AirBeletrina - Pisatelj z radarjem za trpeče duše
Panorama 28. 8. 2022

Pisatelj z radarjem za trpeče duše

Fotografija: Pexels

»Imam radar za trpeče duše,« pravi predlanski bookerjev zmagovalec Douglas Stuart. Nagrado man booker je dobil za svoj prvenec Shuggie Bain, ki pa mu je aprila letos sledil drugi roman Young Mungo.

V ospredju njegovega prvega romana Shuggie Bain je zgodba o odnosu med materjo in sinom. Roman na neprizanesljiv in krut način prikaže realnost odraščanja s staršem, ki je odvisnik in ki pogosto zavzame pozicija otroka, za katerega je treba skrbeti. Shuggijeva mati Agnes zapusti svojega nasilnega moža v upanju na boljše življenje. Za novega partnerja si izbere taksista, ki pa tudi kmalu odide. Žal Agnes verjame, da je izgled družine in kako se prezentira pred družbo in okolico, bistvenega pomena, zato neslišno trpi in svojo nemoč sčasoma začne utapljati v alkoholu. Shuggie je zanemarjen in zapuščen, ne samo s strani svoje matere, temveč tudi brata in sestre. Njegovo življenje je prepredeno z nepripadanjem, iskanjem svoje pozicije v svetu, ki je inheretno patriarhalen, in z ohranjanjem samega sebe pri življenju, ki je izjemno temačno, nasilno in polno zlorabe. »To sicer ni knjiga o jezi. Je roman, ki je pretresljiv in poln žalosti,« pravi Stuart. »Nisem želel napisati nekaj jeznega, saj bi s sovraštvom izbrisal vso ljubezen.«

Razlogi, zakaj je roman Shuggie Bain več kot pa le pripoved o spominjanju na nasilje in bedo, so različni. Stuartov slog pisanja je filmski, impresiven, izdelan. Avtor je mojster pisane besede. Mnogi mislijo, da lahko cele noči preživijo ob prebiranju najrazličnejše literature, ampak temu ni tako. Douglas Sturart je študiral modno oblikovanje in se pri 16 letih iz Škotske preselil v New York. Tam je začel delati za modno hišo Calvin Klein, kmalu pa se je zaposlil kot izvršni in kreativni vodja pri modni hiši Banana Republic. Knjige je začel brati šele pri 17 letih. Ne bere pogosto, niti ni prebral klasikov, kot so Dickens, Tolstoj ali Dostojevski. »Pogosto se počutim, kot da sem storil nekaj narobe, kot da nisem prebral dovolj. Primerjajo me z Dickensom, ampak jaz še nikoli nisem bral Dickensa,« pravi Douglas Stuart.

Svoj talent pripisuje osamljenemu odraščanju, ki ga je preživel zaprt v svoji sobi, medtem ko se je njegova mati zapijala do nezavesti. Zaradi svoje drugačnosti tudi ni imel prijateljev, otroci iz soseske pa so nad njim nasilni. »Živel sem v svojem imagninarnem svetu in samemu sebi pripovedoval, lagal o tem, kaj se v resnici dogaja okoli mene,« se spominja. »Morda zato, ker so me tepli, morda zato, ker sem odraščal v družini odvisnikov, ampak moja domišljija je bila nekaj, na kar sem se zanašal, da se bo spremenilo resničnost, v kateri sem živel.«

Douglasov drugi roman Young Mungo (Mladi Mungo) je izšel aprila letos, a je že požel skoraj več dobrih kritik in literarnih ocen kot pa avtorjev prvenec. Roman je izvrstno speljan okoli nekajdnevnega izleta, ko dva starejša moška mladega fanta po imenu Mungo odpeljeta na škotsko podeželje lovit ribe in ga, kot se izrazita tudi sama – želita spremeniti v moža.  

Moška, ki ga vodita skozi vlažno in megleno divjino, z vsako stranjo postajata bolj zlovešča. V romanu se čuti naraščajočo napetost, ki jo avtor seka s poglavji iz preteklosti, zaradi katere je Mungo konec koncev tudi poslan na potovanje. Počasi se pred bralci izpiše ljubezenska zgodba med fantoma, Mungom, ki je dobil ime po protestantskemu svetniku Svetemu Mungu iz Glasgowa, in Jamesom, kristjanom.

Veliko ljudi roman Young Mungo povezuje z velikim ameriškim romanom Hanye Yanagihare Little life (Majhno življenje), ki je prav tako nevzdržno žalostna in prečudovito napisana zgodba o ljubezni, nepripadanju in prijateljstvu. Ampak ko se v romanu Young Mungo zgodi nasilje, je le-to brutalno in uničujoče. Upodobitev nasilja v zgodbi pa je pomembna, je ostra in je relevantna, saj kaže na krutost, ki so jo doživeli in jo še dandanes doživljajo številni mladi moški, kot je Mungo. Za nekatere bralce bo že branje angleške trde izdaje knjige v javnosti samo po sebi izziv, saj ima na naslovnici fotografijo Wolfganga Tillmansa in prikazuje dva moška, ki se poljubljata. K temu avtor dodaja svoj disclaimer, da gre za ponosni homoseksualni roman.

Stuartova mojstrskost pa se kaže predvsem v tem, kako nasilne prizore uravnotežuje z nežnostjo in celo očarljivim humorjem, kar je v tako temačni knjigi pravzaprav nekakšno sporočilo upanja. Prav tako njegovi protagonisti niso razdeljeni na dobre in zlobne. Mungova mati, brat in moška, ki ga odpeljeta v divjino, so večplastni posamezniki, katerih kruta dejanja so posledica sebičnosti in prevelikega in neprizanesljivega pritiska družbe na škotski delavski razred.

Romanu očitajo, da je preveč podoben avtorjevemu prvencu. Največja podobnost se zagotovo kaže v skoraj identični družinski celici – mati alkoholičarka, odsotni oče, trije otroci (dva fanta in dekle) in naslovni protagonist, mlajši sin, ta, ki je materi tudi najbolj podrejen in ji pomaga preko vseh svojih zmožnosti. Oba romana prevprašujeta nasilje v družini, posilstvo, spolno zlorabo otrok – v Munguje le vse veliko bolj eksplicitno.

V središču obeh pripovedi sta dva svetnika in dve legendi. Ena je legenda o Sveti Agnes: »Narejena sem iz ognja. Ne morem zgoreti.« Njena pripoved je podlaga za pridigo, ki jo Agnes sliši, ko prvič obišče srečanje anonimnih alkoholikov. Pridigar govori o vseobsežnosti alkoholizma in kako ta pogoltne vse, kar mu pride na proti, kar je pa seveda tudi tragično jedro tega romana. V romanu Young Mungo pa je mati svojega najmlajšega sina poimenovala po svetiniku Mungu, zavetniku Glasgowa. Legenda govori o njegovih štirih čudežih, ki so upodobljeni na grbu Glasgowa – ptica, ki ni nikoli poletela, drevo, ki ni nikoli zraslo, zvon, ki ni nikoli zazvonil, in riba, ki ni nikoli plavala. Vse te elemente lahko najdemo v ključnih točkah romana – golobi, ki nikoli več ne poletijo, poskusi požiga, moški po imenu Bell (Zvonec) in prekinjen ribolov, utopitev ipd.

Douglas Stuart Fotografija: Wikipedija

Douglas Stuart je nedvomno napisal knjigi, ki sta zaznamovali zadnji dve leti mednarodnega literarnega sveta. Zgodbi o odraščanju, zgodbi o neizprosnem, mračnem in pretresljivem prikazu disfunkcionalne družine v Glasgowu, ki v osemdesetih letih še vedno trpi posledice zaradi ukrepov Margaret Thatcher. Avtor pravi: »Kljub smrti Margaret Thatcher ji še danes nisem odpustil njene razdiralne ideološke politike in vojne proti revnemu in delavskemu razredu v Veliki Britaniji, ki jo je podkrepila z zloglasno trditvijo, da družba kot taka ne obstaja. Z velikim porastom brezposelnosti in revščine je opustošila velik del prebivalstva ter uničila skupnosti in življenja. Je predhodnica tega, kar je v Združenem kraljestvu sledilo, vse do nedavnega, ko sta Bullingdonova fanta, David Cameron in George Osborne, prisilila revne, invalide in ranljive, da so plačali za krizo iz leta 2008 s katastrofo, ki je bila varčevanje, in tako pripravila podlago za to, kar se dogaja danes.«

Knjig ne priporočam v branje tistim, ki niso v dobrem duševnem stanju. Gre za težko, mračno branje, ampak če je bralec zmožen gledati preko plasti krutosti in grdega, in če je zmožen dovoliti, da mu knjiga raztrga srce, potem menim, da bo v obeh romanih našel tudi veliko ljubezni.