Ko v vlogi literarnega kritika v rokah držiš svež roman slovenski javnosti še čisto neznanega pisatelja, se šele zaveš, kolikšen je jarem odgovornosti, ki ga profesija recenzenta nalaga. Ko to za trenutek odmisliš, se prikrade iskra veselja. Okovi dosedanjih predalčkanj in motrenj so odsotni in delo postane izziv, ob katerem upaš, da boš sodil objektivno, da do avtorja ne boš blasfemično nergaški ali pretirano pristranski. Miha Stopar (roj. 1983), avtor romana Herman Vitežnik, je torej neznanka, ki povrhu prihaja iz nehumanistične stroke. Po izobrazbi je matematik in programer, kar je v Sloveniji (če odmislimo Alojza Ihana, podiralca rekordov) med pisatelji prava redkost.
Kakorkoli že, Stopar je pisanja več kot očitno vešč, saj mu je uspelo v obdobju desetih letih »sprogramirati« romaneskni prvenec, ki ga odlikuje berljiv slog, v katerem bi sicer težko našli kaj inovativnosti, a jo tudi zaman pogrešamo, saj primat vidno pripada fabuli. Ker gre za prvenec, presenetita tudi pripovedna distanca in zrelost: četudi besedilo vsebuje dobro bero avtobiografskih realij, se namreč ne izgublja v klišejskih rešitvah ali razčustvovanosti. Avtorju bi lahko očitali le kakšno epizodo ali odstavek preveč, ker pripomore zgolj k razvlečenosti in ne pomenski kvaliteti izdelka.
V grobem zgodba romana govori o odraščanju glavnega protagonista Hermana Vitežnika v malem primorskem mestu Vipavi, od koder izvira tudi avtor. Prvoosebni pripovedovalec išče svojo pozicijo v svetu, natančneje v sodobni situaciji, kjer je nagla ali lahka pot do prosperitete precej težavna, kjer tisti »neprilagojeni« in v startu neodločeni hitro pristanejo na senčni strani uspešne zgodbe o kapitalizmu. Vitežnik je torej pri iskanju svoje poti precej neokreten. K temu delno pripomore tudi njegov značaj: je introvertiran, zadržan in tih; ko je mlajši, si želi biti drugačen, v puberteti enak drugim; v šoli se ne trudi, ne gre mu s puncami, vseskozi ga pesti želja po dokazovanju, pozornosti, priznanju. Pogosto tudi spreminja svoja stališča in fokus svojega zanimanja (obsesiji z boksom sledi ukvarjanje s filozofijo, vprašanjem volje do moči) ter pada v vedno nova stanja, zaradi česar postane, kot je ubesedeno v romanu, vzorčni primerek »tranzicijske psihologije«.
Vpogled v Hermanov vsakdan se zaključi približno pri njegovih tridesetih, ki so, tako tudi Stopar, pravzaprav nova dvajseta. Herman Vitežnik, sicer človek z velikim intelektualnim potencialom, tako na primer razvaža kebab in vozi »halo juga«. Je faliran študent, ki se je vrnil iz prestolnice v domači kraj, pobeg iz rutine in obliž za psiho pa mu omogoča pisanje člankov o boksu, v katerem velikokrat išče vzporednice z življenjem. Do določene mere Hermana determinira okolje, v katerem živi in je odraščal. Razpoloženje Vipave je prej vaško kot mestno, njena največja atrakcija je bar oziroma kavarna, vsi se med seboj poznajo in vse se hitro razve. Vipava tako postane sinonim za katerikoli drugi manjši slovenski kraj, je nekakšna Goga, kjer se nikoli nič ne zgodi, vse še tako banalno in trivialno pa postane odmeven dogodek, in kjer so vsi izstopajoči iz povprečja v hipu označeni za neprilagojence. Slovenska tipika je tudi velecenjeni župan, ki že leta šerifovsko kraljuje mestecu.
Na predstavitvi knjige je pisatelj dejal, da je bil najmočnejši vzgib za pisanje romana nestrinjanje z današnjimi oblikami iskanja pozicije v svetu, predvsem takšnimi, katerih simptom so na primer resničnostni šovi. V romanu ponudi pravo psihološko analizo njihovih udeležencev: iz svoje pozicije črpajo vir občutka moči, v tej želji po premoči nad drugimi pa je mogoče prepoznati ostanek primitivnosti, transformacijo boja za preživetje. Herman na splošno ne goji lepih čustev do človeštva in družbo vidi kot nekakšno egoistično polje oziroma, če se poslužimo boksarskega žargona, kot ring za merjenje moči. Kljub temu bi lahko kot glavni credo romana izpostavili opomenjanje iskanja samega sebe inteligentnega, idealistično naravnanega posameznika v nič kaj spodbudnem okolju. Roman je mogoče delno brati tudi kot vzgojni oziroma razvojni roman, čeprav so postavke te zvrsti prevrednotene v skladu z razpoloženjem 21. stoletja. Herman kot objekt svojih izkušenj svojega dojemanja sveta in življenja ne spremeni vidno, konec pa ponudi le milo katarzo v podobi Hermanovega odhoda od doma in nakazane možnosti snovanja družinice. Na vprašanje, ali se Herman reši iz začaranega kroga iskanja lastne identitete ali ne, si mora odgovoriti bralec sam.
Ena izmed očitnih odlik Stoparjevega romana, ki je ob koncu ne smemo pozabiti izpostaviti, je gotovo aktualnost, ki omogoča hitro identifikacijo z glavnim protagonistom, pripadnikom t. i. izgubljene generacije. Le-to tekom romana vztrajno spremlja (včasih neposredno izražena, drugič implicitno prisotna) kritična drža do družbe, v kateri živimo, ki nas oblikuje, mesi in definira. Oboje pa je pogosto prevlečeno s plastjo humorja, ki pesimističnost olajša in jo naredi bolj prebavljivo. Roman Herman Vitežnik si prav zaradi izpostavljenih kvalitet zasluži prostor na nočni omarici vsakega ozaveščenega bralca.
Miha Stopar: Herman Vitežnik. Ljubljana: Študentska založba. 296 strani, 24 €.
