Ko sva se pripeljali na dvorišče, je sedela na pručki, sklonjena nad črnim vedrom, v katerem je trzala ravnokar obglavljena kokoš. S pogledom je budno spremljala mamine poskuse parkiranja, ji z zamahi roke kazala, da se lahko približa, vstala in se napotila do avta, vesela, da naju vidi. Na glavi je imela ruto, iz katere so sračje bežali snopi belih las, v ročno izvezen robec, ki ga je potegnila iz žepa, je obrisala dlani, zdelane kot preorana zemlja, nato s puloverja frcnila nekaj peres. Najprej je poljubila mene, zlato moje, mi je rekla v pozdrav in s sokoljim očesom preletela mojo pojavo, da bi zaznala pomanjkanje spanca, sonca, hrane. Spet si nekam bleda, je nezadovoljno zamrmrala, nato poljubila še njo, ki je bila slabe volje, še preden sva se sploh usedli v avto. Ti bo baka zdaj ubila dvoje jajc, je rekla babica in se že napotila proti kurniku, da bi iz njega prinesla tista najbolj sveža. Kje pa so kokoši, si jih že zaprla, je za njo zaklicala mama, na poti do hiše pobrala vedro, okoli katerega je brenčal roj muh, za drugo roko prijela mene in me peljala v mračnjak, črno kuhinjo, kjer se je sušilo meso in grelo na drva. Babica je vstopila takoj za nama, ni jih več, rekla mirno, odložila jajci na mizo, ti dve sta zadnji in s peči snela lonec vrele vode ter jo zlila v vedro s kokošjo, ki ga je mama odložila na tla.
Kako to misliš, da jih ni več, jo je mama začudeno vprašala, medtem ko je babica k vedru pristavila stol in s prsti kot kavka začela ščipati zmehčano perje. A lahko tudi jaz, sem jo prosila, počepnila poleg, ona pa mi je pokazala, kako moram puliti najprej po hrbtu, potem peruti, pod perutjo, pri bedrih in po prsih, a si takoj premislila, pusti, bo baka to naredila, se mi nasmehnila in rekla, naj se grem raje malo igrat z Mikijem. Šla sem ven, okoli hiše, se drla muc muc muc, okoli hleva, se drla muc muc muc, pa pogledala pod avto, pod klopjo, pod pručko in se vrnila nazaj. Mikija ni, sem oznanila, a me nobena izmed njiju ni poslušala. Ne razumem, si jih prodala, podarila, je spraševala mama, ne, ne, vse so v zamrzovalniku, samo še tale je ostala, jo moram še očistiti, je bila mirna babica, zabodla nož v goltanec piščanca ter mu z eno potezo razparala trebuh. Fuj bako, pa ne že spet, sem rekla, medtem ko je iz kokoši vlekla drobovino, loj, želodec, srce, večkrat sem jo gledala to početi. Zakaj so pa tam, je mama dvignila obrvi, ker je tam led, ji je odgovorila babica, njene obrvi so bile pri miru. To mi je jasno, ampak zakaj si jih vse zaklala, je hotela vedeti spet mama, so kokoši zdaj kot pingvini, sem se začudila jaz, babica se je zasmejala, mama ne. Ne, ne bomo jih imeli več, dokler se ne bo mala počutila bolje, znova baka mami, tokrat tudi ona z dvignjeno obrvjo. Pa saj nisi resna, se je razburila mama. Jaz sem resna, ne vem pa, če si ti, ji je odgovorila, odložila nož, vstala, obrisala roke v robec in podržala dlan nad ponvijo, da bi preverila, ali je olje že dovolj vroče.
Prepovedujem ti, da mojega otroka še kdaj pelješ k tisti ženski, je kar naenkrat zabrusila mama. Govorila je kot takrat, ko sem prečkala cesto, ne da bi pogledala levo, desno, levo, ali pa ko sem po jedi polizala nož. Veš, kako je bila slabotna, ko je prišla med počitnicami sem? Bog ve, kako je otroku v tujini. Tudi babica je govorila kot takrat, ko sem se žogala blizu njenih rož, ko nisem hotela pojesti juhe do konca ali pa ko sva se vračali domov od tiste tete. Odkar se je vrnila od tebe, sploh več ne hodi na stranišče, prej se to nikoli ni zgodilo, je rekla mama svoji mami, nakar ona odločno svoji hčerki, tukaj je lulala normalno, moja mama spet svoji mami čisto jo je prestrašilo, nakar ona spet njej, o tem bi lahko razmišljala, preden si odšla in z jajcem potrkala po robu štedilnika.
Ko sem se po počitnicah vrnila nazaj k mami v Ljubljano, mi stranišče res sploh ni več šlo. Sedela sem na školjki, si zatisnila ušesa, in glasno govorila lulululululu, iz mene pa niti kapljice. Trebuh mi je nabreknil kot lubenica, mama mi je v posteljo prinašala kamilice in šepetala, da ne bo jezna, tudi če se polulam v posteljo, naj le ne zadržujem več v sebi. In potem me je ponoči tako bolelo, da sem zvita v klobčič pritiskala na popek, dokler ni lulululubenica pritekla iz mene. Mama je zamenjala rjuho, jaz pa sem končno lahko zaspala. Ko me je čez kakšen dan peljala k zdravnici, me je ta tipala pod majico, nato pa hotela, da ji nekaj narišem. Z mamo sta gledali v brezglavo kokoš, ki sem jo narisala in govorili v besedah, ki jih takrat nisem razumela. Sestra mi je dala štampiljko, zdravnica je rekla, da bi lahko šla k psihologu, mama pa me je po tem peljala na jagodni sok s smetano in me prosila, naj ji povem, kaj se je pri babici ali pri tisti teti kaj zgodilo. Nič, sem rekla, kako nič, je rekla mama, nič, sem rekla jaz in tako še nekaj krogov, dokler ni obupala in poklicala babico. Saj sem ti rekla, peljala sem jo k Ruži, da ji je odlila strahove. Samo da te opomnim, danes je sreda, ne jej mesa in ne pij mleka in odložila slušalko. Mama si je, preden je plačala, naročila še kapučino.
Danes greva h gospe, ki ti bo odlila stran strahove, mi je odmevalo v glavi. Tako mi je, ko sem po koncu šole prvič spet prišla k njej, razložila, zakaj greva k teti Ruži. Nisem bila čisto prepričana, kaj naj bi to pomenilo. Velikokrat so mi rekli, da se vsega bojim, jaz pa sem se bala samo noči, hiš, čarovnic, pajkov, kač, petelinov, sršenov, skorjice na mleku, govorjenja naglas, neznancev, ovnov in rogov. Nikoli mačka, psa, kokoši, stanovanj, grabelj, vil, čebel, čukov, čmrljev, čeprav je znalo boleti tudi zaradi njih. Miki me je med božanjem pogosto opraskal in ko sem stopila na zublje grabelj, me je stopalo bolelo vse do kosila. Bojiš se, ker si šla tako daleč od doma in si tako majhna, je rekla babica, ampak vseh teh stvari sem se bala tudi že doma. Pravzaprav sem se bala manj, ker tam, v Ljubljani, nikoli nisem še videla ovnov, sršenov in petelinov. Mogoče pa je treba zalivati strahove kot rože, sem pomislila, ko sva prišli pred hišo.
Teta Ruža sama po sebi ni bila preveč strašna, takrat nisem čisto vedela, ali je tista soba njena ordinacija ali pa je to že cerkev, na zidovih sten so namreč visele ikone svetnikov kot pri popu Dragiši. A je to hiša strahov, sem zašepetala, babica pa je le položila prst na usta. A to teto zalivajo strahovi, ker ji je ime Ruža, sem jo znova vprašala, ko sem mislila, da gospa ne sliši. Salivanje strava, odlivanje strahov, se temu reče, me je popravila Ruža, medtem ko je cuzala kocko sladkorja, pomočeno v kavo, in čakala, da se stopljeni svinec strdi v obliko mojih strahov. Poskušala sem ji povedati, da že vem, česa se bojim, in začela recitirati svoj seznam, a potem sem se spomnila, da me je strah tudi neznancev, in bila raje tiho. Obstajajo strahovi, za katere sploh ne vemo, je rekla, ravnokar sem iz gospe pred vama izgnala duha, odkar ji je umrl mož, zaradi njega ni mogla spati.
Sigurno ni bila zdravnica, mama mi je rekla, da zdravnice ne smejo govoriti o drugih bolnikih, zato ne bo nihče izvedel, da sem se polulala v posteljo, sem si mislila in se spraševala, kam je šel ta duh. Ruža me je, potem ko sva vstopili v to sobo, posedla na stol, me čez glavo in kolena pokrila z rdečo tkanino, vzela v roke lonček z vodo in ga podržala najprej nad mojo glavo, potem še nad nogami, vanj zlila stopljeni svinec, pri tem pa ponavljala strave iz glave, uroci niz potoci. To je bila najbrž neka izštevanka, ki bo izločila ven strah po strah, sem si mislila. Zaradi tkanine babice nisem videla, srce mi je kar naenkrat začelo močno razbijati. Si tu, si tu, sem ponavljala, počutila sem se, kot ko so govorili o noči, hiši, čarovnicah, pajkih, kačah, petelinih, sršenih, skorjicah na mleku, govorjenju naglas, neznancih, ovnih in rogovih. Tu sem, tu sem, je rekla babica, Ruža pa mi je prevleko končno odmaknila z oči in kolen, da bi jo lahko videla, me pohvalila, pridna, pridna in mi v kozarec nalila malinov sok, babici, ki je sedela za mizo, pa dolila kavo. Govorili sta o sklepih, svetnikih, sosedah, moji mami, jaz pa sem razmišljala, iz kje bodo pritekli strahovi. Ko sta spili, je Ruža pogledala v lonček, ki je stal na mizi poleg njunih kavnih skodelic in ga pokazala babici. Pokimali sta.
Kokoš je, to ni dobro, je rekla Ruža in pogledala babico, kokoš je povezana s kurjo poltjo, polna je strahov, je dodala, babica je nagrbančila čelo, nakar Ruža spet nekaj se ji je zgodilo v Sloveniji, Slovenija je v obliki kokoške, otrok je tam doživel travmo. Babica je pokimala, tvoja hčer se je odselila tja, kajne, babica je spet pokimala, zdaj otrok živi tam, babica je pokimala, otrok živi v svojem strahu, babica je pokimala in pritrdila, vedela sem. Ruža je zrecitirala zdravilo, naj se tvoja hči posti srede in petke, obvezno ničesar živalskega izvora, prižge svečo na dan svetega Ilije in svete Petke in mala se ne bo več bala. Babica je znova pokimala, Ruži izročila vrečko s kavo, keksi in sladkorjem in ji v dlan stisnila deset mark. Se zdaj več ničesar ne bojim? sem jo vprašala, ko sva izstopili iz hiše, ona pa je le gledala predse in ponavljala, sem ji rekla, naj ne odhaja, sem ji rekla, naj ne odhaja, vedela sem, da je krivo to. Čudno sem jo pogledala, vedela sem, da govori o moji mami, že preden sva odšli, ji je pridigala, naj se pazi, naj pazi name, zakaj mora tako daleč sama in nama pred odhodom v prtljažnik tlačila krompir, sir, jabolka, jajca, da bova lahko kaj jedli. Ni mi bilo jasno, zakaj mama govori babici, da sva šli s trebuhom za kruhom, če hrano zmeraj voziva s sabo od tu in nikoli ne od tam sem.
Ko sva se od tete Ruže z babico vrnili domov, je iz lope vzela sekiro in ujela prvo kokoš, ki nama je prečkala pot na dvorišču. Ostale so se panično razkadile med cvetlične gredice, vznemirjeno kokodakale druga čez drugo, kar je le še spodbodlo njeno slabo voljo. Z mano je nekaj hudo narobe, sem pomislila, ko sem opazovala babico, kako na pipi spira kri. Ko sem šla na stranišče, nisem mogla lulati, čeprav sem popila tri kozarce malinovca. Trebuh mi je nabreknil, mehur je bil poln, tiščalo me je in razumela sem. Postopek ni uspel, strahovi se niso odlili stran, ampak se zlili vame in zdaj nočejo ven. Ko sem to pozneje povedala mami, je rekla, da tista teta samo nekaj čira čara tako kot v risankah in da se nimam nič za bati, da v mojem trebuhu ni strahov, da so strahovi le v babičini glavi, jo nato poklicala in z njo govorila zelo naglas in potem znova enako v mračnjaku.
A ti ne razumeš, res sem morala iti, kako pa naj nahranim otroka v tej državi, je vpila na babico, to, da si pobila te kure, nič ne bo pomagalo, je še rekla in se malo stišala, ko je videla, da se držim za trebuh. Ti res ne vidiš jasno moje situacije, kajne? Pogledala sem babico in razumela, da se temu najbrž reče kurja slepota. Bova potem o tem, zdaj je otrok zraven, je rekla babica, predme položila krožnik z jajci in me pobožala po glavi. To je zadnje, kar je ostalo od kokoši, če ni jajc, se ne morejo roditi nove, mi je razložila in spet sem razumela, kaj je mama mislila, ko je rekla, da ima strah le velike oči. Babica dela jajca na oko, da mu bo prekrila oči in ne bo več videl. In kaj boš zdaj z vsemi temi piščanci, je zanimalo mamo. Zamrzovalnik je poln, tako da lahko ostaneta tu, je skomignila, pri tem pa ni gledala ne vame ne v mamo, zame samo je to preveč in me znova pogladila po laseh. Mama, no, je rekla mama svoji mami, nakar babica meni, tako je z nami kokošmi, nikoli ne moremo odleteti, ve ostale ptice lahko, v očeh pa se ji je nabralo nekaj solz. Mama je zavzdihnila, a daj no, saj nisva šli na konec sveta, pretiravaš, jo potrepljala, zdaj je govorila kot takrat, ko me je pičil sršen ali ko nisem mogla lulati. Babica je pokimala, jaz pa sem se nagnila k mami in ji zašepetala na uho, dobro, da babica joka, zdaj se ji iz glave odlivajo strahovi.
