Na velikonočni ponedeljek je tuzemsko pot sklenil Jorge Mario Bergoglio (1936–2025), papež Frančišek, ena največjih in najbolj priljubljenih ikon naše dobe. Njegova avtobiografija Upanje, prva avtobiografija v zgodovini katoliške cerkve, ki jo je napisal papež sam in v kateri so zbrane tudi njegove zadnje misli in besede, bo pri Beletrini izšla v začetku junija.
Z izidom slovenskega prevoda se bo tako uresničila papeževa prvotna želja, da njegovi spomini izidejo posmrtno. Upanje je njegov testament; duhovna, vere polna, pa tudi moralna, družbena in državljanska zapuščina.
Globoko osebna zgodba prinaša anekdote in doslej še neobjavljene zgodbe, poleg tega pa besedilo bogatijo doslej neobjavljene redke fotografije iz papeževega osebnega arhiva. Frančišek se je v delu osredotočil na nekatere ključne trenutke svojega pontifikata, hkrati pa odkrito, neustrašno ter preroško pisal o nekaterih najpomembnejših in najbolj spornih vprašanjih našega časa: vojni in miru, migracijah, okoljski krizi, družbeni politiki, položaju žensk, spolnosti, tehnološkem razvoju ter o prihodnosti Cerkve in religije.
Izjemna pripoved bralca popelje na papeževo osebno in duhovno popotovanje od otroštva, ki ga je kot otrok italijanskih priseljencev preživel v Argentini, do trenutkov, ki so usodno vplivali na njegovo poklicanost in služenje. Knjiga je nastajala kar šest let, saj je papež prve spomine začel nizati že marca 2019.
»Jorge Bergoglio je v katoliški skupnosti sprožal različne odzive, od zelo pozitivnih do skepse. Gre za osebnostno zelo zanimivega papeža, ki ni nagovarjal samo vernikov, zato vsako njegovo delo sproži veliko zanimanja,« pravi prevajalec knjige Janko Petrovec, dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Rima in Vatikana, danes odgovorni urednik Radia Koper.
Papežu je pri pisanju avtobiografije pomagal urednik Carlo Musso. »Zelo študiozno se je poglobil v papeževo življenjsko zgodbo, pa tudi v razmisleke, ki jih je Frančišek v zadnjih dvanajstih letih razčlenil v svojih govorih, pridigah in uradnih dokumentih,« pojasnjuje Petrovec. »Lahko torej rečemo, da je knjiga odraz tega, kako je Frančišek videl sebe. Zelo velik del knjige, skoraj polovico, nameni svoji mladosti ter prednikom. Iz njihovih osebnih zgodb tudi izvirajo številni premisleki in zaključki, ki jih je razvil v svoj nauk. Knjiga je zato zmes avtobiografije in življenjskih vodil, ki iz nje izvirajo; med njimi izpostavljam napor, ki ga Frančišek nameni abstrahiranju migrantske izkušnje svojih prednikov, da bi tako našel merodajne vzporednice z vzroki za današnje migracije. V slogu je knjiga berljiva, preprosta in dostopna zelo širokemu krogu bralcev, saj sledi dobro znanemu pastoralnemu slogu izražanja papeža Frančiška.«
Pa prisluhnimo modrostim in spoznanjem, ki nam jih zapušča papež …
***
V sebi sem čutil, da moram na Lampeduso, drobceni otok sredi Sredozemlja, ki je takrat postal prispodoba upanja in solidarnosti, hkrati pa tudi simbol migracijskih protislovij in tragedij ter morsko pokopališče za mnoge, premnoge ljudi. Ko me je nekaj tednov prej dosegla novica o novem brodolomu, se mi je misel ves čas vračala tja, kot da bi se mi trn trpljenja nenehno zabadal v srce. Pot ni bila načrtovana, toda moral sem tja. Tudi sam sem bil rojen v družini migrantov: oče, dedek, babica so s toliko drugimi Italijani odrinili za Argentino in na lastni koži občutili, kako je, ko ostaneš brez vsega. Tudi jaz bi se lahko znašel med zavrženci sedanjosti, zato v mojem srcu nenehno kljuva: zakaj oni, zakaj ne jaz?
Tudi sam sem bil rojen v družini migrantov: oče, dedek, babica so s toliko drugimi Italijani odrinili za Argentino in na lastni koži občutili, kako je, ko ostaneš brez vsega. Tudi jaz bi se lahko znašel med zavrženci sedanjosti, zato v mojem srcu nenehno kljuva: zakaj oni, zakaj ne jaz?
Moral sem na Lampeduso, da bi tam molil, da bi izkazal svojo bližino, izrazil hvaležnost in opogumil prostovoljce in domačine tega drobcenega otoka, ki so nam bili s konkretnimi dejanji solidarnosti lahko za vzor. In šel sem predvsem zato, da bi potrkal na našo vest in spomnil na naše dolžnosti.
Španska književnost premore komedijo Lopeja de Vege, v kateri prebivalci mesta Fuente Ovejuna ubijejo tiranskega Guvernerja. Dejanje izpeljejo tako, da nihče ne ve, kdo ga je dejansko umoril. In ko jih kraljevi sodnik vpraša: »Kdo je ubil Guvernerja?« mu v en glas odgovorijo: »Fuente Ovejuna, gospod«. Vsi in nihče.
Tudi zdaj in tu nas preganja enako vprašanje. Kdo je odgovoren za vso to kri? Nihče! En za drugim odgovarjamo, da jaz ne, mene se to ne tiče, najbrž kdo drug, jaz pač res ne.
Soočamo se z globalizacijo vseenosti, v kateri smo vsi »neimenovani«, kot tisti junak iz Manzonijevega romana. Odgovorni smo, a brez imena in obraza, saj se niti lastne zgodovine in usode ne spominjamo več. In ko tvegamo, da nas bo obnorel strah, ki mu gledamo v obraz, nam v duši odzvanja vedno isto Gospodovo vprašanje Kajnu: »Kje je tvoj brat? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni.«
***
Izseljevanje in vojna sta dve plati iste medalje. Kot so podrobno opisali že mnogi, je vojna največja tovarna migrantov. Ima različne oblike, saj so tudi podnebne spremembe in revščina v največji meri le gnili sadež zamolkle vojne, ki jo je človeštvo napovedalo pravičnejši razdelitvi naših virov, naravi in vsemu planetu.
Sodobni svet se nam zdi iz dneva v dan bolj elitističen, vsak dan je bolj surovejši do odrinjenih in zavrženih. Države v razvoju še naprej izgubljajo svoje najboljše naravne in človeške vire na račun maloštevilnih privilegiranih trgov.
Pošten razvojni model temelji na vključevanju, je plodovit ter usmerjen v prihodnost in bodoče generacije. Razvoj, ki temelji na ekskluzivnosti, je zato napačen: bogatim omogoča še več bogastva, revne pa potiska v še večjo revščino, in to vedno in povsod. Revnim nikoli ne odpušča, še same revščine ne. Ne dopušča jim boječnosti ali malodušja, ima jih za nevarne ali nesposobne, ne prižiga jim luči na koncu tunela bede. Tako daleč smo zabredli, da smo razvili teorije sovražnosti, ki so zrasle v dejanske strukturne rešitve: tako smo se otresli njihove prisotnosti, da nam jih še po cestah ni treba več gledati.
Lahko si postavimo zidove in zabarikadiramo vse vhode. Na škodo vseh, ki bodo ostali zunaj, si bomo tako zgradili utvaro varnosti. Toda ta ne bo večna. Na »Dan Gospodov«, kot so ga napovedali preroki (Am 5,18; Iz 2-5; Jl 1-3), bodo padle pregrade med državami, oholost manjšine pa bo nadomestila solidarnost večine. Stanje, ko je milijone tlačenih ljudi potisnjenih na rob, ne bo dolgo trajalo. Krik zatiranih se krepi in širi po vsem svetu. In kot je nekoč zapisal znameniti italijanski duhovnik don Primo Mazzolari s svojim preroškim, svetlim in »nadležnim« pristopom nič kaj klerikalnega klera: »Revež je tudi neprestani protest proti našim krivicam. Revež je sod smodnika. Podneti ga, pa bo ves svet šel v zrak«.
Vojne sodobnosti se bijejo samo v nekaterih delih sveta. Toda orožje, s katerim jih bijejo, proizvajajo drugod; proizvajajo ga točno tam, kjer bodo pozneje zavrnili begunce, ki jih brez njihovega orožja in vojn sploh ne bi bilo.
Ne moremo se sprenevedati, da Božja beseda ne bi prav v revnih našla posebne poklicanosti. Kamorkoli pogledamo, nam kompas Svetega pisma pokaže prav na ljudi, ki nimajo za preživetje: na zatirane, izčrpane, sirote, vdove, tujce, migrante. Za brezštevilno vojsko jih je, a Jezus se ni obotavljal, da se ne bi poistovetil z njimi: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Ne najbolj podobnim, ne najbolj zvestim, temveč najmanjšim: lačnim, žejnim, golim. Jezusovemu poistovetenju z njimi ne moremo ubežati, saj bi s tem razvodenili pomen razodetja in popačili evangelij. V rokah bi nam ostali le še folklora in pozunanjenost namesto žive prisotnosti. Za kristjane ne more biti drugih »prvih« razen »zadnjih«. Ker »zadnji bodo prvi«. Tisti »zadnji«, ki vsak dan rotijo Gospoda in ga prosijo, naj jih odreši zla, ki jih muči. Zadnji z eksistenčnih periferij naših mest. Zadnji, prevarani in prepuščeni na milost in nemilost smrtonosnih puščav; zadnji mučeni, zlorabljeni in posiljeni v taboriščih; zadnji, ki kljubujejo valovom neusmiljenega morja.
Vojne sodobnosti se bijejo samo v nekaterih delih sveta. Toda orožje, s katerim jih bijejo, proizvajajo drugod; proizvajajo ga točno tam, kjer bodo pozneje zavrnili begunce, ki jih brez njihovega orožja in vojn sploh ne bi bilo.
***
Nisem se družil samo s sošolci, ampak tudi s prijatelji iz župnije San José v Floresu. Ko sem zaključil prvo triletko srednje šole, smo se začeli srečevati redno.
Prirejali smo shode, organizirali zabave, eden iz skupine pa je postal tudi fant moje sestre Marte.
Tudi mene sta v tistem obdobju privlačili dve dekleti. Ena je bila iz naše župnije v Floresu, druga pa iz barria Palermo, ki je veljal za buenosaireški Little Italy: v sredini je bila Plaza Italia, sredi nje pa spomenik Giuseppeja Garibaldija na konju. Slednjo sem spoznal zato, ker sta bila najina očeta prijatelja, pa sta se tudi družini začeli družiti. Toda to ne pomeni, da sem bil s katero od njih zaročen; družili smo se pač in skupaj hodili na tango. Imel sem sedemnajst let in sem v sebi že čutil nemir, povezan z duhovniško poklicanostjo. Obe omenjeni gospe sta še živi in obe sem ponovno srečal, ko sem bil že škof. Ena živi z možem in otroki v barriu Caballito, kjer vodi delo župnije; druga je še danes v Palermu, kjer si je ustvarila lepo družino. Še prej pa sem se kot otrok zatelebal v neko deklico iz Floresa; na to nežno epizodo sem povsem pozabil, nanjo pa so me spomnili kmalu potem, ko sem postal papež.
Z Amalio Damonte sva skupaj hodila v osnovno šolo. Napisal sem ji pismo, v katerem sem jo zasnubil: »Ti ali pa nobena«. Tako resen namen sem imel, da sem zraven narisal še belo hišico, ki sem jo hotel kupiti, da bi nekega dne živela skupaj v njej. Pomislite, da je sliko spravila in jo hranila vse življenje. Živela je v hiši na Ulici Membrillar nedaleč od naše in tudi njena družina je bila piemontskih korenin. A čeprav sva imela skupno poreklo, je imela njena mama očitno drugačne načrte: kadar me je videla, da se motam okoli hiše, me je pognala z metlo.
Šlo je za normalen, enostaven izraz čustvenega življenja in zorenja v odnosih, ki je lasten otroku in nato najstniku. V njem so igra, učenje, zabava, prijateljstva in druženja, pa tudi prvi ljubezenski impulzi.
***
Mladi generaciji smo dolžni opravičilo, še preden jo sodimo. Opravičiti se ji moramo, ker pogosto ne prisluhnemo najpristnejšim potrebam mladih, jih ne jemljemo resno, jih ne znamo navduševati …
Bog ima še posebej rad vprašanja. Lahko bi rekli, da jih ima raje od odgovorov. Še preden nam Jezus postreže z odgovori, nam prišepne temeljno vprašanje: kaj iščem? Človek, ki si to vprašanje postavlja, je mlad, četudi ima osemdeset let; kdor si ga nikoli ne zastavi, pa je star že pri dvajsetih.
Rilke je nekoč napisal, da je izobraževanje »ljubezen do vprašanj«, ki jih moramo po lastni poti spustiti v življenje. Kdor se boji vprašanj, ga je v resnici strah odgovorov, kar je lastnost diktatur, avtokracij in izvotljenih demokracij, ne pa mladostne prostosti. Izobraževanje ne pomeni »udomačevanja«, ne smemo pa ga razumeti niti kot paket, ki bi ga podarili s pentljo na vrhu in priporočilom: pazljivo, naj vedno ostane, kot je. Nasprotno: poučevanje moramo razumeti kot »spremstvo« oziroma kot spodbudo k preoblikovanju prejetih sanj. Opogumimo jih, da se bodo naše sanje z njimi bodo razvijale v nov čas in da bodo sanjali nove.
Mladi generaciji smo dolžni opravičilo, še preden jo sodimo. Opravičiti se ji moramo, ker pogosto ne prisluhnemo najpristnejšim potrebam mladih, jih ne jemljemo resno, jih ne znamo navduševati in jih pogosto obravnavamo zgolj kot dodatek k nikoli končani puberteti nedoraslih odraslih. Opravičimo se jim, ker smo jih pogosto prepuščali miku površinskosti, videza in pozunanjenega življenja, ki pušča notranjo praznino. In tudi ker jih silimo v podrejenost in v večno odvisnost, zaradi katere so danes na trhlem in bodo jutri še bolj; ker smo jim ponudili življenje, ki temelji na čustveni in praktični začasnosti, ter družbo, kjer je vse minljivo in marsikaj odveč – pogosto celo oni sami.
Zavedajmo pa se, da mlajšim generacijam pogosto predajamo skromnejšo dediščino od daru, ki je bil nam zaupan v varstvo in bogatenje.
***
Knjiga Upanje bo izšla junija.