Ameriška literarna revija McSweeney’s Quarterly Concern je od svojega nastanka leta 1998 dalje znanilka in gojišče novega ameriškega in angleškega literarnega ustvarjanja. Duhovni in kapitalski oče revije Dave Eggers prostor odmerja avtorjem, kot so Rick Moody, William Vollmann, Britanca Zadie Smith in Nick Hornby ter bradati Američan George Saunders (zvezda pričujočega zapisa). Člani ekipe MQC proizvajajo drugačen cool, kot so ga proizvajali njihovi književni predhodniki – DeLillo, Updike, Pynchon –, in tudi drugačen cool od tistega, ki ga proizvajajo tovarne t. i. »blank fiction« z Bretom Eastonom Ellisem na čelu. Za refleksijo politične situacije v Ameriki ali Angliji, za alkohol&seks&droge&Las Vegas, za eksistencializem, ki mu je slabo od propadanja in umiranja, za razpizdeno družbeno kritiko jim visi dol tako, kot jim še nikoli ni stal. V svojih literarnih projektih namreč niso posebno megalomanski, fokus pisave se je z ravni življenja in preživetja neke družbe zožil na raven življenja in preživetja posameznika ali, še pogosteje, družin v neki družbi. Bolj kot teme in snovi pa okoli Eggersa zbrane umetnike povezuje ironija ter naklonjenost do že precej izžetih metafikcijskih postopkov. Vzroke za tovrstno literaturo in posledice njenih osrednjih literarnih sredstev lahko strnem v sledeče epistemološke možnosti:
a) Novo ameriško literaturo navežemo na utrujenost po koncu velikih zgodb, ko se nenadoma zdi pomembno, da je oseba X na podstrešju svoje babice Y našla broško iz leta (…) in ob tem doživlja razne nezanimive, lirične stvari. Gre torej za brezjajčno literaturo.
b) Ironičnost nove ameriške pisave navežemo na problematičen status ironije kot masovne figure, ki ničesar več ne sprevrača, saj je vse, kar je bilo sveto in resnično, sprevrnil že postmodernizem. Ironičnost takšne pisave je torej sama sebi namen in figurira predvsem kot lenoba. Gre torej za brezjajčno pisavo.
c) Novo ameriško literaturo navežemo na naivni humanizem v spopadu z neizprosnim narcističnim okoljem, ki vsako upanje zatolče z argumentom vojne vseh proti vsem. Gre torej za polnojajčno literaturo.
d) Ironičnost nove ameriške pisave navežemo na poskus soočenja s postmodernističnim izročilom, ki je literaturo izpraznilo. Ironija napeljuje na možnost drugačne etike in drugačne teleologije. Gre torej za polnojajčno pisavo.
Jajca ali ne jajca, to je zdaj vprašanje – za Georgea Saundersa, čigar zbirko Deseti december smo pred kratkim v prevodu Andreja Skubica dobili v slovenščini.
Saundersova jajca
Na Georgeovo ironijo sem sprva gledala zviška, saj sem jo doživljala kot ceneno, lahko sredstvo za firebreaking, za zakrivanje in varovanje pred resničnim patosom zgodb/življenja, ki odvezuje odgovornosti bedo in težo sveta vzeti resno in zato tudi nekaj narediti, če pa že ne narediti, pa vsaj ne vztrajati v reprodukciji žalobnega stanja ter si upati za prenovo razviti vsaj dostojno govorico. Vse, kar ironiji in cinizmu uspe vedno znova doseči, je, da se elegantno, s privihanim nosom pokakata na osvežilne humanistične prigrizke in tako legitimirata postrežbo s staro, postano enolončnico. Vse, kar zares zmoreta, je, da se zakrohotata, češ »Ja, saj veva za X in Y, hoho, ja, saj veva, da je v tejle župi mrtva žival, hoho«, nakar pri polni zavesti, ob polni vednosti, povsem opolnomočena srebata isto staro župo z razkrajajočo živaljo. Za ironijo in cinizem ni posledic, samo pravila in dogme je treba poznati, se jih v dobrih vicih na videz otresti, zatem pa vajo ponoviti … Jože Bože, a to je vsa emancipacija, ki nam ostane?
Da je ironija ključna nagnjenost Saundersovih pripovedi, me je sprva razočaralo, prepričana sem bila, da je avtor samemu sebi in bralcem izdelal zlato kletko, v kateri se mora odviti vsa družbena kritika, da bosta na drugi strani lahko nemoteno kosila revščina in ponižanje. V njem sem za nekaj bežnih sekund videla vse nas, ki ironično ali cinično tolčemo čez lastne težave, težave belih prebivalcev razvitega sveta – nimam za novo majčko, nimam za novo mačko, nimam za novo krtačko –, ker vemo, da so takšne težave nične težave in zato niso vredne analitske pozornosti, v isti sapi pa od vsega, kar t. i. nične težave presega, pozornost lenivo odvračamo, saj o samih sebi vendarle že nekaj vemo! V Saundersu sem videla avtorja, ki bo z ironijo izterjal distanco in onemogočil potopitev v svet drugega ter bo bralcu sporočil le, da je že okej, če pokuka k drugim, ampak ne preveč, da ne bi bolelo. Skratka: verjetno je jasno, da ironijo obravnavam kot problematično odločitev. Vse prevečkrat se maskira v zaskrbljenost in pronicljivost, za svoje modre puhlice pa kasira veliko intelektualnega zaupanja. Konstitutivno zanjo je discipliniranje upanja in moči, v čemer je skoraj nagnusno uspešna, saj vse subjekte, ki svet tolmačijo drugače od nje, poniža v bedake, naivneže in slaboumneže. Za svoj prapor si jemlje razum in ob tem rada pozabi, da si ni vzela celega. Fju, res mi pritisne na živec, pardon …
K sreči sem se glede Saundersa zmotila. K sreči je razumen do konca, do roba, ko so že mogoče alternative. Njegova ironija ni le posmeh, ki služi sprijaznjenju, temveč posmeh, ki površino resničnosti razpoči zato, da bi mi on sam in njegovi liki v razpoke zadelali nekaj novega. Njegova ironija zadeva in kruši predvsem robove človeškega mišljenja, ravnanja in čustvovanja. Zasmehuje nas in nam v eksplozivno izpisanih zgodbah pokaže, da nam ni treba ostati pri zasmehu. S svojo ironijo nas povabi v drugačen scenarij. Reče nam: »Haha, ti ljudje, ki sem jih napisal, so res smešni, pa res so bedni, ker se smilijo samim sebi, razvajeni beli ljudje razvitega sveta, ampak … ali ni stiska preprosto stiska, četudi je osnovana na postavkah, ki sem nam, pametnim ljudem, zdijo smešne in nizke? Za nosilca je stiska zelo moreča, veste. Omejitve so zelo moreče, veste.« Povabi nas, da se njegovim likom nasmejimo, nato pa si njih in njihove težave vzamemo k srcu, povabi nas, da namesto hladnega obupa in prezira kultiviramo ljubezen&razumevanje. Glede na to, v kakšen antiklimaks sta v naših življenjih sesuta ljubezen&razumevanje, ima Saunders velika jajca. Velika jajca za drobne življenjske potrebščine.
Saundersovi ljudje
Pod naslovom Deseti december je zbranih deset zgodb, izpisanih v hrustljavem, nezadržanem, čeprav stilistično vselej dosledno odmerjenem jeziku. Vsaka posamezna zgodba se drgne ob žanr fantastike, bodisi z otroki, privezanimi ob drevo, bodisi z v zraku lebdečimi Azijkami, ki krasijo vrtove, bodisi z vbrizgavanjem poživil, ki »žgečkajo verbalne centre«. George vseeno ne kvačka, kjer ni treba, vse v skladu s svojim prepričanjem, da je »roman zgolj zgodba, ki še ni našla načina, da bi postala kratka«. Ne pripoveduje o zgoraj omenjenih nezanimivih liričnih stvareh, torej ga ne boste zalotili razpravljati o tem, kako se je oseba X sanjavo spominjala svoje tolste babice in kako jo je ob tem prežarjala milost minevanja itd. itd. George bi že povedal, da se oseba X spominja, spominjanje je navsezadnje lepa fikcija, vendar bi uspel dodati, da je oseba X v drugi možganski napeljavi že preračunavala, koliko bi lahko od prodaje zlate broške z vdelanim dragim kamnom iztržila. Avtor pazi, da svojih likov ne bi romantiziral niti, kadar so v stiski. Njegovo nagnjenje enovito povzame mlajši brat umrlega Todda Grassbergerja v zgodbi Semplike, ki med pogrebnim govorom o umrlem bratu naznani: »Čeprav je znal biti nekoliko strog, je mlajšemu bratu dolgoročno izjemno koristil, ga naučil, kako se postaviti zase. Se pravi, potem ko ga je Todd celo otroštvo mlatil, mlajšega brata zdaj nič več ne more zmesti, tj. noben nasilnež zunaj družine se ne bo mogel nikoli primerjati s Toddom … […] …Todd je dal vsakomur v družini pomembno lekcijo: človek je lahko močan, bojevit, ambiciozen, nekoliko slep za potrebe drugih, pa to še zmeraj ne pomeni, da ne more biti najboljši, najbolj neverjeten brat sploh, ki utegne občasno, kot v nasprotju z lastnim značajem, vseh presenetiti s tem, da naredi tudi kaj čisto človeško uvidevnega.«
Kataliza dogajanj v zgodbah zbirke Deseti december je tako na strani likov, ti pa praviloma trpijo za eno od nespametnosti človeškega značaja – materializem, grabežljivost, zavist, pokornost, razsipnost, ponižnost, zločinskost, ignoranca – in se razvijajo ob eni od sijajnosti človeškega značaja – pogum, velikodušnost, skrb, načelnost. O sebi po večini menijo napačne stvari in ne vidijo posebej daleč, zato si lahko pridelajo takšne ali drugačne predstave o lastnih junaštvih ali lastni sreči in posebnosti. Na koncu dneva so glavni na vasi, zadnji v mestu, globoko apolitični in neodzivni. Ker jih skrbi za lastno steljo, za lastne drobnarije, je za korak v etičen odnos do sveta potreben velik dogodek, pa še ta včasih ne zagotovi posebno čednega rezultata. Obubožani Al Roosten si bo dostojen razvoj dogodkov zato raje umislil, kot pa da bi bogatemu Donfreyu pomagal poiskati ključe od avtomobila, ki jih je brcnil pod podstavke, da bi bogati Donfrey svojo bogato, a pohabljeno hči naposled lahko odpeljal na operacijo. Hkrati bo pripovedovalec v Begu iz pajkove glave raje storil samomor, kot pa da bi (še enkrat) povzročil smrt drugega človeka. Saundersovi protagonisti se porajajo v sivini, v kateri se porajamo vsi, zato o njih ni mogoče izrekati totalnih sodb. Če bi jih lahko, bi bila to verjetno slaba literatura. Nikomur med njimi ne bi po infuziji spustili Darkenfloxxa™, da bi trpel duševne in fizične bolečine, primerljive s piki tisočih strupenih škorpijonov in ritjem tisočih podkožnih ličink. Namesto tega nam avtor za vzpon iz votline bede, nezaupanja, obsojanja in celo – kot rečeno – za izhod iz ironije same ponuja ljubezen&razumevanje. L&R sta tisto, kar ostane, ko vso družbenokritično grdobo, paradokse, nepravičnosti in laži ironija in parodija požgeta. Etika šmetika, boste rekli. Seveda Saunders po etiko ni šel posebno daleč, zares je odkril le toplo vodo, ampak, hej, vsaj šel je ponjo, vsaj zajel je to prekleto vodo, naredil je tisti korakec več, ki ga v intersubjektivnosti marsikdaj ne naredimo. Najbrž zato, ker sta nam ironija in cinizem požgala tudi jajca. Ups …
George Saunders: Deseti december. Prevedel: Andrej E. Skubic. Modrijan, 2015. 256 strani, 14,90 €.
*Če ste neučakani: nekaj kratkih zgodb Georga Saundersa (tudi tri iz zbirke Deseti december) lahko v angleščini v celoti preberete tu.
** Neodvisna založba McSweeney’s, omenjena v uvodu, zbira denar za svoje delo na Kickstarterju. Lahko jo podprete tu.