S težavo se spominjam svojih moških, pa četudi njihova imena izgovarjam v eni sapi in čeprav bi komajda zasedli vse stole za jedilno mizo. Spominjam se podrobnosti, jih kopičim in sortiram in skladiščim kakor sadje, kot dragoceno ozimnico.
M. je oboževal Siddharto in pil marelični sok, razredčen z vodo. Verjel je v avre, čakre, Anastazijo in sibirsko cedro, me na klopi na Ljubljanskem gradu naučil bajati z nihalom. Nenadoma me je zapustil in v ihti najstniške solzavosti sem prebirala osladne pesmi – I couldn’t get the boy to kill me, but I wore his jacket for the longest time.
G. je nosil sive puloverje s kapuco, si puščal brado, ki mu je rasla zgolj v zaplatah kakor trava med skalovjem, ob večerih neprestano pisal HTML in CSS. Stanoval je ob golfišču, mi za rojstni dan podaril moder palični mešalnik, me predstavil svojim staršem. Ne spomnim se njegovega priimka ali njegove starosti, ne vem, kako je razvodenelo, vem pa, da je imel vijolično straniščno školjko z vonjem po gliciniji.
V. mi je pripovedoval o rekah, pod katerimi se razgrinjajo prostranstva rumene, na ducate papaj in mangov, po katere se je v mladosti potapljal na dah. Mladost, zaznamovana s potresnim sunkom, ki je nekega septembra ob svitu ubil na tisoče ljudi, z erotično grozljivko, v kateri se Nastassja Kinski preobraža v leoparda, s škatlami sladkastih camotes poblanos. Pila sva kavo in govorila o časih, ki so minili, še preden bi jih lahko razumeli, o eksplozijah v Guadalajari in masakru Aguas Blancas.
*
Whacher, je v pesmi Gleneden’s Dream zapisala Emily Brontë in povzročila strašno zmedo.
Tell me, whacher, is it winter?
Say how long my sleep has been?
Have the woods I left so lovely
Lost their robes of tender green?
Zaradi nenavadnega zapisa in zmede, ki jo je izzvala, je beseda whacher v tisku sprva zadobila formo watcher (opazovalka/opazovalec), naposled pa povsem izginila. Pesem se v poznejših idajah zbranih del Emily Brontë pričenja s Tell me, whether, is it winter?, opazovalka pa je iz prve kitice izgnana in se pojavi šele v peti:
Watching in this lonely prison,
Shut from joy and kindly air,
Heaven, descending in a vision,
Taught my soul to do and bear.
Povej, predraga opazovalka, je zapisala Emily in se med pohajanjem po yorkshirskih vetrovnih močvarah zatekala v opazovanje in posledično v pisanje, razčlenjevanje sebe in drugih, izzivanje rigidnih viktorijanskih idealov. Bojda je strašansko rada krtačila preprogo, razprostrto po salonu; stavim, da je vanjo vkrtačila opažanja in jih ob pisanju s pinceto vlekla iz njenih vlaken.
Povej, predraga opazovalka – zakaj se ne spominjaš svojih moških? Si jih kdaj opazovala? Si vedela, zakaj verjamejo v sibirsko cedro, čemu nosijo kapuce in kakšnega okusa so camotes poblanos? Ti je bilo kdaj sploh mar?
*
Pred dnevi sem drvela v mesto, poganjala pedale, krčevito grabila balanco, sopla in sopihala, poganjala, poganjala, poganjala, poganjala, se ozrla proti javkajoči zračnici, poganjala, poganjala, poganjala, poganjala, se ozrla proti zračnici in treščila v visok terenec, da me je s steze odneslo na cesto, kjer me je obvozil rdeč peugeot. Iz terenca je stopila ženska, me zagrabila za ramo in preplašena izdavila Oprostite, gospodična, sploh vas nisem opazila.
Preostanek poti sem odvozila počasneje, toda postala sem mlahava, želodec pa je postal žakelj težke, kiselkaste sline.
*
Oprostite, M., G. in V. – sploh vas nisem opazila. Opazila sem zgolj tisto, kar ste storili zame, meni, z mano, ostalo pa se je porazgubilo v mlaki samopašništva. Ne pravim, da sem zdaj drugačna; pravim le, da mi je žal. Ponudim lahko še izgovor, ki ga v Viharnem vrhu ponudi Brontë – strah me je napravil kruto.
*
Opazovanju ni mogoče uiti, me v pesmi The Glass Essay tolaži Anne Carson, iz njega se ni moč povzpeti, kot se plavalec vzpne na rob bazena in si otrese kapljice.
Morda že res, a moj bazen opazovanja je majcen, plitek in okrogel, podoben plastičnim bazenčkom, v katerih čofotajo otroci; Emilyjin se bohoti z masažnimi šobami, ponoči ga razsvetljujejo podvodni reflektorji, vsak vikend ga sčisti robotski čistilec. Močno ji ga zavidam – in zavida ji ga tudi Carson:
She whached the bars of time, which broke.
She whached the poor core of the world,
wide open.
Morda bi se morala preseliti v močvaro, morda bi se v vetrovnati puščobi priučila opazovati; morda pa lahko svoj majcen bazenček poglabljam in širim ped za pedjo. V njem se ob meni sedaj namaka tudi D., ki sem mu že pred časom obljubila reflektorje in masažne šobe; vse ob svojem času, pravi, čeprav tudi tokrat kopičim podrobnosti in čeprav mi kot Luciji oči počivajo na pladnju.