AirBeletrina - Odhodi in prihodi
Kritika 10. 11. 2020

Odhodi in prihodi

Migracije niso samo »varnostni problem«, ne pomenijo zgolj paravojaških milic, ki paradirajo naokoli, senzacionalističnih medijskih zgodb, bombastičnih naslovov, zidov, žic, visokih ograj na mejah, pač pa so tudi, kar dokazuje pričujoča knjiga, vznemirljivo akademsko ter raziskovalno polje.

Knjiga Doba velikih migracij na Slovenskem strokovnjakov in raziskovalcev Alekseja Kalca, izrednega profesorja in višjega znanstvenega sodelavca na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, Mirjam Milharčič Hladnik, izredne profesorice ter znanstvene svetnice na omenjenem inštitutu, in Janje Žitnik Serafin, znanstvene svetnice na istem inštitutu, je obsežno, natančno, podrobno in izjemno dokumentirano delo. V njem avtorji popišejo migracije na Slovenskem od druge polovice 19. stoletja do 2. svetovne vojne in jih umestijo v širši kontekst. Pripoved zasnujejo od zgodovinskih, socialnih, gospodarskih in političnih vidikov migracij prek kulturno-umetniških dejavnosti raznih slovenskih izseljenskih organizacij do različnih migrantskih zgodb.

 Slovenijo oziroma širše slovensko ozemlje, tukajšnje prebivalstvo in lokalno okolje vpišejo v kontekst mednarodnih migrantskih tokov, različnih oblik migracij, s tem povezanih fluidnih identitet, stisk, iskanja svojega prostora pod soncem in podobno. V ozadju pa se kažejo širše družbene, politične, ekonomske in gospodarske silnice, ki so sooblikovale podobo sveta, v katerem so potekale same migracije. Študija vključuje tudi sijajno slikovno gradivo, za katerega sta poskrbela Marjan Drnovšek in Joe Valenčič, in sicer v obliki različnih arhivskih fotografij, razglednic ladijskih družb, starih oglasov, ki so ljudi vabili na pot …

Doba velikega preseljevanja

Sredi 19. stoletja se je tudi na Slovenskem začelo obdobje, znano kot doba velikih migracij, zapiše v uvodu Aleksej Kalc. Takrat so tudi širši srednjeevropski prostor zajela množična migracijska gibanja ter veliko prerazporejanje prebivalstva. Do druge svetovne vojne se je z ozemlja današnje Slovenije neto izselilo okrog 440.000 prebivalk in prebivalcev, in to z območja, ki je takrat štelo 1,5 milijona ljudi. Obenem so bile slovenske dežele na prvih mestih po stopnji izseljevanja tako v Avstro-Ogrski monarhiji kot nato v Jugoslaviji. Prav tako so bila migracijska gibanja na Slovenskem v določenih obdobjih, kot lahko izvemo, med najintenzivnejšimi tudi v evropskem merilu.
Pri obravnavi in prikazu selitvenih gibanj na našem koncu sicer raziskovalci pogosto naletijo na nemalo težav, saj gre za več tehničnih in konceptualnih zagat – npr. pomanjkanje ustreznih statističnih virov, teritorialno upravno delitev in neujemanje slovenskega etničnega ozemlja z upravnimi enotami, zajetimi v statistiki (z izjemo Kranjske je namreč do prve svetovne vojne v razpoložljivih statistikah težko razlikovati slovensko narodno ozemlje od preostalega upravnega prostora), in iskanje ustreznih konceptov in perspektiv, s pomočjo katerih je mogoče v celoti zapopasti kompleksne in hitro spreminjajoče se migracijske pojave.

Kalc se v prvem, najobsežnejšem delu knjige posveti različnim smerem migracijskih gibanj, notranjim in mednarodnim migracijam, migracijskim oblikam, določenim družbenim, ekonomskim in kulturnim vprašanjem, povezanim z migracijami, pa migracijskim režimom in politiki, ki je v dobi velikih migracij uravnavala izseljevanje in priseljevanje. Pomembne so seveda tudi širše zgodovinske prelomnice, kot je prva svetovna vojna, obdobje med obema vojnama in spreminjanje migracijskih oblik v fluidnih družbenih, političnih in drugih okoliščinah. Tako so v knjigi zajete migracije na Slovenskem v dveh izrazitih zgodovinskih obdobjih, in sicer v liberalni fazi 19. in začetka 20. stoletja ter, kot rečeno, v obdobju med obema vojnama, ko se razmere spremenijo. Evropa in Amerika, ki sta pred vojno predstavljali odprt prostor transnacionalnega in medcelinskega gibanja, se po njej, kot zapiše Kalc, ogradita v nacionalne državne meje. Države pa ohranijo sisteme nadzora nad prebivalstvom in mobilnostjo, ki so jih med vojno vzpostavile zaradi varnosti in za potrebe vojnega gospodarstva.

Kultura in umetnost v izseljenstvu

V drugem sklopu se Janja Žitnik Serafin posveti kulturno-umetniški dejavnosti v izseljenstvu oziroma organiziranosti slovenskih izseljencev in njihovim aktivnostim – od skrbi za materni jezik, izseljenskega časopisja do izobraževalnih dejavnosti in literarnega ustvarjanja. Pri tem nas popelje od zahodne Evrope, Združenih držav Amerike, kjer so slovenski priseljenci dosegli najvišjo stopnjo organiziranosti, in Kanade do Južne Amerike, Brazilije ter Urugvaja. Avtorica definira tudi potrebo po etničnem povezovanju v izseljenstvu, ko so izseljenci spoznali, da jim v trenutkih negotovosti, pomanjkanja in osamljenosti manjka predvsem podpora tesno povezane skupnosti, zato so krepili stike z drugimi ljudmi, in sicer na podlagi jezika, veroizpovedi, svetovnega nazora ter kulturne tradicije. Načini povezovanja so bili različni, nastali in temeljili pa so na vzajemnosti ter solidarnosti.

Spekter kulturno-umetniške produkcije je bil raznolik in je segal od založništva, književnega ustvarjanja, publicistike do pevskih zborov in gledaliških oziroma dramskih skupin, predvsem v ZDA pa so bile pomembne tudi različne športno-rekreativne dejavnosti. Izjemen pomen je imelo tudi izseljensko časopisje, ki je še danes eden najvažnejših virov informacij o slovenskem izseljenstvu. Avtorica v drugem delu knjige poda tudi analizo izseljenskega literarnega ustvarjanja in razloži, kako in v kakšnih oblikah so nastajale proza, poezija, dramatika … Pri slovenskih izseljenskih piscih z različnih koncev sveta je bilo, kot piše Žitnik Serafin, sicer večinoma prisotno izrazito domotožje in osamljenost, na drugi strani pa idealiziranje daljne domovine in demoniziranje tujine.

Šest izseljenskih zgodb

V zadnjem delu študije avtorica Mirjam Milharčič Hladnik migracijam, migracijskim tokovom in oblikam, velikim političnim, družbenim in osebnim prelomom nadene človeški obraz. S šestimi zgodbami, sestavljenimi s pomočjo različnih dokumentov, biografskih, avtobiografskih virov, pričevanj, pripovedi in spominov, tematizira različna obdobja slovenskega izseljevanja, smeri selitev ter motive za odhod iz domovine. Izbrane zgodbe razkrivajo, kako migrante iz iste države ali celo regije določajo spolne, razredne, religiozne, svetovnonazorske, etnične in druge razlike, ki kažejo, da so bile izseljenske skupnosti le redko, če sploh kdaj, povsem homogene.

In kdo so glavni protagonisti omenjenih zgodb? Ena od jih je Helena Turk, ki je leta 1896 kot mlado dekle z Notranjske odšla v Brazilijo, nato pa se selila v Egipt, Nemčijo in ZDA. O svojih izkušnjah je pisala v podlistku v časopisu. Na selitvah in potovanjih si je nabrala bogate življenjske in izseljenske izkušnje, ki so bile rezultat svojevrstne osebne radovednosti, samozavesti, komunikativnosti in radoživosti. Njena zgodba je obenem nedvoumen dokaz, da so bile tudi ženske aktivne protagonistke migracij, in ne zgolj njihove pasivne spremljevalke. Helena Turk svoje večkratne migracije na različne celine in v evropske države opisuje kot nekaj običajnega, predvsem pa opozarja na svobodno gibanje ljudi pred več kot sto leti, česar že dolgo ne poznamo več, še poudari Mirjam Milharčič Hladnik.

Marie Prisland, glavna akterka druge zgodbe, se je s Štajerske kot mlado dekle izselila leta 1906, da bi v Ameriki nabrala dovolj denarja in si nato doma plačala šolanje. Načrtovala je torej vrnitev v domovino, ki pa se, tako kot pri mnogih, ni nikoli uresničila. Potem pa se je predala delu v slovenskih skupnosti, ustanovila prvo organizacijo slovenskih izseljenk in pustila neizbrisen pečat v obeh svojih domovinah.

Louis Adamič, znan slovensko-ameriški pisatelj, se je v Ameriko z Dolenjske odpravil leta 1912 kot mlad fant brez formalne izobrazbe, a z mladostnimi, celo avanturističnimi motivi. Na drugi strani Atlantika pa je, poenostavljeno povedano, nato sčasoma ustvaril izjemen literarni opus. Ta priča o ustvarjalnem, uspešnem, cenjenem in politično dejavnem migrantu, angažiranem, družbenokritičnem opazovalcu sveta okoli sebe, ki, kot pravi avtorica, na javni ravni obenem simbolizira politično razdeljenost in ideološko konfliktnost v slovenskih izseljenskih skupnostih.

Marija Ipavec iz Posočja je kot mlada mama med prvo svetovno vojno izkusila begunstvo v Italiji, zraven pa pisala svoje intimne dnevniške zapise. Gre za dragocen popis doživetij posameznice v množičnem valu begunstva iz zahodnega dela slovenskega prostora.

Franc Peric in Felicita Koglot sta protagonista zgodbe o mladem paru z goriškega podeželja po koncu velike vojne. Kot piše Mirjam Milharčič Hladnik, pisemska korespondenca zaljubljenega in pozneje poročenega para, ki zajema pisma, voščilnice in fotografije od leta 1921 do 1931, razgrinja težavnost ohranjanja stikov med ločitvijo, krepitev čustvenih vezi, dvome in skrbi. Njuna komunikacija, ki je potovala med Egiptom (Felicita je tam delala kot aleksandrinka), domačimi Biljami in Švico (kjer je Franc delal kot zidar), pa kaže tudi obrise radikalnih sprememb, ki jih migracije prinašajo v odnose med spoloma, družinske odnose in druge tradicionalne strukture tedanjih skupnosti.

Zadnja zgodba o dveh otrocih, vrstnikih, rojenih tri leta in 70 kilometrov zračne črte narazen, o Tereziji Černelič iz družine Cizel iz Globokega pri Brežicah in Johnu Tschniklu iz družine kočevskih Nemcev, pa prikaže kolektivno izkušnjo prisilnih migracij med drugo svetovno vojno. Gre za oris na videz prostovoljnih in prisilnih migracij, ko je politika tretjega rajha razselila na milijone ljudi. Usodi dveh družin sta tako različni: ena se v svoj dom vrne, druga ga za vedno izgubi.

Na migracije ni imun nihče  

Dobro napisana, izčrpno dokumentirana in poglobljena študija Doba velikih migracij na Slovenskem je nedvomno več kot zanimiva tudi za širše bralstvo in ne samo za strokovno javnost. Med drugim sijajno pokaže, kako pomemben del našega prostora in okolja so v zgodovini predstavljale migracije, česar se vsekakor premalo zavedamo.

Na same migracije pa, kot je pred časom povedal delavski aktivist Goran Lukić, ki se veliko ukvarja z migrantskimi delavci, tudi danes tako ali tako nihče ni imun. Vprašanje je le, kje na družbeni lestvici se med selitvami, begom, iskanjem svojega prostora pod soncem, med odhodi in prihodi pravzaprav nahaja posameznik. Je bolje opremljen, ima ustrezne zveze in poznanstva, večjo kupno moč in dobro plačo ali pa je nekje spodaj, na dnu lestvice?

Aleksej Kalc, Mirjam Milharčič Hladnik, Janja Žitnik Serafin: Doba velikih migracij na Slovenskem. Ljubljana, Založba ZRC SAZU, 2020.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.