Petek, 7. maja 2004
V sredo, 5. maja, sem potoval z novorevijaši v München na literarno branje v Literaturhaus: predstavitev mlade (Beletrina) in ‘stare’ (Nova revija) slovenske literature: Station Transition, ki tematizira čas od nastanka Republike Slovenije z razpadom nekdanje socialistične Jugoslavije in do vključitve v Evropsko skupnost. Nova revija in njen krog, ki sta bistveno pripomogla k razpadu starega in vzniku ‘novega’ … Predstavitev je bila del širše münchenske prireditve: Teden Vzhodne Evrope (Osteuropa Woche). Posadka: Tomaž Zalaznik kot šofer in direktor založbe Nova revija, glavni urednik NR Niko Grafenauer in na smrt bolna (rak!) Mili Malenšek, Jože Hudeček, prevajalka Mira Miladinović in jaz. V Gradcu smo pobrali še urednika revije manuskripte Alfreda Kolleritscha, Niko ga je klical Fredi. Tako smo seveda potovali okoli riti v žep in je vožnja trajala dvanajst ur. V hotel Splendid-Dollmann na Thierschstrasse 49 smo prispeli že z zamudo. Na hitro smo se preoblekli in z Ludvikom Hartingerjem, ki smo ga pobrali nekje spotoma na avtocesti pred Salzburgom, zdirjali v münchenski ‘Cankarjev dom’. Pred nami so bili na vrsti Beletrinci: Lucija Stupica, Aleš Čar, Dušan Čater. Sledil je odmor; gostje so pili in jedli in tretjina jih je potem umanjkala, med njimi Beletrinci …
No, Lucija ne bi bila Lucija (ženska z dušo in srcem!), če se ne bi slikala z mano za arhiv nekega v M. živečega gospoda. Hotel je digitalno fotografirati le njo, pa je rekla: »Z Marjanom ali pa nič!« Ne vem, kaj je potem ta gospod naredil s fotografijo. Najbrž me je elektronsko izničil in ohranil v računalniku le pesniško lepotico …
Mira je brala prevod moje novele Zanigrad. Pred njenim branjem sem povedal, kdaj je novela nastala (čas razpadanja Jugoslavije, prvi krvavi spopadi v Bosni) in kako sem doživljal dan, ko smo se odpravili na izlet proti Zanigradu; realno dogajanje se je takrat sproti spreminjalo v iracionalno, simbolično, magično … in v bolečo slutnjo prihajajoče velike Smrti.
Potovanje, nastop, vse skupaj je bilo zame izredno naporno. Nikec, ki je kar naprej pil in jedel in zahteval čik-lulanje-pavze, pa Mili, ki se mi je smilila v dno duše, in potrti Hudeček, ki je molče in zares junaško prenašal bolečine; nisem vedel, da je sladkorni bolnik in da je imel pred dvajsetimi leti hudo prometno nesrečo in ima zdaj železje v kosteh in seveda bolečine, ko je vreme slabo. In tudi nisem vedel, da so ga na TV popolnoma odrezali in mu le Niko in še kdo daje priložnost, da naredi kak intervju ali napiše kak komentar. Tako so ga menda izločili tudi pri Delu in še kje. Na smrt sovraži Marijana Zlobca in še marsikoga, ki se je zasidral v ‘novem krasnem svetu’, ki se je torej znašel v svetu delnic in v času, ko delo toliko velja, kolikor si nesramno zvit in nenačelen.
Niko se je prav ganljivo trudil, da bi navdušil urednika graške revije manuskripte, naj se usmili Jožeta Hudečka ali mene. Na vso moč naju je hvalil, povzdigoval. Ej, Nikec, pač Človek. Kako je miloval in tolažil vso pot ubogo Mili, žensko njegovih in mojih let, bolnico, delegatko za Onostranstvo. Kar ne moreš verjeti, da je to možno: tolikšna povsem nesebična ljubezen in tak pogum, iti preko javnega mnenja in veslati proti toku, proti plitvinam uma in srca. Niko vse to zmore igraje.
Tako močan in korajžen in prav mediteransko šaljiv in odprt je bil tudi na literarnem branju. Govoril je polomljeno nemščino, a so ga vsi sprejemali z odprtimi rokami. Nihče se ni zgražal ali negodoval. Jim je pa tudi povedal marsikatero bridko resnico – ni je zatajil v pričakovanju njihove usmiljene ‘dobrote’. Nekemu pomembnemu gospodu na nemškem literarnem področju je rekel: »Jaz govorim po vaše, vi pa ne znate niti ene besede jezika mojega mičkenega naroda!« Globalizacijo je brez dlake na jeziku označil kot poskus oživitve ‘Neue Ordnunga’, kjer bodo veliki še večji, majhni pa vedno manjši, dokler ne bodo povsem izginili. Bil je zvest resnici, kot je pač v njegovi navadi, usodi.
Beletrinci so se prav klavrno izkazali. Nas, starih, odpisanih, niso niti pogledali. Razen Lucije, seveda. Mi smo poslušali njihovo branje, oni pa so izginili takoj, ko smo z branjem začeli mi. Ali smo bili tudi mi do starih pesnikov in pisateljev tako brezobzirno konfliktni oziroma izključevalni, ko smo bili stari toliko, kot so oni? Aleš Čar se je prav trudil, da bi mi pokazal, kako sem mu zoprn. Nova TV zvezda in strokovnjak za kulturna vprašanja sodobne slovenske družbe …
Noč sem prespal v enem samem dihu. Nato vračanje proti Gradcu in Ljubljani. Ludvik Hartinger mi je ganljivo pripovedoval, kako zelo je zaljubljen v Barbaro Korun in kako silno si želi, da bi šli skupaj na potep po Istri. Obljubil sem, da bom poslal Barbari potopis z Jožetom Pohlenom. Ni in ni mi nehal govoriti o svoji ljubi … Seveda, saj vem, kako je to. Ko si zaljubljen, gruliš kot golobček. Vesoljnemu svetu oznanjaš, kako obožuješ dekle, žensko, la donno svojega srca!
Ko smo odložili Ludvika, je začel Niko govoriti, da se bomo ustavili v Gradcu na piškah. Njegov prijatelj Fredi je res poklical hčerko Klementino in ta nekega oštirja, kjer imajo nebeško dobre piške. Nikjer drugje takšnih! »Glej Jože, tamle vidim korakati ob avtocesti eno piško, ki si poje: Še malo, še malo, pa bom v Jožetovem želodčku!« Več ur sta s Hudečkom potem sanjarila o najboljših ljubljanskih oštarijah in o teh graških piškah. Dočakali smo jih šele malo pred peto uro popoldne. Že so nas čakale in sledila je prava gostija.
Tam nekje pri Trojanah mi je pozneje grozno zaslabilo, najbrž zaradi kumaric, ki so bile v solati. Saj jih nisem jedel, a že sam sok je sprožil reakcijo in moral sem izbruhati slastne piške … Napol živ sem se okoli enih ponoči vrnil v Koper, ob dveh in pol pa legel v posteljo, v Gucih, v moji kažeti, v maternici narave sredi norega, vedno bolj pohotnega in slepega ter čustveno (kar se tiče ljubezni in sočutja) mrtvega sveta …
Iz dnevnika Marjana Tomšiča
Knjigo Plasti odzidanih daljav, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
