AirBeletrina - Pasti dobrodelnosti in dobronamernosti
Panorama 27. 11. 2021

Pasti dobrodelnosti in dobronamernosti

Približuje se čas, ko bomo bolj darežljivi, radodarni in solidarni. Bolj bomo dovzetni za nagovore različnih dobrodelnih in humanitarnih organizacij po Sloveniji in po svetu, misleč in v dobri veri, da bomo nekomu pomagali.

A le malo ljudi dejansko razmišlja, da bi se morali o tem, kateri organizaciji in za kakšen namen darujemo sredstva ali materialne dobrine, bolje seznaniti s strukturo delovanja organizacije in koliko dejansko naslovniki dobijo od zbranih sredstev ali dobrin. Tudi sama sem več kot desetletje entuziastično in optimistično donirala različnim organizacijam po vsem svetu, dokler nisem lani s tem prenehala. Za večino organizacij, ki sem jim donirala, sem izvedela prek Facebooka. Danes Facebooka ne uporabljam, ne le zaradi nenehnega nagovarjanja tovrstnih organizacij, ampak tudi zaradi drugih zavajajočih izkušenj in homofobije, ki sem je bila deležna. Naj naštejem nekatere vrste organizacij, ki sem jim donirala: to so bile LGBTIQ organizacije (v Sloveniji, ZDA, Braziliji, Ukrajini), različne organizacije za živali (2 v Sloveniji, 4 v Avstraliji, na Tajskem, Borneu, Evropi, Južni Koreji), organizacije za ženske (v Sloveniji, Čilu, Braziliji), organizacije za starejše (VB). A eno najbolj presenetljivih spoznanj, zaradi česar sem prenehala donirati, je bilo, ko sem se na začetku leta 2020 nenadoma odločila številnim organizacijam razložiti, zakaj jim doniram, in sem to naredila prek opisa svojih izkušenj zatiranja in izkoriščanja kot pripadnica LGBTIQ skupnosti. Razen od ene avstralske organizacije za zaščito živali nisem dobila prav nobenega empatičnega ali prijaznega odgovora. Le naslednji mesec so mi ponovno poslali reminder, da naj jim pošljem denar.

Nad takšno vsesplošno ignoranco in hkrati aroganco organizacij sem bila šokirana. Od tistega trenutka dalje sem začela razmišljati v naslednji smeri: kaj če je humanitarna in dobronamerna dejavnost – glede na veliko število in ogromno oglasov – predvsem dober posel? In naprej, koliko je med temi organizacijami takšnih, ki se z zbranimi sredstvi okoriščajo? Začela sem razmišljati tudi, kakšne vrste ljudje se ukvarjajo s takšno dejavnostjo, če se ne morejo odzvati niti z eno empatično in prijazno besedo, in ali so to sploh ljudje, ki jim je mar za druge, še zlasti za tiste, ki naj bi jim pomagali?

Nazadnje sem se odločila narediti poizvedbo o nekaterih organizacijah, ki sem jim donirala. Najprej sem raziskala, kako porabijo zbrana sredstva, in ugotovila, da gre po navadi vsaj 25 odstotkov zbranih sredstev za plače zaposlenih, nadaljnjih 5 odstotkov za stroške organizacije, 5 odstotkov za različna izobraževanja, razkošne prireditve za donatorje in za reprezentanco. Včasih se zgodi tudi, kakor so pred leti razkrili pri Rdečem križu, da so zbrana sredstva posojali ostalim organizacijam. Kako je možno, da dobrodelna organizacija posoja ostalim organizacijam in podjetjem, mi ni jasno. Rdečemu križu sicer nisem donirala, sem pa zanje naredila brezplačno predavanje in dogovarjali smo se še za eno brezplačno delavnico na Debelem rtiču za njihove prostovoljce in prostovoljke.

Eden bolj odmevnih primerov negospodarnega in neodgovornega ravnanja z dobrodelnim denarjem pa se je leta 2009 razkrilo z Unicefom. Izkazalo se je, da so veliko denarja, zbranega od dobronamernih ljudi, porabili za gala razkošne večerje, dobre plače, potne stroške in še kaj, zaradi česar so se v številnih medijih pojavili članki z naslovi, kot je »Unicef – dobrodelna mafija«. V Delovem članku Spomenke Hribar (julij 2011) »Skupščina Unicefa, ki je ni bilo. Bila sem že na veliko skupščinah, na taki, kot je bila ta, društva Unicef, pa še ne!« pa lahko preberemo:»Pričakovala sem, da bomo vsaj na skupščini slišali argumentirano pojasnilo glede domnevnih nepravilnosti, pa ga ni bilo! Le pavšalno zavračanje obtožb; nič o negospodarnem trošenju denarja, o mobingu do delavk … o razliki med zbranim denarjem in namensko uporabljenim, recimo (domnevno) v primeru Ruande, nič o samovoljnosti vodstva! … Poročilo o izredni reviziji … nič ni bilo narobe – poročilo samo pa je tajno. Moramo verjeti.« To je precej dober opis stanja, kako delujejo dobrodelne organizacije: veliko samovolje in avtoritarnosti, podatki netransparentni in tajna poročila, vodstva pa se ni želijo zavezati, da bi se nepravilnosti raziskale in odpravile. In precej moraš biti vztrajen, da dobiš kakšne podatke. Kasneje Hribar še zapiše: »Izvršna direktorica Heinčeva je posebej poudarila, da naj bi imel slovenski Unicef zaradi kritik njegovega dela letos milijon evrov manjši dotok sredstev za dobrodelno delo.« Izpad zbranih sredstev so nato želeli nadomestiti med drugim tudi tako, da so nas, dobrodelneže, klicali po telefonu in nas spodbujali, da bi zvišali mesečni znesek nakazila v smislu »saj bosti plačali le za eno kavo več«. In to je bilo pri meni tisti odločilni trenutek, ko sem se odločila, da Unicefu ne namenim nobenega evra več.

Podoben primer prisvajanja donatorskih sredstev za zasebne namene, potne stroške in na splošno negospodarnega in netransparentnega ravnanja je tudi primer fundacije Maus Nataše Švikart Žumer, ki so jo v časopisu Večer leta 2018 celo razglasili za osebnost leta. A v članku na portalu Moje Podravje »Razsipniško življenje Nataše Švikart Žumer …« (6. oktobra 2019) preberemo: Ti podatki kažejo, da je Švikartova v skoraj petih letih poslovanja prejela 203.723 evrov različnih donacij. Prihodkov iz opravljanja drugih dejavnosti ni imela, z izjemo v prvem letu (2014), ko je bilo teh za 883 evrov. Hkrati je precej denarja porabila za plače in ostale stroške, povezane z delom, skupno  68.507 evrov ali dobro tretjino (33,6 odstotka) vsega zbranega denarja. V dveh letih je poslovala tudi z izgubo, ta je bila najvišja v letu 2018, ko je porabila 11.161 evrov več od zbranega«. Švikart Žumer omenjam tudi zato, ker je vsako leto organizirala festival erotične poezije »Muze pri muzah in z muzami« in nato tudi izdala zbornik izbranih pesmi v okviru Založbe Maus. Tudi jaz sem leta 2016 poslala svojo pesem in bila izbrana na natečaju. A to omenjam zaradi drugega konteksta, ki je Švikart Žumer razkrilo še v neki drugi luči. Namreč, novinar časopisa Večer je v časopisu objavil povzetek Mausovega večera, o moji pesmi pa je zapisal, da sem govorila o ljubezni do moškega, čeprav sem govorila izključno o ljubezni do ženske. Ko sem to laganje novinarja omenila Švikart Žumer, je ta stopila v bran novinarju, češ da to ni nič takšnega in še dodala, da gre za njenega dobrega prijatelja. Moram reči, da sem bila nemalo presenečena nad takšnim odzivom založnice in dobrodelnice in si tega nisem mogla razložiti drugače kot še eno od njenih dvoličnosti. Naj le še dodam: na Večer sem se pritožila, novinar pa se je na pritožbo odzval, da je z mano naredil intervju o moji poeziji in kasneje še en intervju, s čimer se je nekako oddolžil.

Tudi na Zvezi prijateljev mladine Slovenije so pred leti objavili poziv za doniranje knjig za knjižnico Osnovne šole Veržej, a pri tem niso sporočili niti naslova, komu in kako doniramo knjige, tako da sem knjige (nekatere svetovne klasike) nazadnje poslala kar po pošti na svoje stroške.

In naj navedem še dva primera iz tujine. V Veliko Britanijo sem poslala nekaj denarja za ostarele preživele taboriščnike in taboriščnice iz Auschwitza. Misleč, da gre za judovsko organizacijo za ostarele, sem bila nemalo presenečena, ko sem izvedela, da sredstva zbira neka katoliška organizacija iz Londona, ki mi je poslala fancy zahvalno čestitko, zaradi česar sem posumila, da gre tudi tej organizaciji bolj za denar kot za to, komu je ta namenjen. Zato sem naslednjič, ko sem dobila ponovni poziv za donacijo, to odklonila. Naslednji primer pa je primer Astrea Lesbian Foundation For Justrice iz ZDA. Sprva sem jim nekaj let donirala, ko pa sem si leta aprila 2018 napravila svojo LL Passion spletno stran za promocijo lezbijk in biseksualk v medijih, humanistiki in znanosti, sem jih večkrat zaprosila za sredstva in kar tri leta dobivala nenavadne odgovore, zakaj nikoli nisem ustrezala kriterijem. Prav tako so mi eno leto svetovale, da naj se prijavim na en razpis, drugo leto na drugega. Lani sem nato postala malo jezna nad njihovim izmišljevanjem, kar sem jim tudi dala vedeti. Nato sem dobila odgovor ene od njihovih zaposlenih, da pač ne morejo ugoditi vsem, saj jim od zbranih sredstev komaj ostane za plače in potne stroške, kaj šele, da bi lahko vsem po svetu namenile sredstva, še zlasti, če gre za nekoga iz Evrope. Tak odgovor – v katerem me je napotila tudi na katero od evropskih lezbičnih fundacij – me je silno začudil, saj gre za eno najbolj znanih in tudi s finančnega vidika uspešnih ameriških lezbičnih fundacij, hkrati pa je zaposlena nehote razkrila njihovo preferenco pri zbiranju in podeljevanju sredstev. Ko gre za to, da dobijo donacijo, imajo predvsem v mislih donacije, ki jih bodo uporabili zase, šele nato bodo glede na zbrani denar presodile, komu bodo tega namenile (zadnja leta denar namenjajo LB-ženskam iz tretjega sveta).

Na osnovi povedanega je zato moj sklep naslednji; ko donirate, se prepričajte, kam in komu je šel vaš denar, in ko donirate, to naredite s kritično distanco ter skepso, da morda vaš denar ni šel k ljudem in bitjem ter za namene, o katerih so vam sporočili, saj ne morete vedeti, kdo so zaposleni v tisti organizaciji in ali svoje delo jemljejo odgovorno. Prav tako se zavedajte, da se s tem morda ukvarjajo ljudje, ki niso niti pretirano empatični niti prijazni, ampak so to lahko preračunljivi ljudje, ki so spoznali, da je ukvarjanje z dobrodelnostjo velik posel in dober denar, pa še velik socialni kapital in dober imidž si s tem pridobijo. Moj namen nikakor ni, da bi s tem člankom ljudi odvrnila od tega, da pomagajo drugim (tega niti ne morem narediti, ker gre za njihovo svobodno voljo), le opozoriti sem želela, da je včasih dobro biti previden in se prej prepričati, kam bodo šla sredstva, da ne bi bili kasneje razočarani in jezni, kakor sem bila jaz. Danes še vedno občasno doniram dvema organizacijama v Sloveniji, a se pri tem vedno prepričam, da gre denar tistim bitjem, za katere pravijo, da sem jim ga namenila.