Nekaj »želeju podobnega« je zaznati ob branju pesmi iz prvenca Tonje Jelen. Žele ima namreč lastnost, da se lahko stisne in zatem ponovno razteza. A oboje mora biti narejeno z občutkom, krhko, previdno, pretanjeno in z dobro mero ljubezni. Primerjava z razteznostjo želeja namreč pesmi hitro skoncentrira v dve skupini. V prvi so tiste stisnjene, jasne, zgoščene. Skladnja v njih je zastavljena na način tekočega prehajanja stavkov in povedi, pomensko jedro ostaja eno samo; podobe so izčiščene, ekonomične, celotna pesem nastopi kot funkcionalna izpoved krhke lirske izpovedovalke (asociativnost s podobo na naslovnici knjige je tu še kako na mestu!), ki ne obstoji v eni točki. Njena fizična in miselna dinamika je aktivna, gibljiva, radovedna in iščoča.
V takem divjem tempu je zato nemogoče, da bi bila njena emocionalna struktura trdna, večkrat omahne, zaniha, razpade … gre do konca, kar je odlika tistih pesnikov in pesnic, ki »liriko (do)živijo« na lastni koži, zato je meja med avtorskim in fiktivnim pogosto tanka, a dovolj zabrisana in umetniško nadgrajena. Pesem take vrste je gotovo Seveda vem, kaj bi, katere epicenter je izpovedovalka sama. Členek seveda je, jasno, v vlogi ironije, kajti v resnici izpovedovalka niti približno ne ve, kam s sabo, s svojimi mislimi, kako naprej, kako se znajti v svetu, četudi ji pomaga kamuflaža lastnih sanj, stanj in misli, ko zapiše »Sicer je fino igrati prozorno gladino«; a mnogo pomembneje je tisto, kar se stiska znotraj, v globljih in kalnejših sferah duše.
Podobno zgoščenost in enodimenzionalno pesniško jasnino je zaznati v pesmi Žalost, kjer je na udaru eksistencialni preskok (ne)svobode od enega do drugega posameznika (»Kot mrtvica varuješ svoj otok / in okoli dušiš z ovijajočimi lokvanji«). Pesnica na tem mestu ponovno tematizira občutljivo temo subjektove svobode, vendar na način, ki prinaša nekatere sveže motivne rešitve. V tem se kaže avtoričina drznost, saj je pesniti o tako velikih, večnih temah z vidika pesniške izvirnosti naporno dejanje, da ne omenimo, koliko tveganja je v tem. A za tem stoji neizprosnost, v kateri je izpovedovalka zmožna presegati in preseči: »Šla si preko. / Za gon po svobodi je / trenutek, ki prihaja«.
V drugo skupino, tisto, ki bi jo lahko primerjali z nekoliko raztegnjenim želejem, sodijo pesmi, ki temeljijo na principu hitrega menjavanja podobja, njihov ritmični ustroj je silovit, meje med stavki in verzi včasih osupljivo ostre. Tonaliteta teh pesmi se menjuje od apatične do melanholične melodije, na drugi strani pa zarezuje z divjim, sunkovitim, uporniškim. Jezik v pesmih druge skupine je igriv, zasledimo lahko številne besedne igre, vse teče naglo. Skladno s tem se izpovedovalka (izpovedovalec?) umakne v »zaodrje«, na plano pa pridejo plastične podobe, reliefi predmetov, scena, po kateri se premikajo človeške figure absurda, samote in nelogičnosti. Za to skupino je na primer zelo nazorna pesem Podhod, v kateri se razpirajo nizi številnih podob, motivi hitro prehajajo eden v drugega, ritem je zastavljen naglo in odrezavo; povedi so kratke, večkrat definirane celo z eno samo besedo, s čimer se hitrost in ludizem jezika le še stopnjuje (»Vrvica. Vlak. In deček, / ki kliče deda«).
Vanjo bi lahko umestili tudi pesem Red, v kateri je zares »urejen« zgolj naslov, vse drugo izraža njegov antipod. Pes in mačka sta namreč skoraj simbolno privzdignjena v občutek ujetosti in notranjega zloma; prav tako otrok, ki »ne gre več na igrala«, saj ga je usodno zaznamoval nek (pra)strah, ki ga zdaj izraža z absurdnim vedenjem: »Otrok na skrivaj lula v bide / in si na kožo izrezuje vzorce«. Tudi v tej pesmi imamo opravka s hitrim menjavanjem položajev, ritem je nagel, povedi vmes docela skrčene, tokrat v pridevniško zasnovo: »Obraz je postal trd. Brezizrazen. Udrt.« Citirani nizi povedi nam obenem razkrijejo primer notranje rime, ki se zgodi kot čisto naključje. To je le ena od pesničinih potez »obračunavanja« s starimi pesniškimi vzorci in glasovi. Iz pesmi namreč mimogrede pogledajo tudi nekatera imena literarnih ustvarjalcev (Strniša, Kafka, Ježek), prelomna pesniška dela (Travne bilke) ter nekateri medbesedilni fragmenti.
In kaj pobalinskega je v Pobalinki? Sodeč po razlagi gesla v SSKJ, gre za nedoraslega, objestnega in razposajenega fantiča, v tem primeru dekle, ki je skladna s površino teh pesmi. Površinska perspektiva je namreč prav takšna, kot da bi izpovedovalci (zaradi menjavanja leg in oseb je bolje govoriti o več izpovedovalcih) ne imeli nič skupnega s tem svetom, položajem v njem in, nenazadnje, tudi s temi pesmimi. A pod površino te poezije je resnični duh, ki silovito »pripada«, je tu in nam ponuja besede, ki jih »je treba napeti kot strune / jih na vsaki strani priostriti / jim dati zvočnost, / da udari(jo) z močnimi nohti …«
Tonja Jelen: Pobalinka. Maribor: Litera, 2016. 74 strani, 19, 90 €.
