Opus Esada Babačića je že z esejističnim prvencem Veš, mašina svoj dolg nakazoval določeno preusmeritev v enem delu. Pisava, ki se je prej zgoščevala predvsem v nekoliko zastrtih stihih, skozi katere je blago presevala unikatna mešanica nekega modrega fatalizma in cinizma, se je razprla v pripovednost urbane izkušnje. Iz samonanašalnega simbolnega sveta poezije nazaj k urbanim koreninam, iz katerih je Babačić kot punker in provokator tudi zrasel.
Vendar gre v zadnjih dveh knjigah ta obrat še dlje. Če je bila mašina polna neke svetlobe in radostne nostalgije v popisovanju lastne psihogeografije mesta, se je esejistična zbirka Navijaj v sebi obrnila v popolnoma drugo smer in postala nekakšna senca prejšnje. Po njej blodijo prikazni zapravljenih, utišanih ali na obrobje potisnjenih življenj, ki so se nabrala skozi desetletja. V njej je že nakazan razvoj razdelave avtorjevega odnosa z Branetom Bitencem, vodjo zasedbe Otroci socializma, ki je pred nekaj leti storil samomor, in je osrednja tema Balkoncev. Ta človeški odnos pa obenem simbolizira tudi Babačićevo izkustvo družbe, v kateri živi, ki je morda bolj družba izvotljenega mesta Ljubljana in njegovih kulturniških elit kot slovenska družba v celoti.
Implikacija je, da je bil Bitenc v protimeritokratskem okolju, kjer kraljuje neposreden privilegij, sistematično odrivan na rob. Žiga Rus je v svoji kritiki za LUD Literaturo opažal, da je delitev na svet slabih, manj sposobnih in prilagodljivih ter izvirnih in sposobnih odrinjencev pretirano ostra, da bi Babačićevemu literarnemu svetu – ki ni fikcijski, temveč avtobiografski – lahko čisto verjeli. Sam se s tem ne morem strinjati – očitno je, da do položajev, sploh v javnem sektorju, pogosto pridejo privilegirani in manj usposobljeni, kar lahko oblikuje pogled na svet oziroma mesto in moč v njem, kakor ga vidi pripovedovalec Babačićevega dela, ki je, najbrž brez relevantnih odstopanj, Babačić sam. In če literarni standardi takšni družbeni situaciji ne morejo slediti, potem je nekaj narobe s temi standardi. Pa vendarle, kriterij glede tega ni čisto jasen in enovit – poglejmo si recimo primer Thomasa Bernharda, ki je naredil veliko literarno kariero in doživel veliko priznanje pri kritikih z romani, ki so pravzaprav veliko bolj strogi do svojega okolja kot Babačić. Bernhardov odnos je, ne glede na njegove nesporne pisateljske veščine, pravzaprav literarno spornejši, saj ga skoraj nikoli ne prestreže kakšno drugo občutje kot enostransko sovraštvo in grenkoba, medtem ko je Babačićevo občutje veliko bolj niansirano, prežeto še z neko nežno melanholijo in toplino.
Sicer pa bi vzporednice z Bernhardovim pisanjem – čeprav je njun slog povsem različen – našli tudi v položaju glavnega protagonista, ki je vratar v muzeju, tako kot Bernhard v Starih mojstrih. Pesnik, stari punker, nedvomno zaslužen za to, kar razumemo kot sodobno polje kulture v Sloveniji, sredi eksistencialne krize opravlja nizkokvalificirano delo na položaju, kjer neprestano stopa v stik s svojimi sodobniki, nekaterimi iz tega istega polja, ki si prihajajo ogledat razstave, tudi na temo dela njegovega samoumorjenega starega sopotnika.
Zdi se, da to pisanje izhaja iz dvojnega pogona, da sta dva nivoja medsebojno prepletena: neprestano pričevanje o neupravičenih socialnih razlikah na delovnem mestu ter preživljanje omenjene osebne krize. Babačić se na način, ki ga prej nismo bili vajeni, spusti v neposreden spopad z življenjem in družbenim kontekstom, v katerem se to odvija. Ulice, ki so bile v prvi knjigi še popisane z vidika prijetnih spominov, so zdaj kraji izgubljenih priložnosti in zavožene generacije. V ospredju je tudi lucidna samokritika punkerjev, pa tudi analiza političnega jedra tega gibanja.
Če beremo med vrsticami, pridemo do organskega spoznanja, da je bil punk v prvi vrsti lumpenproletarsko gibanje, torej gibanje brez jasne razredne identitete, ki je bilo uperjeno proti splošni ideji establišmenta in elitizma, tudi elitizma, ki ga je gojil proletariat. Vendar je njegova izmuzljiva pozicija, zaradi katere so se ga lahko oprijeli tudi oportunisti, omogočila prihod na oblast novi tranzicijski eliti, ki je na punku gradila nacionalni mit. Zaznati je obžalovanje in krivdo, da je prav punk, ki je naplavil Bitenca in Babačića, kasneje pomagal graditi družbo, ki je Bitenca potisnila v obup.
Vendar to ni redukcionistični roman. Babačić se loti celovitejšega konstruiranja lika Braneta Bitenca in vključuje tudi podatke o družinskih odnosih, ki jih je imel kot otrok. Pri tem pa nam je ves čas jasno, da je to zgolj ena od možnih perspektiv, saj je subjektivnost stalno izpostavljena, večkrat je denimo poudarjena sporadičnost odnosov s prijateljem in njegova skrivnostnost; pravzaprav gre bolj kot za prijateljstvo za izgubljeno možnost prijateljstva. Gre za tipanje za izgubljenimi priložnostmi, med razbito naracijo svojega življenja, med črepinjami slike preteklosti, razsute po ljubljanskem betonu.
Delo ima nekaj formalnih in slogovnih pomanjkljivosti. V prvi vrsti gre tu za fragmentarnost, ki se ne more čisto odločiti, v katero smer naj se obrne, ali naj postane polnokrven roman ali polnokrven esej. Veliko je repeticije, ki smo jo zaznali že v prejšnjih dveh knjigah; ta je večkrat produktivna, nas srka v gradivo, včasih pa se zdi, da ne gre za ponavljanje z neko razliko, temveč zgolj za ponavljanje, ki je avtorju ušlo. Veliko je »babačizmov« – nekakšnih pesniških kriptičnih bistroumnih paradoksov, ki jih poznamo tako iz njegove poezije kot esejev. Vendar pa se včasih zdi, da se pretirano kopičijo in njihov naostreni naboj nekoliko zvodeni oziroma začne dajati vtis retoričnosti. Balkonci so torej vsekakor knjiga, ki bi se jo še dalo izpiliti.
Pa vendarle v kontekstu slovenske proze izstopa po svojem čustvenem horizontu, izvirnosti in avtentični kritičnosti. Kritičnosti, ki se ne pripenja na neko aktualno temo in popakademsko izrazje in ki po zgledu mednarodnih tokov postaja vedno bolj generična, banalna, izsiljena. V tem oziru Babačić krona svojo zadnjo prozno trilogijo, če ji lahko tako rečemo, in to prav s punkovskimi sredstvi; to ni oportunistična kritika, namenjena zadovoljstvu višjih srednjih slojev in njihovi neizčrpni potrebi po sočustvovanju z marginalnimi skupinami, temveč je brezkompromisen, iskren in zato tudi topel literarni dokument o bedi neke scene in nekega mesta.
Iz njega dehti tudi neka tragika. Zdi se, da je pripovedovalec kot izrazito izoliran in atomiziran posameznik, ki stalno premišljuje o smislu življenja ter o samomoru, na robu nečesa presežnega, vendar ga ne opazi. Podobno je, zanimivo, značilno tudi za Babačićevo poezijo, ves čas po malem sega nekam čez, vendar v megli ne najde oprimka oziroma nima upanja vanj. V tem pa ostaja neka odprtost te pisave, za katero upamo, da še ni rekla zadnje besede.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.