Paris, mon amour
Paris, mon amour. Trpim za nesrečno zaljubljenostjo, zaljubljenostjo v mesto. Lahko si zaljubljen v mesto, kar je tako, kot bi ljubil na tisoče ljudi. Čutiš ga, kako diha, kako utripa njegova vratna žila, kako te ljubi, kako te zapelje, prvič, drugič, in potem te, ko v tvojih očeh opazi zaljubljenost, kot pravi homme fatale odvrže. Paris. Zame je Pariz moškega spola. Čeprav obožujem njegove ženske.
Mesto je v mojem jeziku srednjega spola. Ker je vedno oboje. Pariz, ki so ga moški, ki so hodili po njem, občutili kot žensko, kot zvok visokih pet po granitnih kockah, kot smeh žensk z ustnicami, črnimi od rdečega vina, kot mlečne prsi, ki kipijo iz dekolteja. Pariz, mesto z najlepšim dekoltejem, je nekoč rekel arhitekt Boris Podrecca in vsakič znova ugotavljam, kaj je imel v mislih. Njegove izložbe, balkoni, terase kavarn, kot nedrja zapeljivke. Za Henryja Millerja je bil Pariz cipa, ki jo hočeš imeti, ne odnehaš, dokler je nimaš pod sabo, a takoj zatem se počutiš ogoljufanega.
Pariz je zame moški, to sem že rekla. Neznanec s temnimi, rahlo skodranimi lasmi, samosvoj, hodi s sproščenim korakom vandrovca kot nekateri pariški moški, s samozavestjo in mehkobo velike mačke, ki pozna svoje telo in ve, kaj mu sproža ugodje. To telo ni izklesano, ne diši po prostranih poljih, po gozdovih; ne, sloko je od hoje po neskončnih ulicah, prepojeno s pastissom, rdečim vinom in s cigaretnim dimom kavarn, ki jih ni več.
Hodim po rue Vieille-du-Temple, ki je nehote postala rdeča nit te knjige, in strmim v izložbe. Zakaj v tem mestu vedno iščem čevlje, visokopetne salonarje, ki jih ne nosim, pomerjam balerinke, ki jih ne nosim, iščem škornje, ki sem jih nekoč nosila, škornje s peto in vezalkami, ki se zavezujejo kot korzet, še vedno jih ne najdem, tako kot ne najdem pravih razlogov, zakaj me vleče v to mesto. Iščem čevlje, s katerimi bi se pripela v točno določen čas, začutila, kako mesto bobni pod mano.
Ironija, kupim superge, moške superge, adidas retro, ki jih je nosilo italijansko moštvo na svetovnem prvenstvu pred več kot četrt stoletja, in potem preklinjam sebe, zakaj nosim moške športne copate v mestu, kjer ženske nosijo balerinke na način, kot jih ne nosi nihče na svetu.
Lahko te kdaj pa kdaj nahrani, to mesto. Včasih, tako mimogrede. S kremastim avokadom, skritim za nagubano rjavo lupino, z nalistanimi artičokami, s svežimi redkvicami, s sveže naribano peso v solati, ki obarva solatne liste, ostre liste rukole, potresene z orehi in popečenim kozjim sirom. Salade des Philosophes.
Lahko te nahrani samo z maslom in bageto, kupljenima na vogalu rue de Bretagne – in zgodi se, da je to najboljši okus, kar si jih kdaj doživel.
Je mesto, v katerem si najbolj osamljen, in mesto, kjer nikoli nisi sam. Vedno so s tabo duhovi tistih, ki so tu preživljali svoje samote, svoje ljubezni. Zanje vemo samo zato, ker so jih naslikali, fotografirali ali zapisali. Ali ker so se sami potrudili, da so se zapisali v večnost, najlepše je, ker tega takrat niso vedeli. Zato niti ni tako pretenciozno, če nekaj napišem. O nemogoči ljubezni. O nemogočih ljubeznih, ki se zdijo bolj vznemirljive, nedoumljive, nore samo zato, ker jih gledam za nazaj. To je zgodba o ljubeznih. O mojih ljubeznih iz drugih časov.
Sprehajam se skozi čase; kje sem, vem samo po obliki svojih čevljev. Zdaj so skriti pod krinolino, moje prsi kipijo iz steznika, Coco Chanel bo prišla šele čez četrt stoletja, a jaz slutim, že zdaj slutim, da prihaja čas, ko bom razkrila svoje gležnje in meča, ko si bom razvezala steznik, si pristrigla lase in s trakom v laseh plesala charleston.
Nostalgija
Nobeno mesto ni tako čarobno (tudi) v dežju. Stiskaš se ob mizicah na terasi kavarne, s senčnika kaplja voda, morda se zliva za ovratnik, komu mar. Dež v Parizu ne more pokvariti vzdušja. Če si turist. In jaz sem v tem mestu samo in zgolj turist. To je taka drobna bolečina. In hkrati varovalka. Nikoli ne bom spoznala krute plati tega mesta, ki sprejme samo izbrance, ostale zavrže, jim ne dovoli, da pijejo v istih kavarnah kot tisti, ki pripadajo. Dež v Parizu diši po melanholiji, ki se lahko hitro združi z nostalgijo.
Nostalgija je beseda, ki ima največ različnih vonjev, to sem že rekla. Pravzaprav je čudno, da trpiš za nostalgijo po Parizu iz časov, ki jih nisi živel. Čudno je, a če je ne bi bilo, ne bi bilo te knjige.
Milan Kundera pravi, da je nostalgija hrepenenje po domu. Da je bil Odisej največji nostalgik vseh časov.
Seveda vem, da nas nostalgija ne vodi nikamor naprej, da je oziranje nazaj skrito že v sami besedi, a si, neozdravljiv nostalgik, ne morem kaj, da ne bi. Nočem naprej, ne še.
Polnoč v Parizu. Še en nostalgičen bonbonček Woodyja Allena, ki se poigrava z idejo Pariza – časovnega stroja. Nič čudnega, da mi je tako blizu. In tako nadomestek za Woodyja, scenarist Owen Wilson, zapreden v oblak nostalgije, vandra po ulicah Montmartra, ko se točno opolnoči pred njim ustavi peugeot iz dvajsetih. Avto iz drugega časa, ki vozi nazaj v čas. V dvajseta. Je za protagonista, scenarista, a v resnici wanna be pisatelja in romantika kaj bolj magičnega, navdihujočega, dekadentnega kot Pariz v dvajsetih letih prejšnjega stoletja? Avto te odpelje na zabavo izgubljene generacije, v stanovanje Gertrude Stein, kjer se drenjata zakonca Zelda in Scott Fitzgerald, kjer se egocentrik Hemingway ukvarja s tvojim rokopisom, kjer ti igra Cole Porter in kjer – ali morda v Café de Flore na vogalu bulvarja Saint-Germain – Picasso, Dalí in Buñuel razpravljajo o nosorogu. Kakšni nesramno srčkani klišeji, kakšne karikature, kakšna lahkotnost in naivnost, in vendar film, ki okuži tudi najbolj zagrizene antinostalgike, nostalgike pa strezni.
Ker pove točno tisto, kar, ah spet, vsi vemo: če bi zdaj v tem trenutku živela v boemskih dvajsetih letih, bi tako kot Modiglianijeva muza hrepenela po belle époque, in če bi živela v belle époque, bi hotela nazaj v Bonapartejev Pariz, in če bi živela takrat, bi hotela še dlje nazaj, v kožo Athénaïs de Montespan, srečati Molièra in gledati, kako sončni kralj v opravi Apolona pleše balet. Vedno bi se nam zdel boljši »neki drug čas«, kot lepo ugotovi kopija Woodyja Allena v filmu. Nič novega, vse to vemo, a še vedno … Če bo mimo pripeljal avto iz dvajsetih, bom vstopila. Vi bi tudi.
Sprehod skozi včerajšnje Parize
Pariz, premični praznik; Hemingway je vedel, o čem govori. Ko enkrat odživiš kos svojega življenja v Parizu, ga nosiš s sabo, kot premični praznik. Zakaj bi se sicer njegov junak v Snegu na Kilimandžaru, ki je izšel leta 1938, pred smrtjo spominjal svoje mladosti, ki jo je preživel na Place de la Contrescarpe, zakaj bi se sam Hemingway, preden si je pognal kroglo v glavo, nenehno spominjal Pariza, zakaj bi roman Sonce vzhaja in zahaja, roman, s katerim je zaslovel, nosil v sebi zemljevid boemsko buržujskega Pariza, druščine izgubljene generacije, ki se seli iz bara v bar in v pijači in ustvarjalnosti išče zdravilo, pozabo pred še vedno svežimi podobami vojnih grozot.
Njegov premični praznik nosimo s sabo vsi, zaljubljeni v Pariz, ki tako kot Woodyjevi junaki hrepenimo po tistih časih, ki jih nismo živeli, se nam pa zdi, da so jih »oni takrat« živeli toliko bolj polno. Vsaka ulica, vsak kamen šepeta svojo zgodbo ljudi, ki so ustvarjali zgodovino, luščiš jih po plasteh, kot liste artičoke na krožniku male mizice pariške brasserie. Sprehod po Parizu je sprehod po času. In zatoPolnoč v Parizu potrka na tisti del v nas, ki hrepeni po brskanju med starimi ploščami na stojnici ob Seni, ki namesto da bi se na svojem laptopu igral second life, raje paralelno doživlja različne čase Pariza. Nekako bolj ustvarjalno se zdi in ponuja več možnosti. Na voljo je Pariz templjarjev in Filipa Lepega, Pariz šentjernejske noči, Pariz prvih literarnih salonov 17. stoletja na Place des Vosges. Ko se sprehodiš čez Seno, se pred tabo odpre Pariz francoske revolucije, tam je Bonapartejev Pariz, na griču okrog bele cerkve Sacré Coeur najdeš Pariz belle époque, eksistencialistični Pariz, in spet na drugem koncu, na Montparnassu, Pariz avantgarde … Sodobni Pariz je kompleksno in neizogibno prepleten s svojo preteklostjo, z včerajšnjimi Parizi. Ker je Pariz ravno tako ideja kot prostor.
In spet se zaveš Woodyjeve (ne čisto njegove, a komu mar) misli, da bomo vedno hrepeneli po tistih časih, ki smo jih doživeli skozi knjige, slike, glasbo. Včasih je bilo lepše, bolj romantično. Alexandre Dumas oče je hrepenel po času mušketirjev in vladavine Sončnega kralja, Edith Wharton po času George Sand, George Sand po času, v katerega so postavljeni romani Victorja Hugoja in njegovegaNotredamskega zvonarja. Sandova se je prav zato v zgodnjem 19. stoletju preselila v Pariz, na Quai Saint-Michel, s pogledom na Seno in Notre Dame. Takrat je zapisala: »Imela sem vse. Imela sem reko, ptice, pariško nebo … A nisem čutila modernega Pariza, iskala sem poetični Pariz romanov Victorja Hugoja iz 15. stoletja. Pariz preteklosti …«
Sama nenehno iščem Pariz iz romanov; morda mi zato iz rok polzi Pariz sedanjosti. Nič čudnega. Pariz sedanjosti je tam, Pariz iz romanov ob mojem vzglavju.
