V slovenščino je bilo v zadnjih treh letih prevedenih pet knjig francoskega pisatelja in, kot skoraj vedno piše ob njegovem imenu, »pustolovca in avanturista« Sylvaina Tessona. Po dve sta prevedli Živa Čebulj in Mimi Podkrižnik, eno Mojca Brezar Schlamberger. Štiri so izšle pri založbi Umco, ena pri Književnem društvu Hiša Poezije. Zadnja, Poletje s Homerjem, nabor transkripcij avtorjevih oddaj iz serije »Un été avec« na radiu France Inter iz julija in avgusta leta 2017, je v prevodu Mimi Podkrižnik pri založbi Umco izšla aprila letos.
V spominu imam, da je George Orwell nekoč nekje zapisal, da nikoli noče sprejeti povabila na večerjo z avtorjem, katerega knjigo naj bi v bližnji prihodnosti komentiral, saj bi to vplivalo na njegovo kritiko. Če bi bil preveč prijeten, bi ga bilo težko kritizirati, če bi bil neprijeten, bi ga bilo mučno hvaliti. Stvar je v resnici še bolj nevarna. Mnenja o piscu ne otežujejo zgolj izrekanja o presoji, temveč motijo samo presojo. Po principih t. i. »frekvenčne iluzije«, »potrditvene« ali še kake druge »pristranskosti« lahko kritik, če ga preganja prijetnost ali neprijetnost avtorja, hitro začne selektivno brati njegovo knjigo in tendenciozno opažati reči, ki bi jih sicer mirne vesti ignoriral.
Ker sem za Tessona že slišal, in sicer v smislu, da gre za prepotentnega francoskega aristokrata, ki si rad predstavlja, da je Céline, in ki simpatizira s skrajno desnimi gibanji, nisem imel priložnosti, da bi k vrednotenju Poletja s Homerjempristopil popolnoma neobremenjeno. Bil pa sem trdno odločen, da slutnje o avtorjevi neprijetnosti ne bodo odločilno vplivale na branje in interpretacijo njegove knjige. Vendar kaj, ko je pravično in se spodobi, da nanju vpliva sama knjiga. Glede na to, da sem bil pripravljen slutnjo o avtorjevi pretencioznosti in neokusni politični drži ignorirati, bi pričakoval, da bi mi ta vrnil uslugo in se ju potrudil malo bolje skriti. Sploh zato, ker mislim, da to v knjigi o več tisoč let starih zgodbah, ki naj bi govorile o večnih temah, ne bi smelo biti grozno težko.
Knjiga je torej zbirka šestinšestdesetih radijskih oddaj, v katerih Tesson citira Iliado in Odisejo ter razglablja o tem, kaj bi ključne epizode in teme teh epov morale pomeniti ljudem, ki živimo v 21. stoletju. Ves trud, da avtorja ne bi že v izhodišču označil vsaj za pozerja, je bil zaman, saj je ta na začetku pojasnil, da je, če hočemo razumeti »navdih slepega umetnika« [Homerja], treba »bivati na skalnatem otoku«. Pisatelj, pustolovec in avanturist se je zato »osamil na Kikladih«, na »otoku Tinos nasproti Mikonosa«, kjer je »mesec dni prebival v beneškem golobnjaku nad Egejskim morjem«. To bi mu verjetno z lahkoto odpustil, če ne bi dodal, da je Iliado in Odisejo »bral ob soju žarnice, ki jo je napajal generator«, da je na bližnjo pečino prihajala sova, da so se v bližini pasle koze in da mu je papirje ves čas odnašal trdovraten veter. Vendar pa razumem, da bi v tem primeru res lahko šlo zgolj za mojo nestrpnost in ne nujno za posebej velik Tessonov greh. Morda je pretenciozen, preveč drzno pa bi bilo reči, da je v tej knjigi kaj posebej trapastega ali celo spornega. Pisateljevo navdušenje nad približevanjem starogrškega sveta sodobnemu bralcu se mi je na tej točki na trenutke zdelo celo simpatično in elegantno izpovedano. Pretencioznost, pri obsojanju katere sem bil previden, pa je na žalost kmalu mutirala tudi v trapasta in sporna mnenja, pred katerimi bi si bilo težko in nespodobno zatiskati oči.
Morda je pretenciozen, preveč drzno pa bi bilo reči, da je v tej knjigi kaj posebej trapastega ali celo spornega. Pisateljevo navdušenje nad približevanjem starogrškega sveta sodobnemu bralcu se mi je na tej točki na trenutke zdelo celo simpatično in elegantno izpovedano.
Najbolj očiten skupni imenovalec Tessonovih nesimpatičnih mnenj je žalovanje za neko magično kleno evropsko preteklostjo. Evropa, ki je, tako pravi, »hči Aten in Jeruzalema«, naj bi izginjala pred našimi očmi. Evropo, v kateri so se »naši stari starši« na pamet učili odlomke iz Iliade in Odiseje, naj bi zamenjal kult šibkosti. Na strani sto petdeset denimo zapiše takole: »V današnjem času junak ne spominja več na Odiseja. Dva tisoč let krščanstva, pred kratkim spreobrnjenega v egalitaristično filozofijo, je na vrh namesto vojščaka postavilo slabotneža. Družbe proizvajajo junake po svoji podobi. V 21. stoletju so na Zahodu vredni podija migrant in družinski oče, žrtev in siromak. Ahajca, ki bi se leta 2018 z vprego pripeljal v Pariz, bi nemudoma aretirali.« Na strani sto dvainpetdeset nadaljuje: »V 20. stoletju je na Zahodu junaštvo še imelo evangelijsko vrednost. To pomeni, da je človek dal življenje za nekaj, kar ni bilo on sam. V 21. stoletju je javno razkazovanje šibkosti zahodno junaštvo. Junak bo tisti, ki bo trpel zaradi zatiranja. Biti žrtev: to je ambicija današnjega junaka! […] Vsi smo najboljši, pravi v modernih demokracijah sekularizirani krščanski nauk.«
Čeprav bi morda lahko imeli zabavno in produktivno debato o tem, kako je presežna identifikacija s pozicijo žrtve politično in še kako neproduktivna ali kaj podobnega, je treba razumeti, kakšen in kako obremenjen je kontekst Tessonovih izjav. Tudi to, da jadikuje, kako je Evropa podij neupravičeno odstopila »migrantu«, bi morda lahko spregledal, če ne bi nekaj strani za tem jamral, kako si sodobni ljudje, za razliko od Grkov, ki niso bili okuženi z »lažnimi obljubami« monoteističnih religij, zaradi tega, ker se svet razkraja, »izmišljajo paradiže«. Temu sledi posnemanje namišljenega izmišljevalca takšnih paradižev: »Plenite po svetu, človeški bratje! Raj vas čaka, sedemdeset devic se bo odkupilo za vaše grehe!« In nekaj deset strani za tem tole: »Po letu 2010, na začetku evropske begunske krize, so po morju, po katerem so vozile ahajske ladje, ljudje bežali pred izsiljevanjem muslimanskih fanatikov.« Ali pa nekaj deset strani pred tem: »V našem egalitarističnem stoletju so izpostavljene predvsem potrebe ega. Strokovnjaki za antiko se bodo bržkone kmalu vprašali, ali je bil Homer transspolna oseba.« V družbi takšnih izjav in v duhu slutnje o avtorjevi neprijetnosti postanejo sumljivi tudi tisti odstavki, ki bi mi sicer gotovo ušli: »[Č]e hočemo ohraniti raznolikost, mora vsakdo negovati svojo posebnost. Vzdržujte razdaljo, če vam je mar za preživetje različnosti!«
Najbolj očiten skupni imenovalec Tessonovih nesimpatičnih mnenj je žalovanje za neko magično kleno evropsko preteklostjo. Evropa, ki je, tako pravi, »hči Aten in Jeruzalema«, naj bi izginjala pred našimi očmi.
Poleg teh ksenofobnih drobtinic je zelo nadležna tudi avtorjeva sociološka naivnost. Vse, kar mu uspe povedati o svetu, ki je nadomestil tisto čudovito kleno Evropo, za katero žaluje, je, da ga upravljajo razni Zuckerbergi (»Antični Grk ni Zuckerbergov človek« ali pa »‘Blaginja‘ in ‘udobje‘: to sta pojma, ki ju zagovarja novi (dolgočasno sivi) junak našega časa, Mark Zuckerberg«). Kritika sodobnosti v Poletju s Homerjem v celoti sestoji iz slikanja abstraktne podobe zlobne digitalnosti. Ne gre za to, da avtorjeva mržnja do tehnoloških gigantov ni upravičena, temveč za to, da sem absolutno prepričan, da o tem svetu ne ve popolnoma ničesar. Naravnost absurdno je, kako pogosto se vrača k tehnologiji: »Lovke digitalne družbe se stegujejo proti nam. Preprečujejo nam, da bi imeli polno življenje.« Pa nedolgo zatem spet: »Homer je slutil, kaj bo prineslo 21. stoletje: popoln nadzor v rokah tehnoloških velikanov Google, Apple, Facebook in Amazon.« In tako dalje in naprej.
Neprivlačno je prav to obsesivno vračanje k istim avtorjem in poantam. Struktura knjige – poglavja, od katerih vsako predstavlja eno radijsko oddajo, so v povprečju dolga približno dve strani – zgolj poudarja to »večno vračanje« istih obsesij. Kot nekdo, ki ima sicer rad Nietzscheja, sem, ko ga je Tesson omenil šestič zapored, imel vsega dovolj. Sploh zato, ker ga je navajal nerodno.
Prijateljica, ki je dobro seznanjena z njegovimi knjigami in ki ji glede vsega, kar se tiče literature, precej zaupam, je, ko sem jo vprašal, kaj si misli o Tessonu, najprej prijazno izpostavila, da »se zna navduševati in deliti svoje navdušenje«. Ko sem ji priznal svoje dvome, je pojasnila tudi, da avtor »pripada francoski visoki družbi«, ki je »sloj, ki ga Slovenci (večinoma najbrž zaradi njegove razredne brezbrižnosti) ne razumemo zares«. Čeprav se s tem strinjam, bi rekel, da pri Poletju s Homerjem ni najbolj moteče to, da je produkt uma, ki je razredno brezbrižen. Tesson ni ravnodušen, plemenit in sproščen obujevalec »nečloveško sublimnih spevov«, ki ga pač slučajno ne briga za reveže, temveč hujskač, ki si mu ni uspelo dovoliti, da bi vsaj za trenutek, vsaj na grškem otoku, z Iliado in Odisejo v rokah, pod žarnico, ki jo napaja generator, pozabil na paranojo glede izginjajoče, klene in, zna biti, da bele Evrope.
