Čeprav je avstrijski pisatelj Michael Köhlmeier (1949) objavil približno dvajset romanov, je slovenskim bralcem poznan predvsem po obravnavah mitskih, bajeslovnih in filozofskih vsebin. Köhlmeierjeve antične pripovedke je leta 1999 prevedla Seta Oblak (Mohorjeva založba), Svetopisemske zgodbe: od stvarjenja sveta do Jožefa v Egiptu je leta 2005 v prevodu Vinka Ošlaka izdala Mohorjeva iz Celovca, medtem ko sta v letu 2018 izšla slovenska prevoda dveh avtorjevih del: Kdo ti je povedal, da si nag, Adam: mitološko-filozofske skušnjave (Modrijan, prevedel Aleš Učakar) in življenjepis Gospoda na obali (eBesede, prevedla Ana Grmek).
Kratka in pretresljiva Deklica z naprstnikom iz leta 2016 je pisateljev prvi roman, preveden v slovenščino. Pod naslovom, ki se navezuje na ganljivo Andersenovo pravljico Deklica z vžigalicami, popisuje svet, kot ga v neimenovanem srednje- ali zahodnoevropskem mestu in njegovi okolici doživlja šestletna deklica. Ni le brez imena, ampak tudi brez staršev, družine, doma, ljubezni, topline, varnosti, hrane in vsega, kar bi kot otrok morala imeti. Gre za enega izmed številnih brezdomnih otrok, za naplavino prvega begunskega vala v Evropi, in gre za močno sporočilo o neizmerni otroški želji po golem preživetju v vse bolj surovem, brezobzirnem, krvavem in nehumanem svetu, v katerem živimo.
Gre za močno sporočilo o neizmerni otroški želji po golem preživetju v vse bolj surovem, brezobzirnem, krvavem in nehumanem svetu, v katerem živimo.
Ko dekličino pohajkovanje po tržnici ne prinaša več hrane in kotička navidezne varnosti in jo redki posamezniki, ki jo sploh opazijo, predajo policiji, ta pa zatočišču za otroke, se skupaj s prav tako osirotelima dečkoma izmuzne iz zatočišča na neznano pot brez vrnitve. Kakor bi brezdomne otroke vodila potreba po brezdomnosti kot njihova primarna usoda, edini modus vivendi, zapustijo osnovno obliko varnosti in se napotijo v mrzlo zimsko pokrajino, kjer lačni, prezebli, utrujeni, prestrašeni in bolni poskušajo preživeti. S sporazumevanjem v treh različnih jezikih, predvsem pa skozi načine preživetja, kot jih premore od sveta zapuščena otroška duša, tkejo, četudi varljive, občutke varnosti, prijateljstva ter pripadnosti.
Ob dekličinem vnovičnem pobegu, tokrat od »ženske, ki ji je rešila življenje«, ko se z Arianom, edinim preostalim prijateljem, v nakupovalnem vozičku z jabolkom v roki še drugič poda v neznano, postane jasno, da bo njena brezkončna pot v svetu, kjer zanjo ni prostora, pot, ki se lahko vsak trenutek konča na en sam način, zaznamovala tudi zaključek zgodbe. Da »krmarjenje barke k prijateljem in v poletje« ne pomeni toplih, varnih obetov, ampak nasprotno. Da bodo njeno identiteto še naprej oblikovala naključja in nenehno iskanje načina, da preživi. Ker ničesar drugega ne pozna in, kar je še pretresljivejše, ničesar drugega niti ne zmore sprejeti, saj ji je svet v kratkem življenju nedvoumno pokazal, da zanjo v njem ni prostora.
S sporazumevanjem v treh različnih jezikih, predvsem pa skozi načine preživetja, kot jih premore od sveta zapuščena otroška duša, tkejo občutke varnosti, prijateljstva ter pripadnosti.
»Pod njo so drdrali koleščki nakupovalnega vozička, to je kakor hrup verižnega pogona osamljenosti, toda brez osamljenih, ki bi mogli dajati zvokom red in mrazu ali toploti imena in razpredelnice. Prijetnim vonjavam bi pripadale skomine, malenkostne nadležne bolečine bi ublažili nohtki. Še vedno so nohtki beli in rožnati in lepo postriženi in opiljeni.
Če je res, da na božji desni sedi njegov ljubljeni, ob vsem, kar počenja, kar seje in blagoslavlja, če je to res, tedaj prisluhni korakom, majhnim in velikim, drobencljanju in topotanju! Čakaj, dokler se ti oči ne privadijo mraku! In zdaj, vidiš kaj? Ju vidiš?
Skozi mrežico nakupovalnega vozička veje hladni, veje topli nočni zrak.
Majska noč.
Arian je kapitan. On krmari barko k prijateljem in v poletje. Prijatelji, to je tolpa razcapancev, ki so že prestari za sočutje in ganotje.«
Četudi z glasom vsevednega pripovedovalca avtor podaja silovito in ganljivo pripoved skozi perspektivo deklice, ki zmore razumeti zgolj okruške dogajanja okoli sebe, ki ne pozna niti svojega imena (ker izreče zgolj besedo Jiza, jo tako imenujejo drugi) in ki kriči ob besedi policija. S tem med drugim namiguje tudi, da bi deklica zaradi nenehne fizične in čustvene zanemarjenosti, nemara tudi zlorabe, lahko bila duševno manj razvita. Njeno življenje je osredotočeno na to, kako tukaj in zdaj, med oprezanjem za potencialno nevarnostjo, ki jo, tako občuti, povzročajo odrasli, vsaj delno nasititi želodec in se skriti pred uničujočim mrazom. Nima vžigalic, katerih drobni plamen bi ji, kot nekoč v pravljici, skozi domišljijo pričaral dobrote tega sveta in privabil babico, ki bi jo vzela v naročje in skupaj z njo odletela visoko na kraj, kjer ni mraza, lakote, strahu in izobčenosti. Ima zgolj naprstnik, emblem, ki ji edini daje smisel in upanje, da je vredno vztrajati, četudi tega še ne zmore do kraja ozavestiti.
Z ranljivostjo na eni strani in močjo na drugi je avtor v neizprosnem, zgoščenem in simbolno bogatem slogu na najranljivejši način povedal zgodbo, ki se dogaja v tisočerih oblikah čisto blizu nas.
Zanimivo je, da bolj kot odraslim, ki bi ji občasno, vsaj kratkoročno želeli pomagati, zaupa urbani in rustikalni divjini, saj je to edini življenjski prostor, ki ga pozna in v katerem se vsaj za silo znajde. Toplina sobe ji je tuja, odvečna, skorajda sovražna, prijazna gospa v njej pa ji predstavlja grožnjo.
Z odprtim koncem, ki meri na ponavljanje zgodbe številnih deklic in dečkov v njim tujem, hladnem in večkrat sovražnem svetu, kjer ljudje »ne marajo otrok, ki imajo tako goste obrvi«, je realistična pripoved v preprostem, izčiščenem, fragmentarnem slogu slabo desetletje po nastanku zaradi grozljivosti nesmiselnih vojn še aktualnejša, kot je bila ob prvem izidu. Z ranljivostjo na eni strani in močjo na drugi je avtor v neizprosnem, zgoščenem in simbolno bogatem slogu na najranljivejši način povedal zgodbo, ki se dogaja v tisočerih oblikah čisto blizu nas. Brez obsojanja ali moraliziranja, zgolj s tankočutno vzpostavitvijo atmosfere strahu, pomanjkanja, odvečnosti, negotovosti in neustavljivega poguma ustvari napeto, globoko čustveno in družbenokritično delo, katerega mikrokozmos zaobjema makrokozmos in obratno. Delo, ki na manj kot sto straneh združuje vse, kar imajo t. i. veliki romani, lahko, kakor v pronicljivi spremni besedi piše Aleš Učakar, ki je delo prevedel v tihem, subtilnem jeziku: »Po svojih skromnih močeh pomaga doumeti, da sleherni posameznik šteje.«
