majko – ki jo Toma v filmu in seriji zapoje skupaj z bratom Novico Zdravkovićem (1947–2021), prav tako pevcem narodne glasbe – je namenil materi, Danka je nastala po neuspelem intervjuju z novinarko Danko, skladbo Za Ljiljanu je posvetil umirajoči Ljiljani, medtem ko je skladbo Šta će mi život poklonil Silvani. Eden najbolje prodajanih singlov v Jugoslaviji predstavlja konfliktni vrhunec njunega odnosa (»Ponudil sem ti sebe, Silvana, a ti si izbrala pesem.«). Ob njeni smrti se zvrstijo balade Ponoć, Večeras mi srce pati in Svirajte noćas samo za nju. Otožna melanholija njegovih skladb spremlja tudi druge smrti, ki se zgodijo skozi filmsko zgodbo. Pet jih je: poleg Slavice, Silvane in Ljiljane ob koncu umreta tudi Toma, ki po sedemnajstih letih izgubi bitko z rakom, in skorajda sočasno Jugoslavija. Tako je Tomova zaključna turneja, še bolj pa njegov poslednji koncert v Titogradu – kjer se ob zaključni, nemara najotožnejši baladi Što te nema umirajoči ljubljenec množic poslavlja od prijateljev, ki ostajajo, in tistih, ki odhajajo (»Za vse, ki jih več ni, in za tisto, česar nikoli več ne bo.«) –, srce trgajoče slovo od pevca, ki je vse življenje nosil dušo na pladnju, in skupne države, ki se bo vsak čas razletela na tisoče krvavih črepinj.

Gledalec spremlja zgodbo, kot jo pevec doživlja med obsmrtno izkušnjo, v kateri ga redno obiskuje mlada Romkinja Ruška s šopkom belih vrtnic, njegova prva simpatija, ki je bila oddana v zakon drugemu in v zvezi s katero se poleg insertov njunega srečevanja v otroštvu bodisi ob Tomovih koncertih bodisi ob njegovi bolniški postelji skrivnostno pojavlja šopek belih vrtnic. Redni obiski lepe Ruške, ki da »zdravi žalost«, kot jih je v svojih halucinacijah doživljal pevec, so eden izmed elementov filma, pri katerih je mogoče govoriti o sublimni vrsti magičnega realizma. Vrtnice pevca simbolno spominjajo na prvo, neuresničeno ljubezen, opozarjajo na njeno ponovitev in napovedujejo njegovo tragično usodo, hkrati pa se navezujejo na izkustvo resničnega Tome Zdravkovića v zvezi z njegovo kratkotrajno ljubeznijo Slavico, ki je po prekinitvi njune zveze zaradi bolezni umrla pri enaindvajsetih letih. Pevec ji je posvetil otožno balado Buket belih ruža, ki naj bi jo v spomin nanjo zapel zgolj enkrat. Podobno izmuzljivo identiteto, kot jo ima Ruška, ima v seriji pacient Nikola v bolnišnici, s katerim se Toma zaplete v burni dialog o Bogu in ki mu »priskrbi« zavojček želenih cigaret, vendar po Tomovi poizvedbi v bolnišnici »ne obstaja«.

Žalostno slovo ob poslednjem nastopu oboževanega pevca sklene filmsko naracijo, lirično zmehčano z zaključnim pojavom Ruške, ki svojo nenehno spremljajočo ljubezen povabi k sebi ter na ta način namigne na njuno posmrtno združitev. Slovo pevca, ki se je s svojimi baladami tako za časa življenja kot v filmskem hommageu dotaknil duš mnogih poslušalcev in gledalcev, je ob številnih čustvenih, tudi pretresljivih prizorih, od največjih do majhnih, komaj zaznavnih in nič manj pomembnih, najmočnejša postaja, ki zakoliči čustveno intenziteto filma. Zanjo so ob tekoči, lirični in balkanske ikonografije polni scenaristični predlogi z duhovitimi dialogi, sodobnih glasbenih aranžmajih in sugestivni, ponekod pretresljivi montaži zaslužne predvsem izjemne igralske kreacije, med katerimi osrednje mesto pripada naslovnemu igralcu. Toma je odigral takrat enaintridesetletni in ta čas najvidnejši ter najuspešnejši srbski igralec mlajše generacije Milan Marić. Njegov ogromni emotivni vložek odlikujejo predvsem zavidljiva čistost, iskrenost in resničnost čustev, natančno dozirana igra in neubranljiva karizma, kar ima za posledico visoko igralsko prepričljivost in kar poleg estetske učinkovitosti umetnine prinese gledalčevo »prepoznavanje« v lastnih izkustvih. Slednje je, kot je povedal Marić, imelo za posledico številne izpovedi njemu neznanih ljudi, ki so po ogledu filma čutili potrebo, da z njim delijo osebne zgodbe. S svojimi velikimi, temnimi, toplimi, otožnimi in vselej nekoliko vlažnimi očmi je odigral pevca in človeka, zaznamovanega tako z neusahljivo željo po življenju, petju in ljubezni kot s samodestruktivno obsesijo, ter skupaj z ekipo ustvaril nemara najlepšo filmsko ljubezensko zgodbo na območju nekdanje skupne države. Drznim si trditi, da je to tudi eden najmočnejših, če ne najmočnejši razlog za tako široko gledanost filma in pozneje serije. Ob tem se posamezne pripombe nekaterih kritikov, ki so se dotaknile igralčevega prevelikega in ponekod vidno nalepljenega nosu, pretiravanja z lasuljami (predvsem pri Gordani), različnosti barv Marićevega ter Pejovićevega glasu pa menda neustrezne postavitve barikad ob vstopu v Sarajevo poleti 1991, zdijo brezpredmetne.

Ob Milanu Mariću – ki smo ga na slovenskih odrih videli v vlogah Sofoklejevega Ojdipa (rež. V. Taufer), oficirja kraljeve vojske Stevana Radovanovića v Jančarjevi To noč sem jo videl (rež. J. Pipan), Nicka v Albeejevi Kdo se boji Virginije Woolf? (rež. L. Udovički) in Richarda Burtona v Bilo je nekoč na Brionih (avtor in rež. K. Mladenović) – je treba omeniti tudi Tamaro Dragičević kot Silvano, ki je s svojo senzualno, a močno prezenco dodala jasen, sugestiven in dramaturško utemeljen kontrapunkt Tomovemu hrepenenju, pa Andrijo Kuzmanovića kot menedžerja »Zvezdne karavane« Drda, ki najintenzivneje skrbi za »balkansko« atmosfero, »balkanski« humor, »balkansko« srčnost, »balkansko« ostrino; za vse tisto, česar se nekdanji prebivalci nekdanje države spomnimo iz nekdanjih časov in kar danes obstaja nostalgično zapisano v spominu. Največjo osebno preobrazbo v filmu doživi zdravnik Aleksa Hadžipopović, ki ga s sprva premočrtno ostrino, pozneje zmehčano v naklonjen, skorajda poetičen obstret, prepričljivo odigra Petar Benčina. Njegova soproga Ljiljana je v interpretaciji igralke Pauline Manov fragilno nežna, hrepeneča po življenju, ki odteka, lepa in žalostna v duši. Tomova soproga Gordana, s katero sta dobila sina Aleksandra, nastopi v interpretaciji Sanje Marković s prepričljivim zanosom, brezpogojno skrbjo, neskončno potrpežljivostjo in neizbežno bolečino.