Pač pesnica: moje popotovanje s Patti Smith

V Mestni knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani včasih rada počivam v širokih rdečih naslanjačih in mislim na nič. Zelo natančno se spominjam, kako utrujena sem bila tistega poletnega dne od raznih skrbi in vročine, ki je pritiskala zunaj. Zapustila sem razbeljene pločnike in zakorakala v knjižnico. Zavila sem naravnost do oddelka za leposlovje v francoščini, ko sem se ustavila pri veliki omari, kjer domujejo tuje revije, med njimi Harper’s Bazaar. Imela sem srečo. Z vrha kupčka revij je vame strmel znan obraz. Bila je Patti Smith. Ob obrazu sta ji kot bršljan viseli sivi kiti, oblečena je bila v črn plašč. Zgrabila sem izvod, kot bi bil kako zdravilo, in zletela skozi šop strani, do intervjuja s Patti. Požirala sem besede. V intervjuju je bila omenjena njena najnovejša knjiga A Book of Days, ki sem jo naročila malo predtem. Gre za zbirko 365 avtoričinih fotografij in kratkih pripisov, po ena in eden za vsak dan v letu. Fotografije je Patti Smith najprej objavljala na svojem instagramu thisispattismith, k čemur jo je nagovorila hči Jesse. V intervjuju sem se ustavila ob enem izmed vprašanj o fotografiji, datirani 29. januarja. Na njej je Patti Smith, podnjo pa pripis: »Na nič ne mislim. Spominjam se svoje mame, kako je takole sedela. In spraševala sem jo: Mami, kaj je? Ona pa je rekla: Ah nič. In zdaj vem, kaj je ta nič.«

»V redu, jo pobaram,« zapiše novinarka Harper’s Bazzarja, »kaj je ta ‘nič’?« Patti Smith odgovori: »Imaš problem in imaš rešitev, toda si v tistem čudnem limbu, kjer te problem ne teži zelo, a ne veš, kako ga rešiti. Si v zraku med tema točkama. In v tisti atmosferi ti bo nekaj že padlo na pamet. In to je kot tista praznina. Je kot vrzel, tisti nikjer. In zdaj se počutim, kot da sem v tem nikjer.«

Ni bilo prvič, da sem se popolnoma našla v njenih besedah. Če dobro pomislim, so Pattijine knjige vedno spremljale obdobja v mojem življenju, ko sem bila točno v tem limbu, v tej praznini, omenjeni v intervjuju, ki sem ga brala tistega peklensko vročega dne v prazni knjižnici v rdečem naslanjaču. Pač mulca, avtoričin prvi roman, zanj je prejela nagrado National Book Award for Nonfiction, torej nacionalno nagrado za neleposlovno delo, sem prebrala že nekaj let prej. V spominskih zapisih je ganljivo in poetično naslikala svoje razmerje in prijateljstvo s svetovno znanim fotografom Robertom Mapplethorpom, ki ga je spoznala, ko sta bila oba v zgodnjih dvajsetih letih. Skupaj sta živela v slovitem newyorškem hotelu Chelsea. Čeprav so se njune poti razšle, ko je Mapplethorpe iskal svojo spolno identiteto in pozneje živel z moškimi, sta si ostala blizu vse do njegove prezgodnje smrti leta 1989.

Pač mulca mi je posodila sestra. Bila je naravnost obsedena s to knjigo, kupila si je vinilko s Pattijino glasbo in zbirko njene poezije, ki jo je postavila na malo nočno omarico. Spomnim se, kako sva sedeli na veliki rožnati preprogi v svoji sobi, pili kavo in poslušali This Is the Girl, pesem, ki jo je Patti napisala ob smrti Amy Winehouse. Nekega dne me je sestra poklicala po telefonu in rekla, da si bo na koleno tetovirala strelo: »Tak tatu ima Patti. Naredila si ga je zaradi zgodbe o Norem konju, ki je na ušesa svojih konj tetoviral strele, da bi ga opomnili, naj med bitko ne pleni, kar mu ne pripada.« Takrat sem si obljubila, da preberem roman in da bom poslušala nekaj albumov Patti Smith.

Ena prvih njenih pesmi, ki sem si jih kdaj zavrtela, ima naslov Kimberly in govori o rojstvu deklice in gorečem nebu in netopirjih. Šele kasneje sem izvedela, da je Kimberly Pattijina mlajša sestra. Zelo všeč mi je bilo dvostišje »sestrica, nebo pada, vseeno mi je, sestrica, sojenice te obiskujejo«, Tudi jaz sem starejša sestra in prav moja sestra je bila tista, ki mi je prva predstavila Patti Smith. Na steno najine sobe je z alkoholcem napisala citat iz knjige Pač mulca: »Še Baudelaire je moral nekaj jesti.«

Poleg Pač mulca je v slovenščini, prav tako v prevodu Jureta Potokarja, na voljo še avtoričina krajša knjižica Woolgathering (Sanjarjenja). Kot Pač mulca je opremljena z vrsto fotografij iz avtoričinega življenja, ki jih je večinoma posnela sama. Sanjarjenja je poimenovala »drobni dar« bralcem, a jih je posvetila zlasti očetu. V predgovoru pojasni, da mu je čisto prvi izvod te kratke zbirke zapisov tudi podarila, a je bilo njenega očeta težko navdušiti, o knjigi ni dolgo rekel niti besede in ni bila prepričana, da jo bo sploh prebral. Toda leta kasneje, pred smrtjo, ji je rekel: »Patricia, prebral sem tvojo knjigo.« In: »Dobra pisateljica si.« Hči pripiše: »To je bila edina taka pohvala, ki mi jo je kdaj namenil.«

Če je Pač mulca posvečena pokojnemu Mapplethorpu, ki je leta 1989 umrl za aidsom, so Sanjarije, ki pretežno opisujejo avtoričino otroštvo, posvečene enemu njenih staršev. O starših veliko piše tudi v drugih delih, denimo romanu M Train, ki sem ga brala predlansko poletje v plaži v Nerezinah. V dolgi obleki sem hodila gor in dol po pomolu s knjigo v roki, v upanju, da sem tako skrita pred znanci na plaži, ki bi me odvlekli stran od tako sijajnega, nostalgije polnega branja, kjer avtorica ponovno opisuje različna življenjska obdobja. Predvsem dokumentira skupno življenje z možem, glasbenikom Fredom Smithom, s katerim se je poročila leta 1980. Tudi Fred je umrl prezgodaj, Patti je vdova. V avtobiografskem romanu živi sama v stanovanjcu v New Yorku, kjer poseda na požarnih stopnicah in opazuje ljudi spodaj.

Ko sem prebirala M Train, sem razmišljala, kako čudovito je napisati knjigo kot ljubezensko pismo osebam, ki so zaznamovale naša življenja, sploh če jih ni več ob nas. To je morda skupna lastnost vseh Pattijinih del: pripovedujejo zgodbe o ljudeh, ki jih je ljubila. Ob tem sem pomislila na Anne Lamott. Nekje je zapisala, da je prvenec dobro napisati kot darilo nekomu, ki ga imaš rad. Knjiga ni zgolj darilo, je tudi spomenik nekemu času in mladosti. Patti Smith je zgolj leto starejša od moje babice. Danes je glasbena legenda, njen koncert v Rožni Dolini, na stičišču Nove Gorice in Gorice, Slovenije in Italije, kjer je kot gostja Evropske prestolnice kulture GO! 2025 nastopila minulo jesen, pa je bil tudi za mojo generacijo dogodek par excellence, tisto nekaj, česar ne smeš izpustiti, ker boš lahko o tem pripovedoval svojim otrokom in vnukom. Za koncert sem izvedela med vožnjo na mestnem avtobusu, na poti v službo. Povsem ekstatična mi je telefonirala sestra in vpila v slušalko: »Greva na Patti Smith!« Kar naenkrat so se mi ulile solze. Vedela sem, da me ne bo tam, saj sem imela vstopnice za koncert The National v Lizboni, in to na isti dan. Potovanje sem načrtovala že skoraj pol leta.

Tolažila sem se, da se vse zgodi z razlogom, in si obljubila, da bom na potovanje s sabo vzela vsaj kakšno Pattijino knjigo. Pa sem Pač mulca na koncu pozabila doma. Ko sem ta roman prvič prebrala, me je predvsem presenetilo, kako težko in skromno je velika zvezda Patti živela, ko je bila mojih let. V New Yorku sta bila z Robertom Mapplethorpom mlad par v denarnih težavah. Patti je delala v knjigarni in zaslužila petinštirideset dolarjev na teden, kar je komaj pokrilo najemnino v Velikem jabolku. Stvari so bile tako težke, da si je komaj privoščila klic iz telefonske govorilnice, da se je včasih oglasila domov. Mama ji je v kuverti kdaj pa kdaj priložila dolar, kar je bilo veliko. Spomnim se, da me je zgodba o tem, kako je biti mlad, brez prebite pare, zmeden in zaljubljen, povsem dotolkla. Prepoznala sem se v mladi Patti: tudi jaz sem delala v knjigarni in tudi jaz sem pisala poezijo.

Toda še preden sem brala njeno poezijo, sem v prvem letniku faksa kar požirala verze Boba Dylana. Ko je leta 2016 prejel Nobelovo nagrado za književnost, je prav Patti Smith na podelitvi tega najvišjega priznanja interpretirala njegovo pesem A Hard Rain’s A-Gonna Fall. Spomnim se, kako sem z mamo v naši mali kuhinji na telefonu gledala posnetek njenega nastopa. Eleganten orkester svečano nad dvorano, med glasbeniki pa Patti Smith, oblečena v belo srajco in črn suknjič. Kako je lepa, sem pomislila! Iz nje kar izžarevata mir in dostojanstvo. Toda po dveh minutah se sredi verza ustavi in obmolkne. »Opravičujem se. Oprostite, tako sem živčna,« reče, si vzame premor, nato pa orkester ponovno zaigra in Patti poje naprej. Moja mama je bila povsem očarana nad nastopom, toda, kot je rekla, ne toliko nad pesmijo, marveč nad tem, s kakšno milino in človečnostjo je tako slavna pevka na tako pomembni prireditvi, na očeh svetovne javnosti, spet obvladala razmere. Kot je Patti Smith kasneje pojasnila za New Yorker, med nastopom ni pozabila besedila, ampak besede preprosto niso prišle iz nje. Povedala je tudi, da se je na jutro slovesnosti spomnila, kako ji je pri šestnajstih mama Beverly podarila Dylanovo ploščo in kako je pesem A Hard Rain’s A-Gonna Fall izvajala z možem Fredom.

S sestro sem si ogledala tudi intervju pri Jimmyju Fallonu, v katerem Patti pripoveduje o letu 1974, ko je Bob Dylan obiskal enega njenih koncertov. Ko je prišel v zaodrje, je vprašal: »Hej, so tu kaki pesniki?« Patti je odgovorila: »Sovražim poezijo!« V smehu je nato občinstvu razlagala, da je imela Dylana tako rada in bila nad njim tako navdušena, da je bila enostavno živčna, kar je skušala zakriti. Patti je vsekakor vse prej kot sovražnica poezije, je njena največja privrženka in promotorka. Navsezadnje je pred leti na začetku koncerta v Trstu recitirala Kosovelov Majhen plašč v angleškem prevodu in pozdravila Slovence v občinstvu. Posebno mesto v njenem srcu ima francoski simbolist Arthur Rimbaud, o katerem je veliko pisala. Na Netflixu si je mogoče ogledati Rolling Thunder Review: A Bob Dylan Story, dokumentarni film Martina Scorseseja, v katerem je mnogo arhivskih posnetkov mladega Dylana, v njem pa se seveda pojavi tudi Patti Smith, med drugim na zabavi, kjer sedi ob bodočem nobelovcu in mu kaže majhno Rimbaudovo sliko ter govori o tem, kako si je včasih predstavljala, da je veliki pesnik Rimbaud njen fant, s katerim ima razmerje. Njen kultni album Horses je izšel 10. novembra 1975, prav na obletnico Rimbaudove smrti.

Leto pred pandemijo je Patti objavila svoj tretji roman Year of the Monkey. O njem mi je najprej pripovedoval prevajalec Pattijinih del Jure Potokar, ko sem ga spoznala na delavnici prevajanja v Piranu, kjer je bil mentor angleške prevajalnice.

Tudi v tej knjigi je na delu avtoričina izjemna občutljivost za sanjske svetove, v katere se lahko potopimo v samoti. Začne se na prvi dan novega leta v Santa Cruzu, kjer je Patti prespala v Sanjskem motelu oziroma Dream Inn. V knjigi se dejansko pogovarja s tablo, na kateri je ime motela. Z njo v dialogih analizira svoje sanje o tisočih ovitkih bonbonov in sladkarij, ki napolnijo plažo, kamor se hodi sprehajat. Malce sem se potolažila, da nisem mogla na njen koncert zaradi potovanja v Lizbono, saj v knjigi opisuje, kako je sama potovala po njej. Tam je bila kot častna gostja sprejeta v zasebno knjižnico Fernanda Pessoe, avtorja, ki je v življenju ustvaril kar petinsedemdeset pisateljskih alter egov. Med branjem sem žalostno odložila knjigo in razmišljala, zakaj nisem v Lizboni poiskala kavarne, ki je omenjena v knjigi in v kateri je Patti posnela eno izmed fotografij. Poleg tega v knjigi pripoveduje o še eni svoji veliki ljubezni: igralcu in dramatiku Samu Shepardu, s katerim je imela Smith razmerje v sedemdesetih, čeprav je bil tedaj poročen. Na Wikipediji najdem sledečo pevkino izjavo: »Z ženo sva si bili še vedno celo všeč. Mislim, ni bilo ravno, kot da se greš prešuštvo v predmestju.«

Sam Shepard je umrl leta 2017. Trpel je za boleznijo živčnega sistema ALS. Patti Smith je za New Yorker spisala krajši tekst o njunem prijateljstvu, kot poklon. Tudi s Samom je ostala v lepih odnosih, kljub razhodu. Poiščem omenjen članek in ga preberem ob spremljavi Because the Night, avtoričinega velikega hita, ki ga je spisala za moža Freda, v obdobju, ko sta imela razmerje na daljavo (»have I doubt / when I’m alone / love is a ring / the telephone«). Zdi se mi neverjetno, koliko ljubezni prežarja kratko besedilo o znamenitem igralcu. Med drugim Patti opisuje mesece, ko je bil že bolan in ga je obiskovala na domu, kjer je delal na svojih spominih. Imela sta rutino: zjutraj sta spila kavo, nato pa skupaj pisala. Ko sta si vzela odmor, sta sedela in opazovala pokrajino: »V tistih trenutkih se nama ni bilo treba pogovarjati, in to je pravo prijateljstvo.« Ob njenem zapisu pomislim na Nerudovo misel, kako je ljubezen zelo kratka, pozabljanje pa dolgo. Tudi spominjanje je lahko zelo dolgo – lahko traja vse življenje.

Doma, v predalu, hranim izvod revije Mojo, v katerem je obširen intervju o Pattijini karieri, ljubeznih in življenju, opremljen s fotografijami. V njem med drugim govori o pomenu sanj za pisanje. »Nisem nadrealistka, vendar mislim, da so naše sanje naša last, lahko nas potolažijo ali pa strašijo ali pa jih lahko obrnemo sebi v prid. Napisala sem pesem My Blakean Year. Je iz težkega obdobja v mojem življenju, ko sem se počutila, kot da nisem cenjena, kot da mi je bilo nekaj odvzeto. Nato sem v sanjah videla Blaka, ki je hodil mimo nekih depresivnih tovarn, na njih pa so se zrcalili angeli.« O teh sanjah je napisala pesem. »To je bil dar,« še doda. Zdi se mi, da njeno literarno persono prežarja prav taista hvaležnost. Pa najsi bo to hvaležnost za preprost obrok kruha in sardin ali za še en nastop pred veliko množico oboževalk in oboževalcev.

V zimskih dneh, ki so nam skrajšali dneve in svetlobo pogoltnejo prehitro, se nekako skušam zamotiti. Sedim v kuhinji pred velikim oknom, ki gleda na ljubljansko železniško postajo in veliko parkirišče za njo … in sanjarim. Zvoki počasnih vlakov me uspavajo. Naredila sem si svojo rutino: ob popoldanski kavi vzamem v roke A Book of Days in poiščem datum tega dne. Kljub temu pa me kmalu premaga radovednost in knjigo začnem listati kar tako, obračam strani in jih preletavam. Nato pridem do konca, kjer je zadnja fotografija: Patti pred občinstvom na koncertu. Smeji se in maha v objektiv. Zraven je datum, 30. december, njen rojstni dan, in droben pripis: »Na vsak rojstni dan me je zjutraj, ob 6:01, poklicala mama in mi pustila tole sporočilo: Zbudi se, Patricia, rojena si.«

Ob tem pomislim na Boba Dylana, ki je dejal, da se človek ne najde, ampak se ustvari, in da se mora ustvariti vsakič znova. Rodiš se lahko večkrat. V knjigah Patti Smith vsakič znova najdem dokaze za to ponovno rojstvo velikega uma in duha, ki nepristransko in ljubezni polno opazuje svet skozi temna sončna očala, pesnica jim v eni od knjig pravi svoj oklep.

Ko sem prebirala M Train, sem si v dnevnik prepisala tale citat: »I dreamed I was somewhere which was also nowhere.« Sanjala sem, da sem bila nekje, kjer je bilo tudi nikjer. Je to tisto, na kar je merila, ko je rekla, da si v limbu, v praznini, ko ne veš, kaj bi s svojim življenjem? Vse bolj sem prepričana, da je imeti vprašanja velik blagoslov. Spraševati se, kdo si, kdaj se boš ponovno rodil. Na koncu vse skupaj morda privede do verzov iz Sanjarjenj: »Želeti si določeno stvar ali samo želeti si vedeti.«

Kot vse pesnice v zgodovini to vprašanje vodi tudi nepozabno pisanje Patti Smith, vzornice, borke, sestre, poetke in upornice. Rečem ji lahko le: hvala.

Pred kratkim, decembra lani, me je močno zadela novica, da je ena mojih najljubših pisateljic hospitalizirana zaradi nenadne bolezni med turnejo. Odpovedala je celo koncert v Bologni. Živčno sem osveževala novice, v strahu, da gre za kaj hujšega, in mislila na vse trenutke, ki sem jih preživela potopljena med platnice njenih knjig. K sreči je bilo s Patti kmalu bolje. Z veliko hvaležnostjo sem se razveselila, ko je na instagramu po kratkem zatišju objavila fotografijo sebe, nasmejane med zdravstvenim osebjem, z zelo lepim pripisom, v katerem se jim zahvaljuje za oskrbo. Vse skupaj me je tako prizadelo, ker me je incident opomnil, da moje vzornice ne bodo večno z menoj. In da Patti Smith še vedno nisem videla in slišala v živo, čeprav sem se zaklela, da si ob prvi priložnosti izpolnim to željo. Nekateri ljudje ti pomenijo cel svet, čeprav jih niti ne poznaš. Toda med branjem Pattijinih knjig sem dobila občutek, da ona pozna mene. In takšno zavezništvo je lahko večno.