AirBeletrina - Osnove ljubezni in zla (odlomek)
Panorama 4. 10. 2016

Osnove ljubezni in zla (odlomek)

Objavljamo prvi odlomek iz romana Osnove ljubezni in zla Jurija Hudolina. Roman bo pri Beletrini izšel naslednji mesec.

Valvasorjev bakrorez Ljubljane, 1689

Tista leta življenja v mali vasi, kar je bilo vedno recipročno velikemu peklu, sem čutil zelo malo. Dolgo, zaskrbljujoče dolgo sem čutil zelo malo in vegetiral v tri krasne zavozi dneve brez motiva. Živeti brez motiva je težka bolezen in tista praznina brez začetka in konca, v kateri začneš blazneti in početi stvari, ki ti drugače nikoli ne bi padle na pamet. Uničiti se in uničiti vse okrog sebe, čeprav je veliko stvari in odnosov v času te splošne ignorance razpadlo kar samo od sebe in prav je tako, z mrtvo emocijo se borijo mentalni invalidi in take bojevnike je treba hop: v čorko ali na tnalo. Zjutraj, ko se dvigneta roleti vek, permanentno dve opciji: ali bi se ubil ali bi koga napadel. Srečaš se z lastno in tujo neumnostjo, kar je morebiti tudi pametno, ni pa kdove kako lečeče in frišajoče, kaj šele vitalno.

Vsak bedak se teši s tem, da je vse za nekaj dobro, kar je seveda larifari, niente, vizija ne obstaja. Včasih ni nič dobro in je vse smet in zdrobljeno, kakor da bi človeku nekdo zasul možganske rove, pitoreskno groteskno, samo feferoniziranje, velika vojna, da bi zanetil ogenj strasti. In kadar to uspe, je vse čakanje z drobižem poplačano, ko vsaj za trenutek ni nebogljene ravnodušnosti. Toda boj za motiv je gladiatorski.

Ta mala vas je moje rojstno mesto in rojstno mesto velike večine mojih prednikov in ji nikoli ne bom mogel do konca pobegniti, saj je to v mojih genih, ki pa, roko na ožarjeno oranžasto žerjavico, človeka pošteno zaznamujejo. Lahko jo pustim, izbrisati pa je ne morem. Imenuje se Ljubljana in je v državi Slovenija. Za človeka, ki ima voljo in željo in za edini resen smisel ustvarjanje – delo pač, je to zajebana država, ki je tudi sicer eno bolj zadolženih in devastiranih evropskih mikro podjetij, ki so mu od ustanovitve naprej vladali večinoma goljufi, prevaranti, pizdakli in take in drugačne kreature, čeprav sem bil tudi sam tak slabič, da sem se zaradi take druščine priskutil sam sebi. V Sloveniji je namreč politika egotripaška in samozadostna goljufija, tukaj se ta poklic tako razume, kar je po svoje logično, saj v njo vstopajo pohlepni siromaki, ki ne znajo skrivati naropanega blaga. Mislil sem, da je politika povsod taka, a mi je kratek pogovor in snidenje in kasnejše resnejše zanimanje za nekatere skandinavske politike to tezo popolnoma upepelilo, dejstvo je, da je politika eden najbolj odgovornih in zahtevnih poklicev, ne pa boljši trg, tingl tangl in beznično politikastrstvo kakor v Sloveniji. To sicer ni moj poklic, mi pa taki neresni slovenski amaterji in prevaranti otežujejo življenje, zato se bom vtaknil tudi v to, vzel si bom to kot državljansko pravico, saj so slabi odnosi in dolgovi v ekspanziji že od leta 1991, ko je ta država nastala in ji od takrat plačujem davke. Seveda nisem genij, če mimobežno čiviriknem, da so včasih naključno tudi v smeteh opali. Leta, ki sem jih preživljal med kvazi visoko in resnično nizkotno družbo, med vinotoči in diplomatskimi sprejemi in na koncu spoznal, da je bilo večinoma vse skonstruirano kot dolžniško razmerje, takšne ali drugačne vrste, samo da je dolžniško, pa sta modus vivendi in operandi izpolnjena, potapljajoče in goljufivo, prozorno, bedasto, nič vzorčasto, nateg je moto. Igrali smo v ligi za bedake, zdaj pa niti v tej ne več, saj gledamo tekmo z rezervne klopi. A tudi na klopi lahko dobiš rdeč karton, če ne pa vsaj rumenega. Toda kartonov in izgubljanja časa na klopi imam počasi dovolj. Rad bi igral. Lige za bedake se ne grem več, to pa pomeni, da življenja ne bom več jemal kot dolžniškega razmerja, ki smo ga z lahkoto zamenjali za korektnost, tega prevarantskega kola pač ne bom plesal. Videl pa sem in še zmeraj gledam, da ta krog nikakor noče počiti, trdovratno se suče in suče in na vrtiljaku lomi tilnike lahkovernemu življu. Umreti pač ni žalostno, ali v razkošju ali v hiralnici, žalostno pa je, žalostno, če ti je čas minil v uborni domišljiji, denarja in moči in častilakomnosti hrepenenja, saj če sem v kaj prepričan, in sem to tudi doživel, je ljubezni in prijateljstva v ljudeh veliko več, kakor pa si mi in vsa (ne)ponarejena zgodovina predstavljamo.