Objavljamo kratko zgodbo Tamare Muhič, ki se je uvrstila v peterico finalistov na AirBeletrininem natečaju za najboljšo kratko zgodbo 2015.
Večnost med trenutkom, ko odpreš oči, in tistim, ko dejansko vstaneš, je obremenjena z vso odvečnostjo življenja. Zato se ti venomer toži po jutrih, ki te katapultirajo v naglost vsakdanjih opravkov – zobje, hlače, maskara, bus. Neznosno je tisto strmenje v strop, ker bi ga lahko nadaljeval v brezkončnost, ne da bi kdo opazil. Nobenih obveznosti, nobenih kriznih situacij ali ljudi, ki čakajo, da jih boš rešil. Samo ti in strop in morje misli in tuhtanja in tegob. Nobenega zvonjenja telefona, samo neskončno analiziranje posameznih odločitev, ki so te pripeljale do tega zdaj. Kronika strahopetnosti. Kako je lahko tebi, spričo tvoje zabavnosti in mnenj o vsem ter zmožnostjo kramljanja o tem in onem, tako brezmejno spodletelo? Kar ležiš tu, z vsemi nauki, ki jih je življenje vteplo vate, in z vso grenkobo ljudi, ki so dali kaj skoz v življenju.
Nikjer te nihče ne potrebuje in ti se včasih spomniš na tistega nekoga, ki je moledoval, preden je dokončno šel, ko te je v najdragocenejšem vajnih skupnih trenutkov držal za zapestja, ko sta ležala na sprani frotirasti rjuhi sobe 511 in si slišala zvoke prve štirinajstke, ki je peljala mimo. Držal te je za zapestja tako močno, da se ti je prvič zazdelo, da nosi vsa tvoja bremena. Kot takrat pri Katji, ko si si prvič dovolila jokati pred nekom, ne da bi hitela karkoli pojasnjevati. Pod tisto odejo si bila resnično sama, ker si vse tuje sranje pustila ob vznožju tiste postelje. Veš, ko si spustil moja zapestja, ki si se jih oklepal, in si šel, ker si čutil, kako nelagodno mi je ležati ob tebi in ljubezni, ki je bila tam, a je nisem zmogla vzeti – takrat, ko je prva štirinajstka peljala mimo, si mi bil prvič zares ljub, ker si bil poln grenkobe in razočaranja, tiste neme odločnosti, ki jo imajo ljudje, ko so padli. Vsakič po tistem si bil drugačen, zamerljiv in grob.
Ko je skoraj že poldne, še vedno ležim in bulim v strop in ni opravkov, za katere bi se lahko pretvarjala, da jih imam, naju spet skušam strniti v nek bežni nauk. Bil si lekcija iz tega, da moraš stvarem narediti konec, preden postanejo kepa bridkosti. Gledam v strop in tuhtam, luščim te in one modrosti, nakar mi žvenketanje skodelic da vedeti, da je morda kdo skuhal kavo. Tuhtanja nadomestijo jutranji klepeti, bentenja čez nepomembnosti in nauk, za katerega sem bila še pred minuto prepričana, da je tam, se je pomešal med modrosti, ki jih rodi strmenje v strop, in ga, ko ga človek res rabi, ne zmore več najti.
Sediva si nasproti, Tomaž in jaz, v enem dveh sprejemljivih murskosoboških lokalov v ponedeljek večer, pod ne pretirano vsiljivim sojem luči, ki visi nad mizo. Hlastava po pivu, medtem ko kelnarca čedalje glasneje prešteva drobiž; ko bo prišla domov, bodo otroci že spali. Trudim se izogniti odsevu svojih žalostnih oči v oknu. Pustim ti, da se trudiš ravno prav. Razlagaš in jaz se počutim razgaljeno ob tem pogledovanju v oči, lezem v naslonjač in vase. Tako blizu si, da jim lahko pobegnem le z navideznim preučevanjem uokvirjenega postra hrbta neudobno nameščene ženske, ki je pretihotapljen v napol arhitekturno dovršene lokale, ko je arhitekt že izstavil račun. Jaz se ravno prav pretirano smejim tvojim zgodbam in ti mi ravno prav pihaš na dušo. To bo en tistih večerov, prijetnih, mimobežnih, v katerih rahlo tipaš po temi drugih ljudi, a se ne srečaš zares. Samo fukal bi, vem.
Prav imaš, ne znam sprejemati komplimetov. Niti tistega ne, da imam oko za fotke – ali lepo – ne vem več, kaj, in najbolj prikupno drobne roke. Da sem načitana, haha. Čudim se nama, tu, v ponedeljek zvečer v tem zapuščenem mestu, kamor tudi vsak sam zase ne spadava, kaj šele skupaj. Čeprav si mi načeloma všeč, politično neobremenjen ekvivalent besede sproščen. Poštekal bi, da jem ajvar z žlico in ne premorem poštene pižame. Sicer ti zamerim, da si tako prepričan vase, nič mencajoč in od vsega najbolj, da si lep. Da se smeješ in impresioniraš – tiste vrste družaben, ki je doma brezsramno zatežen.
Čisto zadnja stvar, za katero bi želela, da si, je ta, da si lep. Mene z mojim togotnim obrazom ljudi, ki pojejo v zborih, požira naslonjač. Zadovoljila bi se z govorno napako ali razredčenimi lasmi. Nič! Ti si vse premislil, jaz pa imam na sebi črne spodnje hlače, polne pasjih dlak. John Legend, Radio Center. Vse skupaj bi po sami nerodnosti še najbolj spomnijalo na večere poezije – tu sva samo še zato, ker te fascinira punca, ki sledi tvojim referencam, Eggers, Dovlatov, Glenn Greenwald in Ezra Klein, Four Tet in Nils Frahm, in povrh tega še ravno prav umazano govori. Prosim, prosim, ne uporabi besed pronicljivo ali eklektično! Vidiš, lepim ljudem se ni treba opravičevati, da zamujajo, jaz pa ne premorem niti toliko gotovosti, da bi se zarežala tvojemu malikovanju Hemingwayjevih zgodnjih del. Ali poznih, ne vem. Ej, ne odpiram tvojih linkov, preveč jih je in ne da se mi. Tak.
Tu sva, ker iščeš tistih deset let, ko ti je žena rojevala otroke, jaz sem hodila na zibajoče koncerte v Kino Šiška, tvoji frendi pa so natepavali absolventke primerjalne književnosti, ki padajo na nadzorovano neurejene tipe z navidezno urejenimi življenji, ki ob sobotah kupujejo Dnevnik, vedo, kako v neobremenjen klepet uštuliti Roso Luxemburg in se spoznajo na vino. Ničesar nisi zamudil.
Ti si stopal na mestu, jaz pa marširala vzvratno, selila domov zvezke, prelepe, da bi jih počečkala, in finsko keramiko. V ihti razlagam, da po desetih letih znova živim doma in je prekleto težko. Tipi, kot si ti, ne sprašujejo. Ne da se mi več truditi, pospešim korak in čakam, da ti potegne. Ne da se mi, ker že dolgo ne čutim nič, razen nelagodja. Poslušava Fugazi v tvojem službenem avtu, jaz polzim, tudi ko me držiš za koleno, pod rebrom, vzdolž lopatic. Zagledam se v vso prijaznost, ki jo nosiš v sebi, jaz pa sem želela le zaspati dva prsta nad pregibom tvojega komolca. Tako se dotikajo ljudje, ki se ne zmorejo imeti radi.
