Novo delo Roberta Saviana (1979) je obsežen, podroben, vročično napisan vpogled v mednarodno trgovino s kokainom, ob katerem se bralcu zvrti v glavi. Saviano, znan italijanski avtor, novinar, publicist, doma iz Neaplja, je zaslovel s svojo prvo knjigo Gomora (2006), v kateri se je v pronicljivi kombinaciji raziskovalnega novinarstva in izpovedne proze lotil sveta Camore, zloglasne mafijske organizacije iz južnoitalijanske pokrajine Kampanije, obenem pa razkril srhljiv način delovanja moderne italijanske družbe, kriminalnega podzemlja in političnih elit. Knjiga je postala svetovna uspešnica, po njej so posneli film in pred kratkim še televizijsko serijo. Mafijci so se ustrašili mladega artikuliranega intelektualca in mu zagrozili s smrtjo, zato Saviano še zmeraj živi pod policijsko zaščito. Do danes je objavil več knjig, si ustvaril širok krog bralcev, kot pisec pa redno sodeluje z najbolj uglednimi svetovnimi časopisi. Čeprav se po eni strani ukvarja predvsem z zgodbami iz lokalnega okolja (s Camoro, z življenjem v Neaplju, Kampaniji, Italiji), je mogoče njegove tekste nedvomno umestiti v širši kontekst kritike globalnega neoliberalnega kapitalizma.
Kokain za likvidnost zahodnih bank
Slednje še kako velja za NičNičNič (ZeroZeroZero, 2013). Naslov je, kot omeni Saviano, aluzija na italijansko metodo katalogiziranja moke, kjer število ničel označuje njeno čistost. Sam tekst je rezultat večletnega avtorjevega raziskovanja, natančnega branja policijske dokumentacije, skorajda maničnega zbiranja najrazličnejših podatkov in temeljitega terenskega dela. Z značilno Savianovo poetiko, ki v želji, da bi prišel do dna vsemu, kar predstavlja kokain, piše hitro, eksplozivno, obsedeno, brez distance. O koki pripoveduje kot o nekakšni »beli nafti«, ki poganja svet, človeška telesa in celice. Razlaga o rastoči kriminalni ekonomiji, ki ji nobena kriza ne more do živega. Piše o vzponu okrutnih mehiških kartelov, danes nekakšnih klanih vitezov, ki se radi oblačijo v oblačila italijanskih modnih znamk in razkazujejo svoje bogastvo. Medtem pa z dobički iz trgovine z mamili vzdržujejo celotne regije in tamkajšnjim prebivalcem – od kmetov, voznikov do policistov in politikov – zagotavljajo delo. Saviano osvetli kolumbijsko vojno proti drogam, v imenu katere so želele oblasti odstraniti sleherni list koke in so zato s herbicidi uničevale in zaplinjale nasade omenjene rastline, porušile ekosistem pragozdov ter zastrupile vodne vire in zemljo. Razkriva delovanje kalabrijske ‘ndranghete, ki kot neposredna uvoznica z južnoameriškim kokainom oskrbuje evropske trge. Piše o pranju denarja, pridobljenega z narkotrgovino, ki dokazano poteka znotraj ameriških in evropskih bančnih institucij. Kot poudari, naj bi bil kokain univerzalni odgovor na potrebo po likvidnosti zahodnih bank, ki so od začetka finančne krize prek slabih kreditov in nasedlih naložb izgubile ogromne vsote denarja. Pripoveduje o iskanju vedno novih tihotapskih poti za distribucijo koke. Omenja za plovbo izjemno nevarne, z več tonami kokaina naložene podmornice, ki jih na radarskih zaslonih težko zaznajo, in tihotapske jadrnice, ki blodijo po oceanih. Pripoveduje o t. i. mulah, tihotapcih, ki skrivajo kokain v posebnih zavojčkih na dnu svojih želodcev.
Premalo refleksije, preveč (nejasno) nanizanih podatkov
Jasno je, da Saviano piše iz prve roke. Celo ko osvetljuje dogodke iz bolj oddaljene preteklosti, na primer podrobnosti iz življenja slavnega kolumbijskega narkomafijca Pabla Escobarja, se zdi, da je bil tudi sam zraven. Problem je v tem, kako piše. Saviano je gostobeseden, hiter, neutruden. Zasuje nas z imeni, številkami, insajderskimi podrobnostmi, natančnimi opisi mafijskih umorov itn., ki jih premetava sem ter tja in ne pusti dihati. Mestoma izgubi rdečo nit, zmanjka mu prave koherence in jasnosti, s katerima bi lahko ustrezno obdelal obsežen material. Pogrešamo več refleksije namesto obsedenega kopičenja podatkov. Ob odsotnosti prepričljivega konceptualnega okvira in brez zemljevidov, grafov, seznamov imen, ki bi morda olajšali branje, se mora bralec znajti, kakor ve in zna. Prebijati se skozi Savianovo novo knjigo pomeni svojevrsten napor. Na eni strani avtor z obiljem podanih informacij preizkuša našo koncentracijo, po drugi strani pa se moramo boriti z mestoma res okornim jezikom. Tako lahko v slovenskem prevodu najdemo težko razumljive odlomke, kot je na primer naslednji: »Toda ti si že dal, jaz sem že dal. Prebral si mojo knjigo, videl si film, ki so ga posneli po njej. Moja krivda je, če še naprej kričim in imam občutek, da me ni nihče več pripravljen poslušati. Moja krivda, če članki,ki jih posvečam krvi za trge koke, drsijo vedno bolj proti dnu spletne strani časopisa. Moja krivda, če so na moji strani facebooka največ obiskov deležni različni argumenti, od dinamik, ki se spopadajo med seboj, do neapeljskih vrat.« (?)
Pisati o kokainu je, kot da bi ga uporabljal, sicer pravi avtor. Hitro lahko padeš noter. Bolj ko se človek poglablja v množico različnih informacij, podrobnosti, govoric, imen, zgodb, težje se ustavi in pusti vse skupaj pri miru. Saviano tako čedalje pogosteje razmišlja z možgani narkotrgovca: »Ne smem več pogledati zemljevida sveta, ne da bi na njem videl transportnih poti, distribucijskih strategij. Ne vidim več lepote nekega mestnega trga, temveč se vprašam, ali je lahko dobro mesto za dilanje na drobno. Ne vidim več zlate plaže z drobnim peskom, temveč se vprašam, ali je lahko dober pristan za pomemben tovor.« Zanj, ki na koncu zapiše, da se kriminalne združbe bojijo bralcev, ne pa pisateljev, je edina rešitev popolna legalizacija mamil, ki naj bi omejila povpraševanje, zmanjšala dobičkonosnost nedovoljene trgovine z drogami ter ustavila mafijske vojne za prevlado na novih trgih in za nadzor nad različnimi teritoriji. Obenem dodaja, da gre za grozljivo, strahotno, tesnobno zamisel, a da je to morda edina možnost.
Spopadi kartelov, ekonomska vojna v najčistejši obliki
Kako pa lahko povežemo mednarodno trgovino s kokainom z obdobjem poznega kapitalizma 21. stoletja? Iz avtorjevega pisanja je mogoče izluščiti nekaj uporabnih vpogledov. Na eni strani gre za kriminalne aktivnosti, ki niso omejene na posamezne države, ozemlja ali regije, temveč so nasprotno globoko usidrane v dinamiki med seboj – informacijsko, tehnološko itn. – tesno prepletenega sveta, v katerem živimo. Kot dobro pokaže Saviano, je namreč trgovina s prepovedanimi drogami globalen problem. Prav tako ni naključje, da poraba kokaina narašča v času, ko velja, da moramo biti čedalje produktivnejši, konkurenčnejši, hitrejši, fleksibilnejši. Beli prah tako ni več zgolj droga bogatih, temveč, sugerira avtor, mamilo slehernika.
Pred nami se razpre srhljiv svet. Ed Vulliamy, izkušeni novinar britanskega Guardiana, ki se je profesionalno ukvarjal tudi z vojno med mehiškimi karteli, glavnimi igralci v mednarodni trgovini s kokainom, je pred leti napisal luciden komentar, v katerem je razmišljal o norosti, ki tiči za krvavim nasiljem na severu Mehike. Zapisal je, da so spopadi med karteli, ki so v vseh teh letih zahtevali skoraj 40.000 življenj, večinoma civilistov, postideološki in postpolitični, ker naj bi šlo za golo ‘ekonomsko’ vojno. Za ‘navaden’ boj za ozemlje konkurenčnega kartela, pripadajoče vire zaslužka, tihotapske poti itd., pri tem pa je glavno vodilo vpletenih pohlep, kopičenje bogastva, denarja in moči. Kot nekakšne mednarodne korporacije so karteli nasilje celo outsourcali; v njihovem imenu danes ubijajo različne skupine plačancev, pokvarjeni policisti, hitro zamenljivi obupanci brez izbire iz t. i. makil, posebnih tovarniških in izvozno-predelovalnih obratov ob mehiško-ameriški meji, kjer mizerno plačano delavstvo gara v nečloveških razmerah. Pri tem kriminalne združbe ustvarjajo grozljivo medijsko prezenco, izkoriščajo sodobno tehnologijo ter svoje zločine snemajo, fotografirajo in objavljajo na spletu. Tako dokumentirajo nasilje, po katerem so prepoznavni in ustvarijo nekakšno lastno blagovno znamko. Obenem ohranjajo tako tesne stike z državnim aparatom kot z mednarodnimi finančnimi in bančnimi krogi. Za Vulliamyja so mehiški karteli pionirji kapitalizma 21. stoletja, nove globalne ekonomije oziroma sveta, kjer je v boju za čim večji zaslužek, dovoljeno vse. Kjer preživijo samo najmočnejši, najokrutnejši, najbolj nasilni in kjer obstaja ostra ločnica med premožno manjšino, ki drži niti v rokah, in revnejšimi sloji prebivalstva brez prihodnosti.
Ali z besedami Roberta Saviana: »Poglej kokain in videl boš prah. Poglej skozi kokain in videl boš svet«.
Roberto Saviano: NičNičNič. Prevod Irena Trenc Frelih. Ljubljana: Mladinska knjiga 2014, 414 str., 32,96 €.
