Blaž Kosovel je pred tedni v intervjuju za Dnevnikov Objektiv med številnimi vidiki primerjave med Evropo in Ameriko izpostavil tudi enega od razlogov, zakaj ameriška kultura tako zlahka osvaja svet: ker pretendira na vsakogar, ne le na elito. Hollywood, Broadway in off-Broadway brez težav funkcionirajo vzporedno, ukvarjanje s kulturo oziroma umetnostjo pa je dejavnost kot vsaka druga – nenehno poskušanje in čakanje na morebitni preboj, »uspeh«. V Evropi je drugače. »Intelektualci [kulturo] postavijo kot nekaj visokega, drži se je patina svetosti. Ko gledaš poročanje o kulturi na slovenski televiziji, se streseš od svetosti.«
Seveda ne morem soditi med tiste, ki bi radi pomen kulture (a raje bi govoril o umetnosti: kultura je zame precej širši pojem) v družbi banalizirali. Umetnost imam za eno bistvenih človekovih potreb, za veščino vzbujanja, premlevanja in čiščenja človekovih najgloblje zakopanih vzgibov. Za Slovence je to dionizično/apolinično nujo ubesedil Prešeren, ko se je skliceval na »al’ pekel al’ nebo«: in glede na mučne usode mnogih kultnih umetnikov (med katerimi je dobršen del mojih najljubših) je očitno, da gre pri tem ultimativnem samorazgaljanju in samotrpinčenju v resnici za nekaj šamanskega, kar je zunaj povsem pragmatičnih banalnosti. Vsekakor to ni nekaj, kar bi se samo po sebi prilegalo bodisi državotvornim potrebam ali bodisi vsesplošni ljudski zabavi, temveč od svojega naslovnika zahteva angažma, samospraševanje, celo nelagodje – a vseeno nekaj, kar mu na koncu prinese občutek duhovnega aktiviranja, katarze. Umetnost je družbotvorna s tem, da družbo in posameznika izziva, ko ga prisili, da v samem sebi opazi stvari, za katere sicer ne bi pomislil, da so v njem: da izčisti svojo vez s soljudmi in naravo.
Toda Kosovelova opazka – ki meri na splošne poskuse (v tem primeru evropske) družbe, da bi izzive umetnosti nekako kanalizirala, obvladala, koristno porabila za vzdrževanje reda – me je spomnila na neštete napol komične trenutke, ko sem imel priložnost fizično sodelovati pri postopkih ustvarjanja te avre svetosti za javno prezentacijo. Praktično vsi, ki smo na tak ali drugačen način v tej igri, se prej ko slej znajdemo v situacijah, ko živo začutimo ta pojav. Ne govorim samo o raznih proslavah: eden najbolj vsakdanjih manifestacij so že take ali drugačne predstavitve našega dela v medijih. Redko komu od nas kdaj pade na pamet, da bi skušal bistveno vplivati na koncept, kako je igra sploh zastavljena. Govorim lahko samo o praksi predstavljanja pisateljev, ki jo pač najbolje poznam – in kako je v praksi videti predstavljanje »svetosti« statusa pisatelja.
Takoj na začetku naj povem, da poznam precej malo pisateljev in pesnikov, ki imajo v resnici predstavo o »svetosti« svojega poklica med drugimi človeškimi bitji. Nekaj jih je, a so v resnici redek pojav. A stvar je taka – ker smo povečini tako ali drugače malo družbeno okorni – da se takrat, ko k nam pristopijo režiserji ali fotografi, spremenimo v glino v njihovih rokah. Snemanje predstavitvenih videov in fotografij je tako ali tako nekaj, kar nam je povečini mučno, nekaj, kar je treba oddelati čim bolj neboleče. Večina umetnikov v tem poklicu ni zaradi tega, ker bi radi nastopali pred množicami, temveč zato, ker bi se radi izrazili, povedali stvari, ki nas mučijo, ker bi radi bruhali svoja občutja sveta, vsak v mediju, ki je njegovim občutjem in talentu najbliže. (Tudi tukaj so seveda izjeme.) In tako se pisatelji in pesniki vedno znova znajdemo v čudaških situacijah.
Najbolj preprosta televizijska predstavitev avtorja je, da se počasi, dostojanstveno sprehaja po kakšni mestni ulici ali potki v parku s svojo knjigo v rokah. Ste kdaj v resničnem življenju, kadar v bližini ni kamer, videli človeka, ki bi izgubljeno taval čez Tromostovje s knjigo v roki, ki jo drži tako, da bi bile čim bolj jasno vidne platnice? Jaz tudi ne. Če že ne hodimo, potem zamišljeno sedimo na kakšni klopci in zremo v knjigo (seveda svojo). (Vendar tudi to daje zares neznansko zgrešen vtis. Večina pisateljev – kadar ne gre ravno za prvenec – ne strmi v svoje knjige. Izjema je seveda tista priložnost, ko jo prvič dobi v roke iz tiskarne, in takrat je pravilo, da ob prvem olajšanem listanju po možnosti že na prvih straneh odkrije kakšno tiskarsko napako, ki se je izognila tako avtorjevim lastnim štirikratnim branjem kot vsem lektorjem, urednikom in korektorjem. V vsem kasnejšem življenju – na primer nekaj mesecev po izidu, ko praviloma potekajo taka snemanja – bi bilo strmenje v lastno knjigo povod za obup, dvom, zakaj sem to sranje sploh napisal in ali se je vsem zmešalo, da hočejo to zdaj brati.) Poleg tega prek objektivi kamer in fotoaparatov počnemo tudi druge stvari, ki jih običajni smrtniki ne ali izjemno redko. Strmimo skozi rogovile mogočnih lip ali hrastov, ali pa se, če smo prozaisti, naslanjamo na mehanizacijo po različnih kamnolomih (ta ideja se mi je zdela tako simpatično nora, da mi je bila pravzaprav všeč.). Brez posebnega razloga, na primer psa na povodcu ali otroškega vozička pred sabo, sami s počasnim korakom tavamo ob kakšni vodi. (Nekaj takega sem nekoč med pisateljskim delom celo res počel – v resničnem življenju, ampak bilo je huda izjema: ko sem v pisateljski rezidenci v Kremsu pisal Hura, Nosferatu. Takrat sem rad kolovratil ob Donavi z blokom s trdimi platnicami v torbi, gledal mimovozeče ladje in sprehajalce in koval naslednje replike, potem pa vsake toliko časa sedel na kakšno klopco in jih zabeležil. Ampak tisto je bil zelo izjemen luksuz. V Ljubljani me v običajnih okoliščinah ne boste nikoli srečali brezciljno bloditi po tivolskem ali grajskem drevoredu.) Zamišljeno se sprehajamo pod arkadami samostanov, kukamo skozi kako nenavadno odprtino v porušenem zidu ali skozi rešetke katakomb. Stojimo med kamnitimi monoliti v travi, ki sega do jajc. (Prijatelj mi je na Facebooku pod poobjavo članka s tako fotko napisal: »Če dobiš nagrado, si boš mogoče lahko kupil kosilnico.«) Naj nihče ne dvomi: pisatelji smo zelo posebna bitja, ki počnejo nevsakdanje, monumentalne stvari.
Čeprav no, to ni res. V resnici smo sami po sebi neznansko banalna, vsakdanja bitja, brez izjemne modrosti ali avre. V dobršnem delu čudaki, naivni neprilagojenci, ampak naši simptomi niso taki, kot sem jih opisal zgoraj. Razpostavljanja različnih zrcalnih osvetlitev za snemanje sredi kakega drevoreda je za nas precej mučen fejk tega, kar smo, vendar na to pristajamo, ker »mojstri že vedo, kako se to dela«. Je pa vesoljsko. Ljudje božji, sem avtor in imam v javnosti knjigo, nisem pa spomenik – kot je ljubljanski grad za mojim hrbtom –; jaz živim v predmestju in moja življenjska rutina je hoja v bližnji mali Mercator. Samo nekdo sem, ki se trudi povedati svoje male obsesije. Nič bolj spektakularen od ljudi, ki se jim trudim nekaj napisati in ki me – kot jim prišepetava del politike – bojda preživljajo s svojimi davki, ker gre drobec odstotka državnega proračuna tudi v subvencioniranje založništva. Tako kot bržkone večina pisateljev.
Med najbolj naravnimi legami za predstavljanje pisatelja, ki imajo kakšno zvezo z našim poklicem in ki predstavlja zgolj avtorja kot lik, ne pa temo, ki jo je želel predstaviti – in v takem primeru je vsekakor umestno snemanje v zaprtem rudniku, begunskem taborišču, visokotehnološkem laboratoriju ali v vrhunski restavraciji, pod grafitiranim mostom, kjer spijo klošarji, ali v kavarni doma za ostarele – bi bili povsem drugi kraji. Človek bi rad o sebi kaj povedal na kraju, kjer to počne običajno in se lagodno počuti, na primer v kakšnem navadnem kafiču – ki je dejansko tisto okolje, kjer avtorji pogosto lovimo zgodbe (in kjer se, mimogrede, tudi v resnici pogosto snemajo intervjuji za tisk, kot vedo novinarji, ker se tam avtorji ob kavici ali pivu še najbolj naravno obnašajo). Ali ždenje v svojem brlogu za računalnikom, ki je dejansko pisateljevo svetišče in ki bi lahko bilo za konzumente teh del še najbolj dragocena vizualna informacija. V današnji medijski praksi je še najbolj verodostojen kompromis snemanje v kakšni knjigarni ali knjižnici, s knjižnimi policami v ozadju (kar je okej, tudi v knjigarne pisatelji praviloma radi hodimo; tukaj pogosto oddelamo tudi kakšen literarni večer). V takem okolju lahko avtor izpade kot navaden smrtnik, ki bi rad ljudem le nekaj povedal. Na piedestalu ob Koseškem bajerju, od katerega je treba odganjati naključne sprehajalce in ptiče, je to težko.
Vsekakor se pisatelji (z redkimi izjemami) v kontekstih postavljanja literature v funkcijo, ki je povzdignjena nad življenje, počutimo enako nelagodno, kot se spričo svete kulture počutijo tisti, ki bi jih dejansko radi nagovorili. V resnici bi radi povedali: hej, glej, mene je nekaj mučilo, neka ideja, dolgo sem gruntal, kako bi to ubesedil, in zdaj mi je to nekako uspelo, zdaj pa me zanima, ali bi bilo to lahko izzivalno, spodbudno tudi zate. Nisem nekdo, ki bi zahteval finančne privilegije (iz žuljev davkoplačevalcev!) ali čaščenje publike zato, ker bi mislil, da sem nekaj boljšega. Delam se prav enako kot vsi drugi. In ja, moji občutki ob nominaciji za kakšno nagrado so prav enaki, kot bi bili pri vsakem jolbetu z ulice – ki ima verjetno prav tako rad, če ga kdo pohvali, in ki potrebuje tudi denar za preživetje. V tem ni nič posebno veličastnega.
Slovenci težko prodamo umetnost kot nekaj, kar bi spreminjalo svet, ker javni diskurz o umetnosti govori s te povzdignjene, umetno zaigrane pozicije svetega – in družba, vključno z verniki, se dobro zaveda, da se sveto zelo redko odziva na priprošnje in daje uporabne odzive. Tako se pravzaprav vsakič na novo trudimo zadostiti simbolnim potrebam neke namišljene elite – za katero niti ne vemo, ali sploh obstaja –, ki bi ji plašč te svetosti dajal občutek lastne posebnosti. In kadar smo potem umetniki zaradi narave svojega dela, ki vključuje veliko premišljevanja o lastnih motivih in motivih drugih ljudi, kritični do kakšnih družbenih in političnih pojavov, je demagoškemu politiku zelo lahko tudi nas predstaviti kot samo še en dal zarote, kot podkupljence neke druge zatiralske elite, ki se povzdiguje nad malega človeka. Zlahka si je predstavljati, da je umetnik narcis, ki uživa v svoji mistični samopodobi, zgrajeni na ukradenem trudu resničnih ustvarjalcev vrednosti, malih ljudi v neslavljenih službah, ki jih nihče zadosti ne ceni.
Ampak v resnici nismo taki. Vsa moja pravica do kritike česarkoli, kar počenja ta naša človeška masa, dejansko temelji le na premisi, da sem tudi sam del iste godlje. Da nisem zunanji ekspert, temveč so mi domače vse strasti, ki so lastne komurkoli. Kaj bi torej moralo biti jasno vsakomur, ki išče stik z našim delom, knjigami, predstavami, slikami, skladbami? Da je naravni habitat pisatelja in sploh vsakega umetnika življenje, predvsem pa poslušanje ljudi, tudi njega, bralca ali gledalca. Seveda, da, tudi prisluškovanje naravi, katere neizbežni del smo; toda, ker smo ljudje, hkrati nenehno poslušanje in čudenje zgodbam, ki jih doživimo ali slišimo od prijateljev in naključnih ljudi, ki jih srečamo kjerkoli, kjer se kakorkoli znajdemo. Nenehno spremljanje novic, kaj se dogaja ljudem v naši bližini in kjerkoli drugod, v naši bližini ali nekje daleč; zatapljanje v stara pričevanja, kaj se je dogajajo ljudem v preteklosti in hkrati tudi spremljanje novih dejstev in napovedi, kaj vse nam tehnologija in politika pripravljata v prihodnosti. V glavnem, naše naravno okolje je nenehno ždenje na rami človeštvu in premlevanje, presnavljanje drugih in sebe. Vsakršno bivanje na piedestalu nas od naše publike kvečjemu oddaljuje in spreminja v klovne.
Skratka: avtorjevo dostojanstveno, avtistično sprehajanje po mestni ulici ali parku z lastno knjigo v roki – ko bo to nehala biti prva, avtomatično ideja običajnega slovenskega avtorja kulturnih oddaj – in saj vem, da se sliši nehvaležno; saj vem, da je mišljeno dobronamerno in da bi lahko bil kot avtor obskurne umetnosti v resnici le hvaležen za vsako pozornost, ki so mi jo sploh še pripravljeni nakloniti množični potrošnji naklonjeni mediji –; pravim, ko bo to prenehala biti prva, refleksna ideja, bo to znak, da slovenska kultura v svojem okolju dobiva boljše mesto.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.