O drobnem romanu Samko Tále: Knjiga o britofu veliko pove že dejstvo, da boste – če želite na primer v največji slovaški spletni knjigarni kupiti ta roman – na dom prejeli že peto izdajo. Povedna je tudi informacija, da je bil od izida leta 2000 roman preveden že v več kot deset jezikov, med drugim v francoščino, angleščino, arabščino in ruščino. Morebitna ugibanja o tem, kaj je na knjigi tako posebnega, postanejo odveč že po nekaj straneh. Dežurni krivec za izstrelitev romana med slovaške literarne megahite je namreč glavni protagonist in fiktivni pisec besedila Samko Tále, za čigar imenom se je ob prvi izdaji konceptualno skrivala avtorica romana Daniela Kapitáňová in tako povzročila pravo iskalno mrzlico, ki se je sicer končala nekaj mesecev po izidu.
Pripovedovalec Knjige o britofu je duševno in telesno zaostali meter petdeset visoki štiriinštiridesetletnik, po poklicu zbiralec odpadnega kartona. Zdi se resnejša, odraslejša različica dečka iz Haddonove uspešnice iz leta 2003 – Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa. K začetku njegovega pisateljevanja sta ga spodbudila »predvidevanje« jasnovidno razpoloženega mestnega pijančka Gusta Rúheja ter okvara njegovega nepogrešljivega delovnega orodja – vozička. Lahko si predstavljamo, da Samkova perspektiva, iz katere motri svet okrog sebe, neizbežno vpliva na karakter celotnega besedila. Njegovo prvoosebno dojemanje spominja na precejanje, pri katerem se na situ znajdejo tako nepomembne podrobnosti kot vsi stereotipi in sodbe, ki so mu kdajkoli prišli na ušesa. Cigani torej brez izjeme smrdijo; mini krila nosijo kurbe; Madžari so zli; če nimaš televizije, si čudak; če nisi neprestano delaven, si len … Skozi Samkova usta tako do bralca v neizmerno ironični obliki curljajo slovaške realije. Na primer proces tranzicije iz komunistične diktature v pluralni, kapitalistični sistem, kar smo ne nazadnje na lastni koži izkusili tudi Slovenci. Zato nam je blizu figura mestnega komunističnega veljaka, ki mu Samko dobroverno toži vse po vrsti, saj neizmerno veruje v to, da »tisti gor«, pravični sodniki, ki vse vejo in vse slišijo, kaznujejo vsak prekršek v skladu z njegovo resnostjo. Prav slednje manjka v demokraciji, ki se Samku, ponosnemu nosilcu pionirske rutice, zdi pretirano kaotična in brezpravna.
Zgodbena linija romana je sledeč pripovedovalčevi logiki pričakovano nelogična. Bralec je prisiljen v nenehno skakanje po časovni osi naprej in nazaj ter v večkratno vračanje k že povedanemu. Tako kot struktura romana je dobro premišljen in avtentičen tudi idiolekt, ki ga je Kapitáňova izbrala za Samka. Junak se namreč neprestano poslužuje pogovorne stavčne strukture in rabe »samkizmov« – njemu ljubih sintagem in rekov. Jezikovna plast romana je vseskozi izjemno rodovitno polje, kjer poganjata smeh in humor, ki razbijata manj nedolžne podrobnosti iz življenja Samka in njegovih sokrajanov v majhnem mestecu Komárno na jugu Slovaške, pa tudi širše, resničnih oseb s slovaške literarne scene. Nenazadnje pa jezikovna izbira omili tudi samega protagonista, čigar misli bi izzvenele vse prej kot blagozvočno ali politično korektno v primeru, da ne bi bile prelite s humorjem. Ta jih potisne v okvire tragikomičnosti, enako nekje vmes pa je tudi stopnja simpatije, ki sem jo kot bralka vzpostavila do junaka. Njegova prepričanja so namreč srž medsebojnega sovraštva in netolerance do drugega, proti kateremu se postavlja v želji biti zgleden in neoporečen državljan Republike Slovaške. Ob tem je morda že nekoliko absurdno, da mu zaradi prikupnosti njegove govorice/pisave vse to na pol oprostimo – s čimer pa se istočasno spet znajdemo pred ogledalom, ki nam ga je potuhnjeno nastavila avtorica. Tistim izkrivljenim ogledalom, ki naš odsev poveča in nam omogoči, da lažje zaznamo nepravilnosti kožne strukture. In slovaški obraz je tako kot obraz vsakega naroda še kako najstniško posut z mozolji.
V celoti je mogoče spretno ubesedovanje, ki črno na belem udejanji želen zorni kot, izpostaviti kot tisto kvaliteto, ki navsezadnje nič kaj posebne, že videne zgodbene drobce povzdigne na višjo raven. 171 strani, kolikor jih šteje roman, je zato že dovolj za to, da se bralci razdelijo na tiste, ki se ob slogu zabavajo vse do konca, in te, ki se jim zdi, da bi lahko avtorica v svoje dobro zapisala kakšen stavek manj. S temi zadnjimi se identificiram tudi sama.
Daniela Kapitáňová: Samko Tále: Knjiga o britofu. Prevedla Diana Pungeršič. Ljubljana: KUD Sodobnost. 171 strani. 24,90 €.
