Impozantna, več kot šeststo strani obsežna študija Onstran narave in kulture je življenjsko delo enega vodilnih francoskih antropologov, Philippa Descolaja. Descola, ki je doštudiral pod mentorstvom utemeljitelja strukturalistične antropologije Levi-Straussa, zavrne učiteljevo izhodišče, da je velika ločnica med naravo in kulturo univerzalno prisotna pri vseh človeških skupnostih, in postavi še bolj temeljni univerzalizem: ločnico med notranjostjo (dušo) in fizičnostjo (telesom).
Moderno kozmologijo, ki ločuje naravo in kulturo, Descola predstavi kot posledico zgodovinskega procesa, v katerem se mešajo »razvoj estetske občutljivosti in slikarskih tehnik, širjenje meja sveta, napredek tehničnih veščin« in ustoličenje moderne znanosti kot primarne epistemske paradigme. Njene temelje najdemo v starogrški filozofski misli, zlasti Aristotelu, ki opredeli naravo kot celoto, physis – v krščanskemu pojmovanju, na začetku Geneze, je človek postavljen nad naravo, ta pa mu je dana v skrb in v gospo(dar)stvo –, ter v razvoju moderne linearne perspektive renesančnega slikarstva, ki poskuša »obnoviti povezanost popolnoma poenotenega sveta v racionalnem, matematično zgrajenem prostoru«.
Delitev na »fizičnost« in »notranjost« se je v novoveški mentaliteti evropske civilizacije izkristalizirala v po vplivu najmočnejšem kartezijanskem dualističnemu pogledu, ki obstoječe ločuje na dve vrsti substance, kar je Descartes opredelil kot le tiste »stvari, ki obstajajo na tak način, da za svoj obstoj ne potrebujejo nobene druge stvari«. V kartezijanskem dualizmu sta ti dve substanci telo, katerega bistvo je razsežnost, in duh, katerega bistvo je mišljenje.
Kartezijanski dualizem se v različnih evropskih modernih variacijah binarnega para pojavlja v sorodnih oblikah, kot so razlikovanje med (človekovo) duševnostjo in (njegovim) telesom, med mentalnim in fizičnim, zavestjo in organskim telesom, subjektom in objektom, notranjim in zunanjim svetom, duševnostjo in čutnostjo. Descola opozarja, da »[d]vojnost med notranjostjo in fizičnostjo, ki je v različnih modalnostih prisotna povsod, … ni zgolj etnocentrična projekcija nasprotja med telesom na eni strani in dušo ali duhom na drugi strani, ki naj bi bilo lastno Evropi. To nasprotje, kakor se je izoblikovalo v Evropi, ter filozofske in teološke teorije, ki jih je spodbudilo, moramo, nasprotno, pojmovati kot lokalno različico splošnejšega sistema osnovnih kontrastov«. Descola, sklicevaje se na obilje etnografskega gradiva, pokaže, da binarna nasprotja »zelo široko uporabljajo vsa ljudstva v številnih situacijah«, in tako ovrže popularno mnenje, da gre za »izum Zahoda«, ki ga je treba dekonstruirati. Strukturalna antropologija nam pove, da je sama oblika mišljenja v binarnih nasprotjih univerzalna – tisto, kar se lahko razlikuje od kulture do kulture, je vsebina binarnih nasprotij.
V izhodišču avtorjeve študije je podmena, da »[v]se sheme, ki jih ima človeštvo na voljo za specificiranje odnosov do sebe in do sveta, obstajajo v obliki predispozicij, ki so deloma prirojene, deloma pa izhajajo iz samih lastnosti skupnega življenja«. Človekova izkušnja samega sebe, drugega in narave, njegovo »shematiziranje praks«, je strukturirano na način dveh najprimarnejših mehanizmov, in sicer mehanizma identifikacije (in razlikovanja) ter mehanizma razmerja. Identifikacija je, poenostavljeno, dojemanje podobnosti in različnosti med nami in drugimi entitetami. Rečeno v okviru dualistične sheme, sta identifikacija in razlikovanje dojemanje podobnosti in razlik med našo notranjostjo in notranjostjo drugega ter med našo fizičnostjo in fizičnostjo drugega. Naša notranjost je lahko podobna ali različna od notranjosti drugega, enako pa velja tudi za drugi par binarnega nasprotja, za fizičnost. Možne kombinacije podobnosti in različnosti so štiri, ki jih Descola označi za »štiri velike ontološke tipe«, ki so podlaga vsem »nasprotujočim si oblikam kozmologij, modelov družbene vezi in teorij o enakosti in drugosti«. Štiri osnovne ontologije oziroma »sisteme lastnosti obstoječega« poimenuje: animizem, totemizem, naturalizem in analogizem.
Določitev štirih osnovnih ontoloških tipov, ki so gotovo najpomembnejši prispevek tega eruditivnega in etnografsko razkošnega dela, je mogoče ilustrativno ponazoriti z razpredelnico, ki pa je v slovenskem prevodu študije žal napačno zapisana – popravljena je takšna:
Evropski novoveški mentaliteti najbližji ontološki tip je naturalizem, ki je značilen zlasti za moderno znanost in moderno kozmologijo. Po naturalistični ontologiji je človekova fizičnost enaka oziroma podobna fizičnosti nečloveških bitij, saj je tako kot telesa vseh bitij tudi človeško v osnovi zgrajeno iz iste tvari (atomov oziroma subatomskih delcev) in zanjo veljajo isti fizikalni zakoni. Nasprotno pa po naturalistični ontologiji obstaja med notranjostjo človeka in notranjostjo drugih bitij radikalna različnost, prelomna diskontinuiteta, po kateri je človeku pripisana intencionalnost, samorefleksija, samozavedanje in kvalitativno drugačna duševnost. Neposredna posledica naturalistične ontologije je tako imenovana »velika ločnica« med naravo in kulturo.
Animizem oziroma animistična ontologija pomeni prepričanje, da imajo druga bitja enako notranjost kakor človek. Rastline in živali so notranje počlovečene, človek z njimi stopa v medosebni odnos, z njimi komunicira, jih dojema kot del skupnega življenjskega sveta: »Podobnost notranjosti torej upravičuje širjenje stanja “kulture” na nečloveška bitja z vsemi atributi, ki jih to zajema, od intersubjektivnosti prek ritualiziranih obnašanj in spoštovanja konvencij do obvladovanja tehnik.« Nasprotno pa se v animizmu ljudje, živali in rastline med sabo razlikujejo »po svojem odevalu iz preje, dlak, lusk, lubja«, torej po fizičnosti. Drugače rečeno, »se človeška in nečloveška bitja ne razlikujejo po duši, ampak prav po telesu«. Animizem je potemtakem inverzen naturalizmu, toda s pomembnim pojasnilom, namreč da razlika med fizičnostjo bitij v animizmu ni v substanci, temveč »v obliki in načinu življenja, ki ga ta sproža«. Snov, iz katere smo narejena vsa bitja, je enaka, radikalno pa se razlikujemo po oblikovanosti te snovi. Oblika fizične telesnosti je odgovorna za različne načine prehranjevanja, razmnoževanja, gibanja in družbenosti človeških, živalskih in rastlinskih mnogoterih bitij in je zato tudi »ključno merilo razločevanja v animističnih ontologijah«, kar Descola pokaže na podlagi obsežnega etnografskega gradiva o amazonskih Indijancih.
Totemizem kot ontologija izhaja iz postavke o podobnosti tako notranjosti kot tudi fizičnosti človeških in nečloveških bitij. Primer totemistične ontologije najde Descola v kozmološkem in etiološkem sistemu avstralskih Aboridžinov, ki ga imenujemo »Dreamtime« oziroma »sanje«. Fizično in notranjo podobnost oziroma kontinuiteto vseh bitij zagotavljajo sanjska bitja iz primordialne realnosti Sanj, ki so ob »zori sveta« pustila »potencialnost« za njihov obstoj, ki se nepretrgano nadaljuje, tudi potem ko so sanjska bitja zapustila zemeljsko površje. Sanjska bitja so »hkrati porodničarji in prototipi družbene in fizične dejanskosti«, vendar ne način sorodstvenih vezi, marveč »z neposrednim odnosom podvojitve, ponavzočenja ali uobličenja«. V totemističnem sistemu Aboridžinov je človeška identiteta tako povezana z identitetami in potezami nečloveških bitij, da jo je težko umestili »na eno ali drugo stran domišljijske črte, ki ločuje naravo od kulture«.
Polarno nasprotje totemizma je analogizem, po katerem se bitja medsebojno razlikujejo tako po fizičnosti kot po notranjosti. Za analogizem je značilno prepričanje, da je »celota obstoječega z majhnimi presledki razdrobljena na mnogoterost bistev, oblik in substanc«, ki so tako urejene, da »lastnosti, gibanja ali modifikacije struktur pri nekaterih vrstah obstoječega vlivajo na usodo ljudi ali pa obnašanje ljudi vpliva nanje«.
Kot primer analoške ontologije avtor obsežneje obravnava mehiško kulturo pred konkvisto, navaja pa tudi evropsko srednjeveško idejo velike »verige bivajočega« in po svetu razširjen nauk o soodnosnosti mikrokozmosa in makrokozmosa, značilen za geomantiko, vedeževanje in astrologijo. Čeprav ga Descola umesti v čas in prostor evropske renesanse, velja skupaj z Robertom S. Lopezom v Rojstvu Evrope opomniti, da je nauk o sovplivanju mikrokozmosa in makrokozmosa – kakor tudi astrologija – zaživel v poznem srednjem veku po zaslugi del Bernarda iz Toursa in sv. Hildergarde iz Bingena.
Descola je prepričan, da se mora sodobna, na naturalizmu zgrajena antropologija »znebiti svojega konstitutivnega dualizma in postati popolnoma monistična«. Moderni naturalizem ne more služiti kot izhodišče za obravnavanje drugih kultur, temveč mora postati zgolj »eden od možnih izrazov splošnejših shem, ki vodijo objektivacijo sveta in drugega«. Preostali trije načini ontološke identifikacije bodo tako služili izmišljanju novih shem, ki pa bodo bržkone hibridne, saj ni nujno, da te obstajajo kot »čisti« tipi.
Splošni pomislek, ki bi ga veljalo nasloviti na veličasten projekt Descolajeve monistične antropologije, pa se nanaša na avtorjevo najosnovnejšo podmeno, in sicer, kot v spremni študiji zapiše Bojan Baskar, zavračanje hipoteze, da »obstaja en sam svet, ena sama narava, en sam sistem objektov, ki ga vsaka kultura percipira po svoje«. Tega odklonilnega stališča pa ni mogoče zavzeti, če smo znanstveni realisti in menimo, da nam znanost dejansko pove nekaj resničnega o realnosti in delovanju sveta in da znanost ni zgolj eden od mnogih »procesov aktualizacije neštetih njegovih kvalitet, ki jih ljudje lahko objektivirajo ali ne«. Če menimo, da je znanost spoznavno superiorna alkimiji, astrologiji, homeopatiji, hiromantiki, frenologiji ali numerologiji. Za znanstvene realiste presoja o veljavnosti nekega ontološkega tipa ne more biti relativna glede na kulturo, saj je odvisna od naše epistemološke zavezanosti. Povedano drugače, naturalistično ontologijo sprejmemo, ker je ta najbolj usklajena z znanstvenimi resnicami o svetu in njegovih bitjih. Astronomija, ki bi bila namesto na ontološkem naturalizmu zgrajena na analogizmu, je lahko kvečjemu astrologija.