AirBeletrina - Po Buči
Masaker v Buči (Fotografija: Wikipedija) Masaker v Buči (Fotografija: Wikipedija)
Refleksija 9. 4. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Po Buči

»Čudovitih, izjemno nadarjenih Nemcev, naroda filozofov in pesnikov, ki so svetu dali kulturo Luthra in Goetheja, Nietzscheja in Wagnerja, Kanta in Hegla, NI mogoče obtožiti za grozodejstva, ki jih je naredil Hitler s svojimi sodelavci, in zato Nemci ne nosijo nobene odgovornosti za Majdanek, Auschwitz, Dachau in ostala dejanja holokavsta, pa tudi za z obličja zemlje izbrisano Varšavo in desetine ali stotine drugih izropanih evropskih mest. Samo vulgarni propagandist, jezen v svoji germanofobiji, bo zahteval zanikanje vsega nemškega in kolektivno odgovornost Nemcev. Odkrito agresivni napadi na veličino nemške kulture ter zahteve po njeni delni izključitvi in blokadi niso nič drugega kot barbarska ozkoglednost in manifestacija primitivnega svetovnega nazora. Nemci so trpeli zaradi Hitlerjeve vladavine ravno tako kot drugi narodi na svetu in v tem izjemno težkem zgodovinskem trenutku potrebujejo našo podporo in solidarnost kot vsi drugi narodi.«

Ne morem si predstavljati takšnega besedila, ki bi bilo datirano na primer z letom 1945. Se bi zdelo absurdno? Nedvomno. Nevarno? Nedvomno.

Ne vem, ali bi si leta 1945 in v letih, ki so sledila, kdo upal napisati tako absurdno in nevarno besedilo. Zakaj torej zdaj, leta 2022, slišimo nekaj podobnega?

Tragedija Ukrajincev se je skrčila na ključnik #BuchaMassacre. Priročno za uporabo, poleg tega pa megazločin lokalizira samo v enem majhnem mestu. O dejstvu, da so takšne »Buče« v naši državi odkrili tudi drugod in jih bodo še naprej odkrivali v veliko večjem obsegu, ko bo ukrajinska vojska še naprej osvobajala začasno zasedena ozemlja, je treba še posebej spregovoriti.

Med drugim je treba povedati, da Buča v tem kontekstu nikakor ni osamljena.

Treba je tudi povedati, da Buča (kot vse druge Buče) ni zgolj nesrečno naključje, niti ni »presežek naporov izvajalca«, niti ni histerija  »navadnih ruskih fantov«, ki jih je lastna vojna pahnila v slepo ulico, temveč načrtno in metodično izvajanje ruskega državnega programa, katerega bistvo je zasužnjenje in predvsem uničenje Ukrajincev.

Ne bi smeli smo obstajati. Ne bi nas smelo biti 40 milijonov Evropejcev. Naš jezik ne bi smel obstajati. Tudi naš spomin ne bi smel obstajati.

Denacificirati nas hočejo do zadnjega Ukrajinca. In to tako, da nas deukrajinizirajo – z odvzemom naših življenj.

Ko je ruski uradnik pred tednom dni med pogovori v Istanbulu obljubil, da bodo »zmanjšali aktivnost v okolici Kijeva«, nihče ni točno vedel, kakšno aktivnost ima v mislih. Pomislili smo na banalne premike vojaške opreme, raketne napade, zračne napade. Besedo »banalno« uporabljam zato, ker so se ljudje v 40 dneh vojne na te stvari večinoma navadili in nehali trepetati ob vsakem zvoku siren.

Vendar je bila ruska aktivnost drugačna. Tako kot v vseh drugih njihovih vojnah tudi v Ukrajini vodi ruska vojska najbolj preprosto povedano vojno proti civilnemu prebivalstvu. Z drugimi besedami, ruska vojska je obsežna nacionalna teroristična organizacija z več sto tisoč pripadniki, oboroženimi ne le s skrajno krutostjo, temveč tudi s skrajnim sadizmom. Rusija je teroristična država. Njen cilj je sejati trpljenje, bolečino in smrt. »У России свой особый путь.« Rusija ima svojo lastno pot.

Naj navedem nekaj primerov njene aktivnosti.

Umori naključnih mimoidočih. Vseh mimoidičih.

Streljanje na avtomobile, s katerimi civilisti poskušajo ubežati smrti.

Umori vseh potnikov v teh avtomobilih, brez izjeme – otrok, žensk. Uničenje vsega živega, vključno z domačimi živalmi, z ognjem in kovino.

Metanje bomb na glave ljudi – kasetnih bomb, fosfornih bomb in vseh drugih bomb, ki so prepovedane z vsemi možnimi konvencijami. Mečejo jih na bolnišnice, gledališča, muzeje, knjižnice, vrtce.

Množično mučenje in usmrtitve s streli v zatilje. Naše zahodnoukrajinske prednike so tako pobijali v letih 1939 do 1941. Streljanje ljudi v zatilje, ki so jih pred tem vrgli na kolena z zvezanimi rokami, je bil običajen in normalen postopek v vseh rusko-boljševiških zaporih v naših deželah. Opravičujem se za besedo »normalen«. Beseda »rutinski« bi bila natančnejša in bolj smiselna.

Množična posilstva. Žensk, otrok. Množični izbruh instinktivnega arhaizma zla: ubiti moža, posiliti ženo. Oba pred otroki.

(Gospod Dostojevski, kaj za vraga ste napisali o eni sami otroški solzi? Kako je to pomagalo vašim Rusom?)

Množične deportacije ukrajinskih državljanov z zasedenih ozemelj globoko v Rusijo. Pač v skladu s tem, da morajo teroristi vzeti talce.

Plenjenje. Ropanje. Ruski vojaki metodično vdirajo v domove Ukrajincev, v blokovska stanovanja in v zasebne hiše. Povsod. Odnesejo vse, kar vidijo: oblačila, čevlje, alkohol, nakit, parfume, računalnike, pametne telefone, nože, vilice … Za seboj puščajo delce razbitega sveta in kupe lastnih iztrebkov. V spomin na veličino ruske kulture.

Danes zjutraj sem se zalotil, da razmišljam: »Želim si, da bi bili to le plenilci. To bi pomenilo, da vendarle ostajajo ljudje. Zlobni in nečastni, a vseeno človeški.«

Vendar vidimo le dokaze o razčlovečenju. Ljudje v Rusiji so se dejansko razčlovečili. To je nekakšen antisvet. To je del človeštva, ki je prostovoljno prešel na protičloveški način delovanja.

Na isti dan, ko so zadnji Rusi zapustili Bučo in s tem končali zadnjo krvavo epizodo pokola #BuchaMassacre, so voditelji frakcij Evropskega parlamenta še enkrat pozvali  »ruski narod«. Govorili so o tem, kako si želijo z njim poiskati enotnost. O veliki ruski kulturi. O Čehovu in Bulgakovu. In seveda o Tolstojevskem (Tolstoju in Dostojevskem), kaj lahko storimo brez te dvoglave pošasti. O »skupnih vrednotah« – od Dublina do Vladivostoka, seveda. Toda iz nekega razloga ne do Kurilskih otokov.

Toda kako lahko obravnavate nekaj, kar ne obstaja? Dragi voditelji frakcij, ali imate glave na svojih mestih? Vedel sem že, da nimate srca.

Mislil sem, da so idioti. Vendar sem prenehal razmišljati na ta način. So sostorilci. Skrbi jih le ena stvar: kako oprati zločin. Kako biti ogorčen nad preveč očitnim pokolom #BuchaMassacre, vendar tako, da Rusija ne bo ogorčena nad njihovim ogorčenjem. Z drugimi besedami, kako še vedno na skrivaj škodovati Ukrajini v njenem odporu.

A glej, štirideseti dan upora je že mimo in sovražnikova nemoč se počasi spreminja v agonijo.

Prihaja pomlad in Ukrajina bo.

Prevedel Nikodem Szczygłowski.