AirBeletrina - Odlomek: Burmanski dnevi
Panorama 17. 12. 2015

Odlomek: Burmanski dnevi

Orwell v burmanski imperialni policiji (zgoraj, 3. z leve), 1923

Doktor je stresel z glavo. »Ne, res, gospod Flory, resnič­no ne vem, zaradi česa sste postali tako cinični. To je res skrajno neprimerno! Da vi – angleški gentleman s taki­mi čudovitimi darovi in značajem – izrekate te puntarske misli, vredne Burmese Patriota

»Puntarske?« je rekel Flory. »Jaz se čisto nič ne pun­tam. Jaz nočem, da bi nas Burmanci pregnali iz te dežele, Bog varuj! Jaz sem tukaj zato, da bi obogatel, tako kot vsi drugi. Edino, čemur pa osebno nasprotujem, so vse te sluzaste oslarije o bremenu belega človeka. Poza pukka sahiba. To je pa tako dolgočasno. Celo tisti prekleti beda­ki v klubu bi bili lahko prijetnejša družba, če ne bi vsi od nas nenehno živeli v laži.«

Ampak, prijatelj moj dragi, v kateri laži pa živite?«

»No, v lej laži, seveda, da smo tu zato, da bi moralno dvigovali svoje uboge črne brate, ne pa zato, da jih ropamo. To je dokaj naravna laž, nič ne rečem. Ampak ta laž nas kvari, kvari nas na način, ki si ga vi ne morete niti predstavljati. Občutek, da smo podleži in lažnivci, nas ves čas trpinči in žene, da dan in noč zagovarjamo svoj položaj. To je tudi glavni razlog, da se do domorodcev obnašamo tako ogabno. Mi, Angloindijci, bi bili morebiti lahko čisto znosni, če bi si bili sposobni priznati, da smo tatovi in bi lepo kradli naprej brez vseh teh oslarij.«

Doktor je zdaj zelo zadovoljno stisnil skupaj palec in kazalec. »Šibka točka vašega argumenta, prijatelj moj dragi,« je rekel in žarel od smeha zaradi ironije, »šibka točka pa se zdi ta, da vi seveda niste tatovi.«

»Poslušajte, doktor moj dragi …«

Flory se je zdaj pokonci usedel na ležalniku, deloma zato, ker ga je vročinski izpuščaj po hrbtu ravnokar zbodel kot tisoč igel, deloma pa zato, ker se bo vsak čas za­čelo njegovo najljubše prerekanje z doktorjem. Ta debata megleno politične narave se je razvnela vsakič, ko sta se srečala. Postavljena je bila popolnoma na glavo, kajti Anglež je bil tu zagrizeno nastrojen proti Angliji, Indijec pa ji je bil fanatično lojalen. Doktorja Veraswamija je prežemalo strastno občudovanje do Angležev, ki ga ni moglo omajati niti tisočero žalitev z njihove strani. On sam je z neomajno zagnanostjo trdil, da kot Indijec pripada manjvredni in degenerirani rasi. Njegova vera v britansko pra­vico je bila tolikšna, da njegova gorečnost ni popustila niti takrat, kadar je moral v zaporu nadzirati bičanje ali obešenje in se je vrnil domov s posivelim črnim obrazom in se začel nacejati z viskijem. Floryjevi puntarski pogledi so ga globoko žalili, hkrati pa netili v njem nekakšno srh vzbujajoče zadovoljstvo, kakršno občuti bogaboječi ver­nik, kadar zasliši očenaš, povedan od zadaj.

»Dragi moj doktor,« je rekel Flory, »le kako vam lahko pride na misel, da smo v tej deželi zaradi česarkoli druge­ga, kot da krademo? To je vendar tako preprosto. Uradnik tišči Burmanca navzdol, da mu lahko poslovnež stika po žepih. Pa menda ne mislite, da bi moje podjetje, na primer, dobilo vse te pogodbe za sečnjo lesa, če ne bi bila vsa de­žela v britanskih rokah? In vsa druga lesna podjetja, pa naftne družbe ali rudarji in plantažniki in trgovci tudi? Kako neki bi lahko rižev kartel še naprej odiral te nesrečne kmete, če ne bi imel vlade za seboj? Britanski imperij ni nič drugega kot sredstvo za podeljevanje trgovskih monopolov Angležem – oziroma, bolje rečeno, tolpam Židov in Škotov.«

»Prijatelj moj, naravnost pretresljivo se mi zdi, ko vas sslišim govoriti take reči. To je resnično pretresljivo. Pra­vite, da ste tu zato, da trgujete? Sseveda ste. Bi Burmanci lahko trgovali brez vas? Ali znajo Burmanci narediti stroje, ladje, železnice, ceste? Brez vas so nemočni. Kaj bi bilo z burmanskimi gozdovi, če ne bi bilo tu Angležev? V trenutku bi jih prodali Japoncem, ki bi jih posekali do tal in uničili. Namesto tega pa se v vaših rokah dejansko raz­vijajo. In medtem ko vaši poslovneži izkoriščajo naravne vire naše dežele, nas vaši uradniki civilizirajo in dvigujejo na svojo raven zgolj iz čuta za skupnost. To je veličasten primer samožrtvovanja.«

»Larifari, dragi moj doktor. Mlade ljudi učimo piti viski in igrati nogomet, to vam priznam, ampak to je pa tudi skoraj vse. Samo poglejte naše šole – tovarne za poceni uradnike. Nikoli doslej še nismo Indijcev naučili ene same koristne ročne spretnosti. Ne upamo si; bojimo se konkurence v industriji. Nekatere industrije smo celo povsem uničili. Kje so zdaj indijski muslini? Še v štiridesetih letih so v Indiji gradili prekooceanske ladje in posadke zanje se je rekrutiralo v Indiji. Zdaj pa tam ne moreš zgraditi niti poštene ribiške barke. V osemnajstem stoletju so v Indiji vlivali topove, ki so v vseh pogledih ustrezali evropskim standardom. Zdaj pa, po stopetdesetih letih naše navzočnosti v Indiji, na vsej celini ne moreš izdelati niti poštenega medeninastega naboja. Edine vzhodnjaške rase, ki so se hitro razvile, so rase, ki so neodvisne. Japonske sicer ne bom navajal, ampak vzemimo za primer Siam –«

Doktor je razburjeno odmahnil. Na tej točki je debato vedno prekinil (praviloma je imela zmeraj enak potek, in to skoraj do besede enak), kajti primer Siama mu je hodil narobe.

 

Burmanski dnevi
George Orwell
Leto izdaje:
2015

Prevajalec:
Tina Mahkota

29,00 €