Tuja novinarka me je vprašala: »Kdaj ste v tej vojni prvič jokali?« Ni me vprašala, ali sem sploh jokal, ker o tem ni dvomila. Tako pronicljivo je rekla: »prvič«. Pomislil sem, da v naši patriarhalni kulturi ni običajno, da bi moškim postavljali takšna vprašanja, in sem celo hotel prekiniti pogovor. Toda odgovor se mi je porodil tako nenadoma, da sem povedal resnico: »V tretjem tednu vojne.«
Ironično je, da za to ni bilo nobenega strašnega vojaškega razloga. Ni šlo za prve fotografije iz Buče, ni šlo za posnetke smrti ukrajinskih vojakov in ni šlo za novice o raketnih napadih.
Nasprotno, prvič v vojni sem jokal ob povsem mirnih, morda celo srečnih, brezskrbnih posnetkih. Za mano je bil naporen dan prostovoljnega dela, ko za vsemi avtomobili in škatlami ne vidiš ljudi in zvečer potrebuješ malo samote. Za trenutek sem odprl prenosni računalnik in na zaslonu zagledal fotografijo užhorodskega fotografa Serhija Hudaka.
Na njej je bila velika dvorana v lokalnem športnem kompleksu. Na tleh so bile preproge in spalne vreče, pripravljene za sprejem notranje razseljenih oseb, torej beguncev. Fotografija je pokazala, da je prostor že »naseljen«: odeje so se valovile, v bližini so visele jakne, zraven je bil nahrbtnik, ljudje pa so bili zbrani okoli škatle, ki je služila kot provizorična miza. Ena ženska je bila prilepljena na telefon, druga, mati ali sestra, pa se je obrnila k dvema deklicama.
V tej fotografiji je nekaj ikoničnega; takšne kompozicije in zgodbe si ne bi namerno izmislili. Zdi se, da se je življenje samo zapisalo v objektiv, v njegovo globoko bistvo. Skupaj z neprevidno vrženo nogo na nogo, gesto, ki ta posnetek spremeni iz sentimentalnega v skoraj domačega. Po stotinah trupel, ki sem jih videl, in uničenih hišah, je usoda hotela, da sem nenadoma zadržal solze ob tem posnetku.
Seveda se postavlja vprašanje, zakaj bi jokal. Ljudje na fotografiji so živi, morda ne v najboljših razmerah, vendar so preživeli, kar pomeni, da je pred njimi vse življenje, morda celo polno sreče. Imeli bodo imeli svoje domove, rojstne dneve in izlete, poklicne dosežke in prijetne družinske večere. Imajo veliko več sreče kot tisti, ki jim ni uspelo pobegniti iz svojih mest in vasi, ki so preživeli okupacijo, bili mučeni ali posiljeni, bili priča umorom in so morali stopati čez trupla.
Bodo pa to skupno breme bolečine nosili do konca življenja. Tako ti dve deklici, ki v življenju nista nikogar prizadeli, a sta že postali begunki. Kot njuni starši, ki zdaj nimajo niti svojega kotička, kjer bi lahko objeli svoje otroke in jih pomirili. Verjamem, da si vsaka mati in vsak oče v Ukrajini v teh dneh zastavlja vprašanje: zakaj smo pripeljali otroke v ta grozni, kruti in morilski svet?
Velika krivica je, da morajo trpeti in biti mučeni prav otroci, da bodo prav oni, ki danes še ne kažejo ničesar in so nasmejani otroci, ki se igrajo na otroških igriščih v svojih begunskih mestih, nosili potlačeno in globoko zakopano žalost, ta živalski strah pred sirenami, bombami, begom, čakanjem na očeta s fronte.
Strah jih je, trpijo, počutijo se osamljeno. Tudi tisti, ki še ne znajo govoriti, saj so že z materinim mlekom popili tesnobo. Tudi tisti, ki zaradi svoje mladostniške trme zdaj le dražijo odrasle in se grenko šalijo. Tudi tisti, ki živijo daleč od frontne črte, vendar vsak dan v novicah spremljajo podobe vojne.
Starši so prizadeti, ker ne morejo zaščititi svojih otrok. Otroci so prizadeti, ker ne morejo zaščititi svojih staršev. To sem videl na tej fotografiji.
Besedilo je bilo objavljeno na spletni strani Zbruč.eu.
Prevod Nikodem Szczygłowski
