September me je ujel novembra, ko sem se ravno aklimatizirala na Irsko in njihovo neskončno jesen. Skozi knjigo (in na daljavo) sem videla svoje okolje jasneje, čeprav izkušnje niso bile nujno moje. Zadela me je kot kladivo, me vlekla iz zgodbe v zgodbo, skozi en pravi v drugi, posvojeni spomin. Verjetno je pripomoglo, da sem ob njej brala Leta Annie Ernaux, v katerih avtorica prav tako popisuje življenje dekleta od otroštva pa do odraslih let, v katerih se kot v zrcalu spominov odseva tudi okoliška družba.
V svojem tretjem romanu se Ana Schnabl (1985) posveča tematiki družinskega nasilja in dolgotrajnih posledic na njegove žrtve. Zgodba spremlja občutljivo, a prodorno deklico Evelin od otroštva do odraslega življenja ženske z uspešno kariero in lastnim stanovanjem. Četudi se iz svoje preteklosti vsaj navidezno uspešno izkoplje, pa na čustveni ravni ostaja ujeta v stiske, ki sta jih skozi čas v njej povzročila nasilni oče in neodločna, a ljubeča mati. Že kot otrok je Evelin veliko razmišljala o tem, kar se je dogajalo okoli nje; prevpraševala je stavke, ki so jih izrekali odrasli, njihove reakcije na njena dejanja, pa tudi lastne misli in občutke, ki se jih je, zavoljo preživetja, sčasoma naučila potlačiti. Evelin skozi življenje išče pot do sebe kot polnovredne osebe in ne zgolj ene izmed posledic neuničljivega patriarhata. Ana Schnabl se teme loti previdno, a obenem neprizanesljivo, saj nasilnih prizorov ne olepšuje, pač pa jim ponudi prostor, da se izrazijo v vsej boleči celoti. Hkrati skozi dnevniške zapise, dialoge v obliki dramskega teksta in telefonska sporočila prikazuje, kako kompleksen in zagoneten je tovrstni položaj za tiste, ki so vanj vpleteni.
Zadela me je kot kladivo, me vlekla iz zgodbe v zgodbo, skozi en pravi v drugi, posvojeni spomin.
Evelin živi z mamo in očetom v veliki hiši, »največji v njihovi ulici«, vendar stvari med njenimi stenami niso tako lepe, kot se morda zdi. Oče veliko pije, zaradi česar je pogosto nasilen do Evelinine mame, ki pa se kljub ekstremnim razmeram in strahu za lastno varnost ter varnost hčere čuti nezmožna oditi. »Mami, saj lahko greva od tuki. Ni treba, da ostaneva. Prosim, pejva, danes pejva,« ji po enem izmed nasilnih dogodkov prigovarja Evelin. Nato »(že stotič) zajame sapo in mamo pričakujoče pogleda: mama strmi predse, prepleta dlani, jih prepleta, kot bi jih hotela ožeti, in v odgovor šepeta mogoče bi morala, mogoče bi morala, mogoče, mogoče. Da je med premišljevanjem ne bi zmotila – ne šum, ne pisk in ne škrip –, Evelin niti ne mežika, toda mama … Toda njena mama.«
»Toda mama svoji nemirni dlani iznenada tesno preplete z njenima, ju prekrije, ju zavaruje?, in zašepeta še tišje – še mišje – kot prej (a zopet, že stotič, popolnoma isto): ‘Ampak hiša, Evi, ta hiša. Ne predstavljam si, da bi živeli v stanovanju, v bloku. Vem, da bi jo tudi ti vsak dan pogrešala.’«
In tako se jeza na očeta sčasoma prelevi v jezo na mater, nezmožno zapustiti nasilnega moža in s tem zavarovati svojo hči. Ana Schnabl prikaže tudi, kako lahko žrtev sčasoma zavzame vlogo agresorja in posledično sabotira tudi odnose, ki ji ponujajo dolgo iskano ljubezen in skrb. »Do mame sem bila vselej najstrožja, od nje sem pričakovala največ. Toda – zakaj ravno od nje in toliko manj od očeta? Vanjo sem verjela … Če pa je z mano podelila svoje obremenjene žleze, ledvice, jetra, pljuča, srce? Kako ne bi, ko pa sva bili eno – če ne bi verjela vanjo, bi prav tako opustila upanje zase,« zapiše Evelin.
Ana Schnabl se teme loti previdno, a obenem neprizanesljivo, saj nasilnih prizorov ne olepšuje, pač pa jim ponudi prostor, da se izrazijo v vsej boleči celoti.
Ana Schnabl je pisateljica in urednica, obenem pa piše tudi za britanski časnik The Guardian. Za kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) je prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in še dve nominaciji, srbski prevod pa je nagradila tudi žirija nagrade Edo Budiša na Hrvaškem. Njen prvi roman Mojstrovina (2020) je bil doslej preveden v tri jezike in nominiran za Dublin Literary Award, medtem ko se je drugi roman Plima (2022) uvrstil v kresnikovo deseterico. Ob izidu svojega zadnjega romana, September je avtorica v intervjuju za revijo Onaplus povedala, zakaj se je lotila teme, ki pri nas še zmeraj ostaja tabu: »Ker se žrtev družinskega nasilja v slovenski družbi še zmeraj drži predsodek, da so ‘si same krive, kaj pa češ’, sem se morala potruditi, da moja knjiga ni postala dokument, ki bi tem norostim pritrjeval.«
Če je, po lastnih besedah, »s svojima prejšnjima romanoma raziskovala jezik«, se je »tokrat prvič posvetila tudi formi«. Z uporabo različnih načinov govora, dopisovanja ter notranjih monologov nam do potankosti izriše junakinjo, bralec pa obenem začuti, kako trajnostne so lahko posledice čustvene manipulacije in pomanjkanja resnične podpore v otroštvu. Mojstrsko izriše stopnjevanje napetosti pred izbruhom nasilja, ki v bralcu pusti občutek nemoči in zavedanja, kako malo v resnici vemo o dogajanju v družini, ki ni zgolj idealizirana naslovnica istoimenskega časnika. Obenem pripovedovalka romana ni protagonistka sama, temveč nekdo, čigar identiteta ostaja skrivnost oziroma stvar interpretacije posameznega bralca.
»Do mame sem bila vselej najstrožja, od nje sem pričakovala največ. Toda – zakaj ravno od nje in toliko manj od očeta?«
»Moj jezik ima, mi pripovedujejo bralke in bralci, visceralen učinek, se pravi, da ga ljudje občutijo v telesu – kot da so z Evelin, v njeni sobi, v njeni grozi, v njenem veselju,« reakcije na slog opisuje Ana Schnabl. »Torej mi je uspelo točno tisto, za kar sem si prizadevala: bralke in bralce zvabiti v zavest in telo glavne protagonistke. Z jezikom sem napeljala izkušnjo tega, kako je biti Evelin Oderlap, ki sicer nikoli ni in ne bo živela, a je še kako živa, saj smo v njej mi vsi.«
Evelin se ves čas trudi, da bi v svojem življenju unovčila tistih nekaj dobrih stvari, ki jih je vendarle prejela od staršev, predvsem od očeta in časa, preživetega pri babici v Luciji, knjiga pa je, po besedah avtorice, dokaz tega truda skozi čas. Kot odrasla ženska se Evelin zaveda, da preteklost ne ostane za nami, temveč nas, če je ne predelamo, spremlja še naprej. »Preteklost nas zmeraj pričaka.« V jedru zgodbe je tako vprašanje, »kako živeti, ljubiti ob tem in potem, ko je tako tebi najbližjo osebo kot tebe samo nekdo nekje hotel videti umreti«.

Ob smrti nobelovke Alice Munro je javnost pretresla zgodba njene hčerke, ki naj bi jo zlorabljal pisateljičin drugi mož, kar je za zmeraj definiralo odnose znotraj družine. Dejstvo, da Gérard svojih dejanj ni nikoli zanikal, obenem pa so ostala brez resničnih posledic, prikazuje, kako stigmatizirane so zlorabe znotraj družinskih krogov tudi danes ter kakšno moč ima patriarhalna politika v času, ko radi mislimo, da je že davno premagana.
V jedru zgodbe je vprašanje, »kako živeti, ljubiti ob tem in potem, ko je tako tebi najbližjo osebo kot tebe samo nekdo nekje hotel videti umreti«.
Dokler je prisoten problem, je prisotna tudi tema, pravi Ana Schnabl. Družinsko oziroma intimno partnersko nasilje, ki vodi do umorov, med katerimi je vedno več femicidov, je v Sloveniji prisotno bolj, kot si upamo priznati. V intervjuju za Metropolitan avtorica navaja nacionalno raziskavo o pojavnosti nasilja v zasebni sferi in partnerskih odnosih iz leta 2010, v kateri je bilo ugotovljeno, da je vsaka druga ženska od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja, naj bo to psihično, fizično, ekonomsko ali spolno nasilje. Po avtoričinem mnenju na dejstvo, da nasilja nad ženskami v sodobni slovenski družbi še nismo odpravili, vpliva več dejavnikov, med katere spadajo delitev na javno in nedotakljivo zasebno sfero, v katero prištevamo družino oziroma partnerski odnos; patriarhalno razumevanje intimnih odnosov, v katerih je ženska podrejena lastnini; in, med drugim, patriarhalna vzgoja dečkov in deklic, ki vodi tudi v določen tip samorazumevanja, razumevanja lastnega družbenega položaja. Z detabuizacijo tega problema in močnejšim podpornim sistemom bi na eni strani dosegli, da bi se žrtve laže obrnile na organe pregona in druge predstavnike javnih služb ter hitreje poiskale psihosocialno pomoč, na drugi pa bi bili prave obravnave deležni tudi storilci, s čimer se avtorica nanaša tako na kazen kot na potencialno rehabilitacijo.
»Otrok ni nič kriv in nikomur nič dolžan,« poudari Ana Schnabl. »V skrb in varstvo je izročen drugim, odraslim, in kadar ti odrasli svoje naloge ne opravijo, nanj prenesejo breme, ki ga sploh ne more in ne zna nositi. V romanu torej prikazujem, kako se deklica, nato najstnica in nazadnje ženska spopada s tem absolutno prevelikim bremenom.«
Z detabuizacijo tega problema in močnejšim podpornim sistemom bi na eni strani dosegli, da bi se žrtve laže obrnile na organe pregona in druge predstavnike javnih služb ter hitreje poiskale psihosocialno pomoč, na drugi pa bi bili prave obravnave deležni tudi storilci, s čimer se avtorica nanaša tako na kazen kot na potencialno rehabilitacijo.
Eden bolj pretresljivih prizorov ob branju je ritual čiščenja, ki je kot neke vrste katarza vztrajno sledil vsakemu izmed očetovih izpadov. Mati in hči sta se zmeraj znova povezali med trenutki v kopalnici, kjer sta vselej »skupaj poskrbeli, da se sledovi očetovega nasilja z mamino kožo ne bi sprijeli, in kar je še huje, da ne bi skoznjo strupeno poniknili«. In tako sta drgnili in drgnili, dokler sta mogli. »Važno je zlasti spiranje,« pripoveduje Evelin. »Prostori bi že še lahko ostali umazana prizorišča, toda onidve – zgolj mama? –, no, to pa ne. Onidve nista smeli ostati nikoli, s čiščenjem sta morali pohiteti – da se sledovi nasilja s kožo ne bi sprijeli ali, najhuje, da ne bi skoznjo strupeno poniknili.« Do zadnjega sta se trudili, da se ju obdajajoča agresija ne bi oprijela, ju zaznamovala za prihodnost, četudi se na žalost zgodi ravno to.
Nedeljski ogled serije Midve z mamo je eden redkih trenutkov miru in topline, ki jih doživi skupaj z mamo; takrat si Evelin pogosto misli, »jaz bi lahko bila ta punca in mama bi lahko bila ta mlajša ženska in tudi midve bi lahko bili na svetu sami. Sami proti svetu, a svet manj proti nama.« Evelin močno verjame, da si enako misli tudi mama, saj med ogledi pogosto razburjeno vzklika, obenem pa prepleta dlani in vanje skriva obraz, kot da je prevzela vlogo, ki ni bila njena, a si želi, da bi to vendarle lahko bila.
Z Uno doživi vse: od »špricanja« treningov plavanja do kajenja trave, popivanja in celo prve ljubezni. Starša tega ne opazita, saj je njuno življenje preveč okupirano s prepiri in težavami.
Izhod iz čustvenega kaosa dóma Evelin deloma ponudi Una, nova prijateljica s plavalnih treningov, ki s svojo uporniško prisotnostjo v mladem dekletu vzbudi željo po odkrivanju sebe zunaj okvirjev in pričakovanj družine in šole. Z Uno doživi vse: od »špricanja« treningov plavanja do kajenja trave, popivanja in celo prve ljubezni. Starša tega ne opazita, saj je njuno življenje preveč okupirano s prepiri in težavami. Oče se zadolžuje, v hišo pa prihajajo rubeži, ki vztrajno odnašajo njihovo premoženje. Čeprav Evelin tudi ob Uni včasih občuti, da je ta ne razume popolnoma, ostane globina njunega prijateljstva nedotakljiva, tudi ko se zdi, da vsi ostali odnosi propadejo. Pisanje dnevnika, psihoterapevtska pomoč, še najbolj pa prisotnost navidezne sogovornice, ki se je izoblikovala v trenutkih samote in nemoči, Evelin pomagajo prebroditi stiske, ki jih je večino življenja namesto na nasilneže usmerjala nase.
Ko odrasla Evelin z uspešno kariero pisateljice že živi s svojim dolgoletnim partnerjem (in prvo ljubeznijo) Borisom, njena mati kljub vsemu ostane doma ter skrbi za starajočega očeta. Tudi Evelin prihaja domov ob koncih tedna, s čimer nudi pomoč očetu, obenem pa tudi mami, ki je primorana živeti z občutkom krivde, da hčerke ni nikoli ustrezno zaščitila pred vseprisotnim nasiljem. Pomanjkanje komunikacije in predvsem nezmožnost posameznih članov za resnično iskrenost ohranjata odprte rane, ki se do konca skrivajo za plastjo »normalne družine«.
September ni le bildungsroman o odraščanju in nasilju, temveč tudi o pomenu prijateljstva in ljubezni, majhnih pozornostih in večjih odločitvah, ki nas držijo nad vodo tudi v trenutkih, ko sami morda nimamo več moči, da bi izplavali.
Četudi so jo težke življenjske izkušnje pomagale utrditi ter opremiti za življenjske izzive, se Evelin obenem izkaže nezmožna ohraniti partnerski odnos, v katerem bi se počutila ljubljeno in sprejeto. Sama pri sebi razmišlja: »V tvojem življenju je toliko gnilobe zgolj zato, ker si gnila prav ti sama. Žanješ, s čimer vse okužiš.« Zanjo je dom tam, kjer je bolečina, zaradi česar je Borisova toplina zgolj anomalija.
Kmalu se z njim kot posledica hudega prepira, v katerem ga obtoži, da je dolgočasen, ter ga označi za navadnega »chickenshit«, »pussy«, razide. »Želela sem si, da bi se vrnil in me … Da bi me kaznoval. Me udaril,« opiše na terapiji. »Hotela sem … pravzaprav sem hotela domov.«
Terapevtki prizna tudi, kako pomembno je, da med njiju, ko se počuti najbolj ranljivo, postavi čim višji zid. »Če ga bom odrinila prva, bo on lahko samo drugi. Važno je, da z najino bližino upravljam samo jaz,« zaključi. Ti občutki seveda niso racionalni, temveč so posledica desetletij zapletenih odnosov, v katerih je bil kaos edina varnost, ki jo je poznala.
Kljub temu pa September ni le bildungsroman o odraščanju in nasilju, temveč tudi o pomenu prijateljstva in ljubezni, majhnih pozornostih in večjih odločitvah, ki nas držijo nad vodo tudi v trenutkih, ko sami morda nimamo več moči, da bi izplavali. »Z ljubeznijo potone v sen, s strahom se predrami. Potone, se predrami, potone, se predrami.«
