V otroštvu sem si želel psa. Ovčarko. Nujno nemško. Veliko sem jih videl v kinu, nekaj jih je bilo v naši vasi. Hotel sem svojo. Jo sprehajati, dresirati. Da bi se sprehajal z njo po ulici, loveč poglede drugih. Da bi me poslušala in bi drug drugega imela rada. Pred tem sem že imel psa. Pravzaprav ga nisem imel jaz, marveč mi, naša družina. Nosil je povsem nejunaško ime – Tuzik.[1] Črno ščene srednje rasti se je nekoč priklatilo na naše dvorišče. Poprejšnje Tuzikovo življenje (tako sem ga poimenoval in mu s tem skušal nadeti težo zlasti v lastnih očeh) ni bilo preveč sladko – po vsem sodeč so ga presneto mlatili in ga nasploh trpinčili. Prvi teden je ležal v uti, iz katere ga ni zvabila niti hrana. Tako je bil vesel, da ga nihče ne draži, da je na račun miru zanemarjal hrano.
Potem se je Tuzik pobral in vsi smo ga vzljubili – tedaj sem imel devet ali deset let. Sprehajal sem ga po gozdu in poljih. Vodil sem ga na povodcu. Doma je bil priklenjen na verigi, ponoči pa smo ga izpustili, tako da je tekal po dvorišču ali celo ulici in v nikogar se ni zaganjal. Tuzik je bil pameten, poslušen in dober. Vendar je preživeto za vedno ostalo vtisnjeno na njegovem gobcu. Pravijo, da se preživeto odraža na človekovem obrazu. To drži. Kakor tudi pasje življenje odseva v pasjih očeh. Oči tega črnega ščeneta so za zmeraj ostale žalostne.
Minilo je nekaj let. Nekega običajnega jutra me je zbudila mama, se usedla na rob postelje in dejala, da so Tuzika ubili. Vozili so se naokrog in streljali klateške pse ter ga ustrelili. Zgodaj zjutraj, na ulici, preprosto pred našimi vrati. Mama mi je predlagala, naj se izjočem, da mi bo lažje, ampak nisem zmogel. Nisem mogel verjeti. Ne, zavedal sem se, da so ga ustrelili, ampak nisem verjel, nisem razumel.
Zmeraj je tako. Med tem, ko ti povedo, da nekoga bližnjega že ni več, in tem, ko to dojameš in občutiš izgubo, vedno mine nekaj časa. Tako se ni primerilo zgolj enkrat. Ko sem dopolnil dvajset let in je prišel moški ter rekel, da je umrl moj oče, je bila prva misel, ki je napolnila ves razum – to ne more biti res. In celo ko je bil čez eno uro videti, kakor da bi spal, nisem občutil izgube. In ko so ga naslednjega dne odnesli od doma v krsti, me je nekaj zbodlo, vendar ne dotolklo. Drugič me je zbodlo, potem ko je moški na pokopališču sorodnike pozval, naj se poslovijo od pokojnika, in ukazal zapreti trugo. Pokrov, s katerega so že moleli žeblji, so pričeli čvrsto, nadvse čvrsto pribijati na svoje mesto … In globok grob, v njem pa prazna steklenica, popita in pozabljena od grobarjev.
Zdelo se je, da se vse odvija v vatastem snu. Kot da se ne bi dogajalo tebi. In sedmina v delavski menzi in vodka, od katere se ne napiješ, in vsi ti ljudje, naključni ali sočutni opazovalci, neki sorodniki.
Potem pa, že pozno zvečer, ko se je vse poleglo, ko so v našem domu ostali le še bližnji, smo končevali s pospravljanjem in se pričeli pripravljati na spanje po težkem dnevu, sem na tihem mestu pri verandi, v temini, za mejo od luči očrtanega kroga, sedel na majhno pručko. Zelo sem bil utrujen, molče zreč predse v temo. In nenadoma sem spoznal, da sedim tam, kjer je rad sedel oče, sedel sem na njegovi priljubljeni pručki, ki jo je tudi sam izdelal. Povsem jasno sem dojel, da očeta ni več. To sem občutil fizično – je prostor, je pručka, jaz sem, njega pa ni in ga nikoli več ne bo. Strašno je bilo občutiti praznino in črnino. Začel sem jokati, tiho, počasi in molče. Moj osemletni nečak je stal ob meni in opazil, da jočem. Bilo mu je žal zame, kot to znajo pokazati otroci – pričel me je božati po glavi. Prav tako molče. Sedel sem na pručki, povesil glavo in molče jokal, on pa je stal poleg mene in me molče božal.
Od Tuzikove smrti je minilo skoraj eno leto. Starše sem izprosil za novega psa. Ovčarko! Za moj dvanajsti rojstni dan sva z očetom odšla v mesto in na kmečki tržnici kupila kužka, mešanca med nemško in kavkaško ovčarko. Psiček je bil majcen, star malo več kot en teden, okorno se je plazil, še slabše jedel, prilegal se je moji otroški dlani. Rodovnika ni imel, zato pa je stal petnajst rubljev. Ponoči je cvilil in se plazil po tleh v moji sobi, dokler ni mami to presedlo in ga je položila k meni v posteljo; tam se je ogrel in zaspal. Kužka sem hranil tako, da sem prst pomakal v mleko in mu ga potiskal v gobček – sam še ni znal piti. Samčka smo poimenovali Dik.
Pes je hitro rasel, bil je nadvse močan, kocast in neroden, vendar še igriv, kot so sicer vsi kužki. Ko je Dik zrasel, me je čakalo razočaranje: pol koraka tudi je pol koraka, in čeprav nemške ovčarje namerno mešajo s kavkazijskimi, da bi od obeh pasem pridobili najboljše, moj pes ni bil podoben nobeni od podob v tanki kinološki knjižici, ki mi jo je za kratek čas, ne za vedno, posodil za branje nek striček. Sprva me je to pestilo, toda sčasoma je ljubezen do psov prevladala nad občutkom njegove nepolnovrednosti.
Moj pes je zrasel v zdravega, zahvaljujoč rdeče-črnemu okrasju je bolj spominjal na nemškega ovčarja, vendar je imel krepkejše kosti –, kar je že od kavkaškega ovčarja, kot tudi povešene konice uhljev in malce privihan rep. Dik se je navezal name, jaz pa nanj. Pogosto sva se sprehajala, dresiral sem ga, nekatere stvari je znal izvesti, kot tudi pritiče službenemu psu, a njegov karakter je bil trmoglav. Ko je Dik videl kokoši, race in drugo perjad, se je v njem zatrdno prebudil lovski nagon, z njim pa nešteti konflikti z lastniki uničenih domačih perjadi, vključno z lastnimi starši.
Z Dikom sva se najpogosteje sprehajala po gozdu nedaleč od naše vasi, za poljem, na majhni vzpetini. Pretežno sva se sprehajala sama ali z mojimi prijatelji – tudi oni so pripeljali svoje pse, toda po lepoti se nihče ni mogel kosati z Dikom. Sprehajanje s klapo je bilo veselo, vendar mi je bilo vseeno ljubše hoditi v gozd sam, zgolj s svojim psom. To so bili nepozabni trenutki. Ko me je iskal, ko sem namerno malce zaostajal ali se skrival v grmovju. Iskal me je in me našel. In oba sva se veselila teh hitrih srečanj. Pes je bil zadovoljen, ker je našel gospodarja, gospodar zadovoljen, ker ima tako pametnega psa, in oba sta bila zadovoljna, ker imata drug drugega rada, ker sta znova skupaj. Ali pa ko sva naletela na zajca: pritajeno je ždel do zadnjega, potem pa švignil izpod mojih nog in videl si, kako se je tvoj zajeten pes sprožil kot puščica, sploščil ušesa in se rahlo cvileč na vso moč pognal za zajcem ter počasi zaostal za njim.
Prelepo se je sprehajati vlažnega jesenskega dne v počasnem, svetlikajočem se mraku, ko naokoli ni nikogar in se širi vonj po nagnitem in vsenaokrog lega tančica.
Lepo se je sprehajati pozimi, posebno ko pada v našem kraju redko viden sneg, ko vidiš sledi, svoje in tuje, in se zvonko in daleč razlega tvoj glas, ko na vso moč kličeš: Dik, k meni! In najprej zaslišiš topotanje tac, nato dihanje, nato pa vidiš, kako k tebi drvi pes, osipajoč nase sneg s pritlehnih vejic.
Lepo se je poletnega večera vrniti s sprehoda, ko ozračje bobni in že vonja po nalivu, a ga še ni, in ko stopiš, nenadoma zaslišiš, kako glasno šumi listje, in veš, da je to dež, da je že pričel padati in ti sledi skozi gozd. Na vso moč tečeš po polju, tvoj pes teče ob tebi, glavo obrne k tebi in na vaju se sredi poti spusti naliv. Nakar gresta skupaj domov, vodiš ga za povodec in vsi psi v ulici planejo v strašanski lajež, tvoj pes odgovarja z lajanjem in komaj ga zadržiš, pot nadaljujeta utrujena in zadovoljna; potem psu iz vrča naliješ vodo v posodo, mu prineseš večerjo. Zaspita srečna, zjutraj pa greš v šolo, pes žvenketa z verigo, te spremlja do vrat in oba vesta, da bo zvečer znova sprehod in znova bosta skupaj in znova bosta srečna.
Otroštvo – to je najsrečnejše obdobje. Hvala bogu sem imel srečno otroštvo. Najtoplejše in najljubše spomine v mojem otroštvu zavzemajo moj pes in sprehodi z njim.
Vendar se je otroštvo postopoma poslavljalo, sprehodi s psom so postala nadležna obveznost, pretveza za kajenje in kartanje s fanti v gozdu. V poletnem času sem vse več večerov posvečal prijateljem in nogometu kot sprehodom z Dikom. Zmeraj, ko me je zagledal, kako grem k vratom, je pes skočil iz ute z upanjem v očeh, da greva sedaj na sprehod, pa ga je skoraj vedno čakalo razočaranje. Sprva sem se vedno ustavil, ga božal, se opravičeval, da se danes ne bova sprehajala, on pa mi je lizal obraz in tako sva se poslovila. Kasneje sem ga samo malo zmršil, preden sem odšel, pozneje pa sem preprosto šel mimo. Čim starejši sem postajal, tem manj časa sem dodelil svojemu psu. Kmalu so se sprehodi nepreklicno končali. Pojavila so se nova zanimanja, prijatelji, pes pa je izgubil svoj pomen – kot žena, s katero sicer še živiš, ampak je ne opaziš več.
Ko sem zaključil šolo, sem nadaljeval s študijem v Mestu in Dika videl le še enkrat na teden. Božal sem ga, ko sem prišel domov, včasih – ko sem odhajal. Ali sem ga še imel rad? Seveda, rad sem ga imel, vendar je ta ljubezen postala podobna navadi, spominjala je na ljubezen do starejših. Dik je v tem času dopolnil deset let in se pričenjal starati. Ali me je še vedno imel rad tako kot prej? Mislim, da. Čeprav se je zadnja leta z njim ukvarjala mama –hranila ga je, ga čez noč spuščala ven, a pes si izbere enega gospodarja in mu ostane zvest do konca. Dik je pričel bolehati, nato pa so mu začele klecati zadnje tace in je le redko vstal. Pričel se je revmatizem.
Z boleznijo, ki sem jo prebolel tudi sam, smo se v naši družini znali spopadati – vbrizgavali smo mu potrebna zdravila. Dik je oživel, se zvedril, ostalo mu je še pol leta.
Umiral je dolgo, v mukah. Toda medtem ko smo oklevali, ali ga uspavati ali ne, je naposled poginil. Prišel sem iz Mesta in ga na vozičku v velikem zaboju peljal pokopat. Dik je na starost uplahnil in bil skoraj dvakrat manjši, a še vedno precej težek.
Pokopal sem ga sam, v pušči, ki je polagoma postajala smetišče, ob poti v gozd, kjer sva se prej sprehajala. Izkopal sem jamo, vanjo položil psa in ga pričel pokopavati. Z ničimer nisem mogel pokriti Dika in po prvi lopati zemlje, vrženi na pasji gobec, sem obstal. Bilo je težko. Roke me niso ubogale. Po drugi lopati so v oči privrele solze. Ko je zemlja zagrnila psa, je zagrebanje postalo lažje. Nikoli si ne bi mislil, da je pokopati psa težje kot pokopati očeta.
Pravijo, da ni zlobnih ljudi, obstajajo samo zlobna dejanja. To je resnica. Čeprav se v vsakem človeku skriva kanček dobrega. To je dobro. Dobrota vendarle obstaja. In več kot je v človeku dobrote, boljši je. Vsa dobrota je zasejana v otroštvu. To so materina ljubkovanja, očetove roke, prijatelji, pravljice, knjige. To so naše otroške risanke. V upodobitvi malega mamuta, ki plava k materi na ledeni plošči, je več dobrote kot v vseh dobrodelnih skladih skupaj! Toda dobrota je prav tako ljubezen. In ne samo do staršev, bratov in zetov, temveč tudi ljubezen do živali. Še posebno do domačih, še posebno do svojih.
In najbolje je imeti rad psa in ravnati tako, da bi tudi on imel rad tebe. Mačke, zlasti pa papige, ne zmorejo imeti rade. Živeti znajo, ljubiti pa ne. Ljubezen do psa bolj spominja na ljubezen do ženske. Mama te ima rada, a rada ima tudi očeta, tvoje brate in sestre, svojo mamo in očeta, morda tudi sosednjega strica Petra, toda to že ni več naša stvar … Pes pa bo imel rad samo tebe, zvest bo samo tebi. In v zameno ne bo zahteval ničesar. Razen tvoje ljubezni.
Oleg Sencov (1976), rojen v Simferopolu na Krimu, filmski režiser, pisatelj, politični zapornik, prejemnik nagrade Saharov. Rusko vojaško sodišče ga je leta 2014 obsodilo na dvajsetletno zaporno kazen.
Iz ukrajinščine prevedla Janja Vollmaier Lubej.
[1] Tuzik je pogosto poimenovanje za potepuškega psa.
