Branko Šömen je znan kot vsestranski avtor, ki je od vsega začetka deloval na prepletanju različnih področij. Tako ni znan samo po svojih pesniških zbirkah (Lipov bog, Razpadanje, Prekmurski rokopisi, Tujina, Šepetanje mravelj, Moške ikre), avtobiografsko zasnovani trilogiji za mladino (Med v laseh, Gledališče pod smrekami, Hoja po vodi) in romanih (Rdeči smeh, Skregan s pametjo, Peti letni čas, Panonsko morje), temveč se je odlikoval tudi kot pisec filmskih kritik in scenarijev (Poslednja postaja, Let mrtve ptice, Veselo gostüvanje). Zato ni čudno, da tudi njegov zadnji roman Plave talige služi kot preplet avtobiografskih elementov, ki so zaznamovali pisateljevo mladost in pripeljali do prvih poizkusov ustvarjanja znotraj filmske industrije.
Pred bralcem se znotraj treh vzporednih zgodb odpre čudoviti svet Goričkega, skozi katerega nas avtor popelje na modrih taligah, ki niso zgolj prekmurski izraz za samokolnico, temveč predstavljajo literarno »prevozno sredstvo«, s katerim avtor tke prehode med tremi različnimi zgodbami. Zgodba z naslovom Medena rosa je pravzaprav filmski scenarij obupanega režiserja, ki svoja razmišljanja ob filmu podpre v zgodbi z naslovom Prekleti film, medtem ko mu zgodba o revolucionarju na kolesu (Plave talige) vseskozi skače v njegov miselni tok asociacij, saj predstavlja razvoj dogodkov v Prekmurju med drugo svetovno vojno, ko so bili moški še bojevniki, zdaj pa se kvečjemu spopadajo s kritikami in nezmožnostjo kljubovanja ideologijam. In prav o tem, da ne moremo kar tako izstopiti iz ideološke percepcije družbe, govori tudi zgodba Plave talige. Ko eden izmed protagonistov barva samokolnico z nebeško modro barvo, mu drugi očita, da je to v »rdečih« časih dezertersko dejanje:
»Ne čudim se, le na smeh mi gre, da preprost kmet, kot si ti, pobarva talige v nebeško modro in želi z njimi v nebesa. Naš politični aktiv želi nebesa ustvariti tukaj, na zemlji, ti pa si s temi taligami postal dezerter, rad bi pobegnil z njimi na drugi svet, nekam, kjer vsi imajo plave talige in v njih ne vozijo gnoja, marveč zlato.«
Tudi stilsko lahko govorimo o treh različnih formah avtorjeve literarne poetike: Revolucionarno obarvana zgodba Plave talige je zaradi številnih izrazov iz prekmurskega narečja in zgodovinske tematike dokaj težko berljiva. Če je Medena rosa klasičen primer pisanja filmskega scenarija in jo zaznamujejo kratki in odsekani stavki, ki v skoncentrirani obliki pojasnjujejo dogajanje in odločitve glavnih junakov, je Prekleti film konglomerat zgoščenih miselnih asociacij in dolgih stavkov uvidevnega misleca, ki se bori sam s sabo kot filmski režiser in obenem filmski kritik. Gre za nehvaležno situacijo, v kateri nikakor ne more biti volk sit in koza cela, saj je kot kritik strog do svojega režiranja in redkokdaj zadovoljen s posneto sekvenco. Zato ni čudno, da izpadejo notranji monologi na več mestih shizofreno, saj ideje o filmskem poslovanju trčijo ob močne dvome in refleksije o samem sebi:
»In hodil sem tako po jesenskem dežju, namesto kapljic so name padale dileme, samo da ne bo toče, sem pomislil, udarjala bi po meni kot kamenje sramote, pobelila kot bele trave; kaj če bo ta film v tem petem letnem času moja poslednja postaja, moj cintor, pokopališče, posekani hrast na poti iz ene vasi v drugo, let mrtve ptice, ki bo odkrilila v pozabo, potegnila za sabo zrele sanje, zlepljene iz pisanega krep papirja na borovem gostüvanju, v medeno roso namočeni sezonski slikokaz.«
Pronicljivemu in vedoželjnemu bralcu ne uide, da so v izbranem citatu povsem bežno omenjeni naslovi del iz avtorjevega literarnega in filmskega opusa. Pa vendar je zgodba Prekleti film še najbolj vsebinsko in stilsko dovršena ter izredno zanimiva, saj odslikava avtorjev smisel za humor in postreže s številnimi zanimivimi detajli z njegovih potovanj po filmskih festivalih komunistično obarvane vzhodne Evrope. Na eni strani je predstavljena avtoritarna Sovjetska zveza s svojimi skrbno izdelanimi ideološkimi mehanizmi nadvladovanja držav vzhodnega bloka, na drugi pa številni vzhodnoevropski filmski režiserji, kot so Miloš Forman, Andrzej Wajda, Ladislav Fuks in Sergej Paradžanov, z neodvisnimi pristopi in svojevrstnimi poetikami. Številne komične prigode s srečanj z ostalimi kritiki, igralci in režiserji se dopolnjujejo z avtorjevimi razmišljanji o kvalitetah dobrega filma in sodelovanja znotraj filmske ekipe.
Branko Šömen je s tremi povsem različnimi literarnimi pristopi pokazal, da je zmožen pisanja tako lahkotnih humoresk kot zgodovinskih dram in filozofsko obarvanih esejev. Kot prednost velja izpostaviti njegovo potrebo po vzpostavljanju distanc (zgodovinske, ideološke, estetske itd.) in zdravorazumsko držo, ki jo na pravih mestih dopolnjujejo sentimentalni in domoljubni vložki s primesmi neprisiljenega humorja. Zato je branje njegovih literarnih mojstrovin v užitek tako zahtevnemu in pikolovskemu bralcu kot tudi hudomušnemu kmetu s podeželja. V zgodbi Medena rosa, ki govori o preprostemu podeželskemu poštarju, ki snubi vdove z medom, dokler se ne zaljubi v makedonsko prebežnico Ano, se prepleta več različnih tematik in žanrov – ljubezenska tematika se preplete z zgodbo o priseljencih, ki želijo prebegniti v Avstrijo, vmes lahko naletimo na elemente drame, detektivke, tragedije in preproste šaljive komedije v stilu Matiček se ženi … Dramaturški lok, ki dosega na eni strani vrhunec v ljubezenski združitvi glavnih junakov in obračunu z Ojdipovim kompleksom, na drugi pa z poizkusom prebega beguncev v Avstrijo, se zaključi dokaj nepričakovano in tragično, z njim pa želi Šömen poudariti, da kljub očitni uporabi stereotipov ni stereotipni avtor. Roman se zaključi s sentimentalno izpovedjo o obisku materinega groba in o »popotnici«, ki mu jo je mati zapustila v času njenega življenja. Prav zato se zdi, da je roman v celoti posvečen avtorjevi materi oz. »preprostemu panonskemu instinku vaške matere«, ki se v zgodbi Medena rosa nenehno trudi odvrniti sinove izbranke in zadržati edinca pri sebi:
»Zadal sem si preskočiti stereotipna, razrešena, črno-bela čustvena stanja, v katerih se je lik matere povzpel do božanskega oltarja, padel pod njegovo vznožje, končal v ljubosumju, maščevanju in krvi. Niso me zanimali ne platonska ljubezen ne Ojdipov kompleks ne frustriranost evropske dekadence, še manj najrazličnejši sindromi iz koncentracijskih taborišč, sibirskih gulagov ali posttravmatski simptomi vukovarskih branilcev – zanimal me je preprost panonski instinkt vaške matere, ki je imela pod streho izgubljenega sina, povratnika iz velemesta … «
Kar bralca zmoti, je prevelika zaloga informacij in nenehnih dramaturških nihanj, v celoti gledano pa roman potrebuje osredotočenega bralca, ki prebere zgodbo oz. zgodbe v enem mahu in ki lahko sledi nenehno prekinjenim pripovednim linijam. Plave talige so nenazadnje večplastni roman, ki zahteva več branj, da bi v njem vsakič znova odkrili nekaj novega.
Branko Šömen: Plave talige; slovenski triptih. Maribor: Litera, 2011.
