* * *
Če pride Ono, pride tiho, leno
– kjer ni bilo, zdaj je – in brez obraza:
zgolj to, da je, pride pokazat,
nemara senco položit na steno,
a da bi kdo nam kdaj kaj več povedal,
o, to pa ne! Če objestni fant sosedov
zadega kamen v kakšno mačko brejo,
pa so vsi glasni in vse vejo.
* * *
Če pride Ono, pride leno, tiho,
kjer ni bilo, zdaj je; je brez razloga,
in nikdar sodo, vselej čim bolj liho,
ne veste, hvali a se roga,
a devlje v nič vaše napore skrbne
a jih količkaj resno obravnava –
kot sova glavo daleč proč obrne,
ja, ki je ne, je Onova narava.
* * *
»Bi kdo od vas o Onem kaj povedal?«
Pa ni nikoli se nihče oglasil,
edino Stankec, naš debil sosedov
na vaškem svetu vstal je prav počasi
in nam zatrdil, češ, Ono je v vasi,
pa v volka ušemljeno, češ v bundi pasji
od kala, češ od tistih revnih bek
zavija v luno, češ prosi za sneg.
* * *
»Bi kdo od vas o Onem rad govoril?«
in vse umolkne, tudi najbolj vrli
– vsi v črnem – huligani na motorjih
v zadregi so v balance se zazrli,
in starke v separeju zadaj desno,
še pravkar kokodajsave prismode,
držijo se enako modro in resno,
kot že rečeno za motogospode.
* * *
Ono se večkrat misli kot omeni
– rečeno akademsko, suponira –
a je še molk o njem ničkaj na ceni,
objekt naključje izsili, ni izbira:
pepel nekakšen, dolgo že ne tleč;
celo trdijo, scela je izmišljija,
ki kdove kdo, ki ga morda ni več,
nevednim nam vnavkljub jo v glavo vbija.
