AirBeletrina - Oživljanje eksoticizma
Refleksija 17. 3. 2014

Oživljanje eksoticizma

»Spomini so lahko varljivi. O tem povsem svobodnem življenju sem nedvomno bolj sanjal, kot ga živel.«

Nigerijski otroci (Vir: http://imabridge.org/people_nigeria.htm)

Fotografije, objavljene v avtobiografskem romanu francoskega avtorja in Nobelovega nagrajenca J. M. G. Le Clézia Afričan, me nenavadno spominjajo na knjigo, ki sva jo pred leti prejela kot poročno darilo. Enako shujšani obrazi starcev, zazrti nekam v onstranstvo, enako povešene prsi napol golih žensk, ki resda nimajo ničesar, vendar naj bi vseeno delovale srečno, enaki smrkavi otroci, ki se jim na koži poznajo ugrizi mrčesa in ki z rokami starcev brskajo po prašnatih tleh, da bi tam vendarle našli kakšno zrno riža in si potešili neznosno lakoto, ali pa zajemajo vodo iz mirne, neskončne reke, katere gladina se zdi kot odblesk brezsramnosti, prvinskosti. Slike kot slike, če na prvih straneh knjige, katere naslov sem verjetno namenoma izbrisala iz spomina, ne bi z lepo izpisano pisavo stal stavek: »Upam, da se prepoznata v teh fotografijah.«

Ta neskončno redukcionistični stavek sem prepoznala kot žalitev in slabo popotnico šele, ko je tisti, s katerim sem se poročila, knjigo skrbno zavil v celofan papir, še prej pa vanjo pripisal: »Hvala, vendar se v njih ne prepoznava.«

Elegantna, umirjena gesta, ki bi se jo dalo brati kot odgovor svojevrstni reprezentaciji in percepciji Afričanov. J. M. G. Le Clézio, ki se je šele sredi sedemdesetih prejšnjega stoletja od pisanja eksperimentalne literature obrnil k bolj tradicionalnim temam, kot so otroštvo, odraščanje, potovanja, s čimer si je pridobil tudi širši krog bralcev, sicer v avtobiografskem delu Afričan trdi, da se njegova izkušnja Afrike v povojnem času z ničemer ne sklada s t. i. kolonialno literaturo, ki so jo v tistem času pisali Angleži; ali pa literaturo, ki se je dogajala pred njihovim prihodom v Nigerijo (mimogrede, prevajalka Mojca Medvedšek je referencialno delo Joycea Caryja Mister Johnson, ki se mu je kasneje upirala celotna generacija afriških pisateljev, prevedla kot Missie Johnson). S tem naj bi suspendiral vsakršen upor, predvsem pa naj bi lastno pisanje o Nigeriji distanciral od negativnih opisov, kakršnih sta se posluževala ne samo Cary, temveč tudi Conrad v romanu Osrčje teme.

Toda ali je Le Cléziov strateški položaj do materiala, o katerem piše, res tako zelo drugačen od njegovih predhodnikov? Ko spremlja srečo svojih staršev, nasmejanih, prostih v avanturi, in predvsem izgubljenih sredi »nasilnih, vročih, seksualnih« noči, je Afrika zanj le kulisa. Ne zanima ga na primer, kako je afriška družbena struktura razpadla pred očmi njegovega očeta, ki je dvaindvajset let služil kot zdravnik v Nigeriji, kako je bila organizirana angleška administracija v nigerijski koloniji, kako je navsezadnje Nigerija dobila svoje bizarno ime. Atributi Afrike so jasno izrisani: Afričani pripravljajo gledališče v maskah, pod figovcem sedijo bobnarji in skoraj popolnoma gole ženske poplesujejo v krogu. Pisateljeva mati je menda ravno zato, ker je Afrika tako divja, prvinska, a hkrati tudi človeška, v tistem obdobju zanosila dvakrat.

Čeprav Le Clézio pri svojem pisanju Afrike, specifično Nigerije, ni izviren in se mu je skozi stranska vrata priplazila afrikanistična knjižnica, znotraj katere so Afričani opisani kot primitivna, razosebljena, brezčasovna bitja, njegov odnos do opisovanega ni izključno negativen, kot je na primer pri Conradu ali Caryju. Le Clézio ne goji strahu, da bi Afričani požrli njuna starša, čeprav kanibalizma ne izključi povsem. Ogoja, mesto na zahodu Nigerije, ki jo skuša rekonstruirati in si jo naslikati pred očmi, je pogreznjena v skrivne magijske rituale, uporabo strupov, skrivnih amuletov. Oče zdravnik, ki se vsakodnevno srečuje s smrtjo, izrazi skepticizem nad kanibalizmom, vseeno pa nasilje zanj postaja nekakšna obsesija. Celo spoštovanje, ki ga čuti do kontinenta, pred vojno sicer bolj kot po njej, ko je Afrika zanj izgubila šarm in so ga vročina, vlažnost rek in samota na koncu sveta, začele najedati, ni spoštovanje do tradicije, do recimo tedaj še obstoječih družbenih hierarhij, pač pa do divje pokrajine, do rečnih brzic, do razbesnjenih neviht.

Ko pisatelj proti koncu romana skuša legitimirati svojo rekonstrukcijo, ki domnevno naj ne bi imela nič opraviti z nostalgijo, temveč s substanco in občutji, je precej jasno, da to stori s pomočjo kolonialne retorike, kot je »osrčje Afrike«, »deviško okolje«, »skrivnostna divjina«. Edina očetova olajševalna okoliščina je, da je zdravnik, čeprav naj bi kasneje sprevidel, da je le delček v mehanskem kolesju kolonialne administracije, kar pa ne spremeni dejstva, da je Afrika opisana kot ženska, kolonialno telo, ki obljublja (materialno) zadovoljitev, hkrati pa je tretirana kot legitimni objekt moške želje. Le Clézio torej s pomočjo enega zanimivejših stereotipov, ki se tiče analognosti seksualnega in kolonialnega odnosa, opiše očetovo nestrpnost, »njegovo veliko željo po tem, da bi prodrl v notranjost dežele, da bi začel delati kot zdravnik.« Skoraj simptomatično je, da je oče, evropski avanturist, individualiziran, predstavljen kot heroj sredi divje in skrivnostne pokrajine, medtem ko kolonizirani predstavljajo kontinent v celoti, deželo, naravo, ideje, skupino in podobno.

Poleg herojstva, ki ga avtor pripiše očetu, se skozi knjigo kot rdeča nit vleče sočutje do roditelja, ki je živel na najbolj oddaljenem nabrežju sveta (kot da ni šlo, vsaj v času pred vojno, za zavestno odločitev, za beg pred ozkostjo angleške družbe in veselje nad pustolovščinami). Če oče ne bi živel v Afriki, če ta v njem ne bi razkrila trdote, ki je segala do surovosti, potem bi bila verjetno tudi pripovedovalčevo otroštvo in odrasla doba drugačna. Njegovo povezovanje očetove avtoritete in discipline s samoto in odtujenostjo v Afriki se zdi mestoma pretirano, še posebej, ker je oče opisan kot nekdo, ki je ljubezniv do Afričanov, medtem ko naj bi lastna otroka brutalno pretepal. Paradoksalno je tudi, da se avtor sklicuje na svoja občutja, vonje, okuse, vtise oblik, občutek trajanja, medtem ko je očitno, da se je v tem romanu zatekel k postopku esencializacije; njegova želja povedati zgodbo o včerajšnjem svetu je na vsak način hvale vredna, manj navdušujoče pa je dejstvo, da se je pri tem hkrati tudi skušal otresti odgovornosti.

Nigerijska državljanska vojna se na primer ni začela šele v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, kot poskuša to prikazati Le Clézio, temveč že veliko prej, vsaj v dvajsetih, ko je njegov oče stopil na nigerijsko ozemlje in je tam iskal predvsem avanturo in svobodo. V Afričanu imamo opravka z evropskimi civilizacijskimi pojmi, druga svetovna vojna je predstavljena kot osrednji dogodek, ki je negativno zasukal življenje opisovanih junakov, medtem ko je jasno, da se nekatere v Afriki živeče skupine niso zavedale kaosa, ki se je odvijal na evropskem kontinentu, kaj šele, da bi pisatelj preučil pozitivne posledice, ki jih je imela vojna na tiste Afričane, ki so se v njej borili in kasneje prispevali k osvajanju afriških držav. Če bi Le Clézio Afriki in Afričanom dal možnost razvoja, preobrazbe, človeškega gibanja, potem iz praznine ne bi povlekel misli, da se je biafrska vojna začela, ker so se Iboji in Jorube med seboj spopadali zaradi nafte (ob tem povsem pozabi na skupino Hausa, živečo na severu države, kjer je dejansko prišlo do poboja Ibojev). Skoraj vsakemu afriškemu osnovnošolcu je namreč jasno, da je Biafra posledica etničnih nesoglasij in nesorazmerij med različnimi skupinami, ki danes živijo na območju Nigerije, in da je k tej delitvi svoj delež prispevala britanska politika »delitve in vladanja«, katere negativni učinki v knjigi niso komentirani ali analizirani.

Dragocena redkost, zaradi katere je Afričana, kljub nanizanim klišejem in podaljševanju svojevrstne tradicije opisovanja Afrike še v enaindvajseto stoletje, vredno prelistati, so verzi iz pesmi Chinue Achebeja, Božič v Biafri: Achebeja resda ne moremo prištevati med mirnejše upornike, ki so zavijali knjige s primitivnimi podobami Afrike in Afričanov v celofan ter jih vračali v roke (morda celo dobronamernih) skeptikov, je pa zato med vsemi nigerijskimi avtorji najbolj sistematično komentiral ne samo Conrada in Caryja, temveč tudi njihove zveste sledilce, kakršen je Le Clézio, ki je v Afričanu izstopil iz mavricijsko-francoske kože in se z realistično pripovedjo prilagodil britanskim vzorcem dojemanja Afrike. Na nek način je avtor torej izpolnil zadano nalogo – »obnoviti spomin na čas pred njegovim rojstvom« –, le da se ta v težnji po dokumentarizmu priključuje tradiciji mitoloških predstav o Afriki, manj pa dejanski izkušnji, v imenu katere je ta knjiga nastala.

Afričan
Jean-Marie Gustave Le Clézio
Leto izdaje:
2013

Prevajalec:
Mojca Medvešek

19,00 €