Objavljamo drugi del potopisa po Peloponezu, ki ga je napisal Jaroslav Skrušný. Prvi del lahko preberete tu. Naslednji teden sledi nov del.
Tretji dan, petek, 13. maja
Zjutraj iz Aten proti Korintu; naredi se prekrasen dan kot sredi visokega poletja; na vožnji po mostu čez Korintsko ožino se spomnim maturantskega izleta pred enainpetdesetimi leti, ko smo v začetku avgusta s poltovorno ladjo Opatija pluli skozi prekop v nasprotni smeri, iz Patrasa proti Pireju. Razposajena mladež, pravkar osvobojena srednješolskih obveznosti, prekipevajoča od energije in visokih sanj o vsakršnih svoboščinah in možnostih, ki nam jih je vabljivo obljubljal prihajajoči študentski stan, mar nam je bilo takrat za antične ruševine, za klasično kulturo in helensko umetnost! Dajali smo duška svojim dozorevajočim telesom in dražljivim užitkom, v katere so nas vabila, nalivali smo se s poceni dalmatinsko črnino, ki smo si jo v demižankah nakupili še v konobah Šibenika, Splita in Dubrovnika, si zasmrajali pljuča z ameriškimi cigaretami, ki so bile za majhen denar na voljo v ladijskem duty-freeju, si burili erotično domišljijo in nekateri na skrivaj tudi že okušali sadove z drevesa spoznanja (z nami je potovala tudi skupina mladih angleških abiturientov z dvema brhkima predstavnicama hipijevskega pogleda na svobodno ljubezen). Ko je bilo treba po burni noči naslednjega razbeljenega sončnega dne po stopničasti poti navkreber na atensko Akropolo, je bila glava motna in težka, noge pa mehke in opotekave; svéto je izhlapelo v alkoholnih in nikotinskih meglicah, od klasičnega grštva je ostal le neprijeten spomin na kamnito strmino brez enega samega drevesa, ki bi omotični glavi ponudilo senčnati hlad, in na slabost, ki se nam je zavratno dvigovala iz mačkastih želodcev.
Kako vse drugače, pozorno, zbrano in spoštljivo se posvečam žlahtnim ostalinam peloponeške arhitekturne dediščine v starem Korintu tokrat! Zdaj nismo več v zasoplo hrumečem mestu, prišli smo na deželo, v sredozemsko krajino z borovci, trto, pomarančevci, oljkami in cipresami, od vsepovsod poljejo omamne vonjave mediteranskih trav, zelišč, dišavnic, grmičja in cvetlic, v zraku žužnjajo mirijade mušic, slišati je brenčanje čebel, žvrgolenje ptic in druge glasove upočasnjenega podeželskega žitja, ozračje žehteče migota, v vejah borovcev in oljk šelesti, prostor je postal bleščeč kristal, čas kot da je zastal in pripustil razvalinam, posamičnim še stoječim stebrom, snetim kapitelom, spodmaknjenim podstavkom, okrušenim statuam in drugim žlahtnim starinam, da nas z jezikom iz kamna nagovorijo iz nemih globin svoje zgodovine. Arheološko nahajališče starega Korinta (Arheos Korynthos) hrani večinoma ostanke rimske gradbene in kiparske dediščine (trije korintski kapiteli na čokatih gladkih stebrih iz templja, posvečenega Oktaviji, sestri cesarja Avgusta), le sredi nekdanje akropole se na polju med škrlatnimi makovimi cvetovi – kot na kakšnem nalašč dekoriranem prizorišču antične gledališke igre – ponosno dviguje sedmero dorskih stebrov grškega templja Apolonu, bogu sonca, glasbe in poezije, najvišjemu božanstvu lepote. Sedem oskrunjenih znamenj, sedem okamnelih pričevanj o tem, kako so modri stari Grki visoko in spoštljivo častili apolonski kult, simbol in zaščitnika vsega duhovnega, sublimnega, presežnega, nadstvarnega, neporabljivega, zgolj čistemu estetskemu užitku namenjenega; sedem samotnih dokazov o tem, kako je bila apolinična estetska drža v antičnem svetu vselej v paru in nujnem ravnovesju z dionizično telesnostjo, zemeljsko gmotnostjo, temnimi strastmi, pragmatiko moči in kako je prav in šele to ubrano ravnovesje zagotavljalo antičnemu polisu kozmični red in notranjo harmonijo.
In pomislim: vsa ta svetišča, posvečena Zeusu, Ateni, Artemidi, Pozejdonu, Hefajstu, Dionizu, Apolonu, Afroditi …, vse te posvečene stavbe, preročišča in zaklinjevališča, vsi ti daritveni pa žrtvovanjski prostori obrednega čaščenja bogov, so bili za Helene pravzaprav simbolna prebivališča vsega tistega, kar sega čez človekovo praktično pamet in neposreden čutni stik, izbrana domovanja skrivnosti, iz katere prihaja vse, kar je v arhitekturi zlatega reza in kozmične sorazmernosti opredmetena poimenovanja čudeža, ki se mu pravi življenje. Vsa mitološka nomenklatura starogrškega sveta, vsa olimpijska družina bogov, polbogov, nimf, satirov, menad, favnov, erinij, nereid, minotavrov, meduz, sfing in drugih pošasti pa zmagovitih heroin, junakov in njim posvečenih svetih stavb, krajev in spomenikov, celoten mitični imaginarij antične kozmologije je pravzaprav en sam gigantski, vseobsežen, izkustveno-spoznaven in hkrati poetičen poizkus v jeziku človeške govorice in stavbarske veščine pa kiparske podobe (se pravi, na način poiesis) poimenovati čudež biti, se pokloniti čudesu življenja, počastiti čudežnost tega, da stvari sploh so, se v sveti grozi in zanosu začuditi nad tem, da svet je. Groza in zanos prvinskega začudenja nad obstojem sta za nas danes in tukaj – v času umrlih bogov in detroniziranih herojev – najbrž na veke izgubljena, na prvinsko čudenje nad brezrazložnostjo bíti pa nas v redkih trenutkih milosti še lahko spomnijo in nas do ponižnega občudovanja vendarle še zmorejo pripraviti sredi žehtečih trav in oljčnih gajev rahlo vzvalovane argolidske pokrajine pod sinje nebo kipeči ostanki stebrov in kapitelov, ki so nekdaj nosili ostrešja svetih poslopij, v katerih je plapolal ogenj prvinske skrivnosti življenja.
Okrog poldneva pridemo v Mikene. V sončni pripeki se po vijugavi kamniti stezi vzpnemo do tumulusa, v skalo vkopane in z velikanskimi kamnitimi kvadri obzidane kupolaste kraljevske grobnice, tako imenovane Atrejeve zakladnice, kjer je Schliemann odkril Agamemnonovo zlato masko in druge dragocenosti mikenske kulture – te so danes na ogled v Nacionalnem arheološkem muzeju v Atenah – in pot nadaljujemo skozi Levja vrata do nekdanje mikenske akropole z megaronom – ostanki kraljeve palače, iz katere tlorisa in razpostave prostorov so se kasneje razvili temeljni principi za gradbeno zasnovo, tako rekoč univerzalni arhitekturni kanon vseh antičnih poganskih templjev in srednjeveških krščanskih bazilik.
Popoldne obiščemo še najlepše ohranjeno antično gledališče v Epidavru, prvotno namenjeno obiskovalcem bližnjega zdravilišča Asklepejona (poimenovanega po bogu zdravilstva Asklepiju), ki je v klasični dobi lahko sprejelo do 14.000 gledalcev, Rimljani pa so ga nato še povečali. Povzpnem se čisto na vrh, do zadnje vrste, in občudujem spretnost in umnost starih mojstrov, ki so znali vešče izkoristiti naravno usločenost griča in v njegovo zavetje vklesali amfiteater, ki še danes osuplja s sonorno akustiko. In me spet obide pomisel: čeravno smo danes oglušeli za sporočila bogov, ki so neposredno posegali in vplivali na dejanja junakov antičnih tragedij, četudi se nam izmika globlji smisel božjih intervencij v usode nesrečnih smrtnikov, ujetih in zapletenih v tragične hamartije in nesporazume z napak razumljeno božjo voljo, prerokbo ali naročilom, čeprav se nam je v nepredirno skrivnost zaprla sveta govorica starogrške tragedije, ki je Helene še nagovarjala z močjo religiozne zaveze, pa nas bridke človeške reči, dvomi, dileme, radosti in bolečine, ki jih izkušajo dramske osebe – nesmrtni tragiški junaki in junakinje iz dramskih opusov Ajshila, Sofokleja in Evripida –, ki so pred poltretjim tisočletjem na prosceniju epidavrskega gledališča na ogled postavljali in razgaljali vso svojo človeško revo in smrtniško nebogljenost pred udarci slepe usode – pač s tedaj veljavnim visokim etičnim in estetskim poslanstvom in namenom, da bi pri gledalcih vzbudili grozo in jih očistili zla – globoko ganejo, vznemirijo in presunejo ter navdajo s pristnim človeškim sočutjem in zgroženostjo še danes.
Pod večer prispemo v pristaniško mestece Navplion (Nafplio ali Nauplion), prvo grško prestolnico po osvoboditvi izpod turške nadoblasti (1828), dokler ni Oton Bavarski, ki so ga Grki po umoru grofa Ioannisa Kapodistriasa, prvega predsednika nove Helenske republike, leta 1831 ustoličili za kralja, prestolnice leta 1834 preselil v Atene. Prespali bomo v streljaj oddaljenem turističnem naselju Toló, kjer ta čas kljub poletnemu vremenu še ni pravega turističnega vrveža, a številni lokalčki, kavarne in restavracije že širokogrudno in po levantinsko žlobudravo vabijo k svojim zapeljivim užitkom.
*
Ponovno prepisujem iz popotne beležnice:
»Pod večer se sprehodim po glavni ulici letoviškega naselja, klasičnem sredozemskem korzu, ki teče vzdolž peščene in s palmami porasle argolidske obale Jonskega morja na vzhodnem koncu Peloponeza; nekaj najbolj zagretih kopalcev se v zahajajočem soncu že pogumno namaka v smaragdno sinji morski vodi; v trgovinicah, gostilnah, kavarnah in restavracijah še ni običajnega turističnega vrveža, lastniki posedajo pred prazno zevajočimi lokali in se dobrikajoče nasmihajo in zgovorno vabijo naključnega sprehajalca. Zavijem na vrt simpatične gostilnice, ki s teraso skoraj že sega nad morsko gladino, sedem v gosto senco košate murve in si naročim pivo; postrežejo mi z ledeno mrzlim mythosom in skodelo oliv; čez čas domači sedejo k večerji in me – edinega gosta – gostoljubno povabijo, naj se jim pridružim pri polni skledi špagetov. Zahvalim se jim in raje naročim še eno pivo ter se predvečerno zmehčan in nostalgično razpoložljiv zazrem v zaliv s številnimi otočki na obzorju; morje lahno plivka in šumlja z drobnimi kamenčki na plitvini, sonce počasi zahaja, poraja se čarobna večerna luč, ptice so potihnile, vetrc se je polegel, spokojnost zajame naravo, v zraku diši po minevanju in slovesu. Misli same od sebe zatavajo dve leti nazaj, k vročim avgustovskim dnem na otoku Karpathosu, preplavijo me otožni spomini na blage večere, ki sva jih z Anči preživljala na hotelski terasi, na posebno slezenasto vijolično barvo neba, ki so ga zadnji sončni žarki ovijali z žlahtno pozlato in rožnatimi odtenki, na pridušeno glasbo iz ljudskih glasbil, ki je z valovi večernih sapic pljuskala iz restavracije na plaži globoko pod nama, na trpki okus domačega namiznega vina, ki nama ga je klepetavi hotelir lastnoročno prinašal na mizo, na prve zvezde, ki so se začele prižigati na vzhodni strani neba … Takrat sem pritajeno zaslutil, da je to bržčas najino zadnje skupno poletje, da je ta čarobna helenska krajina, ki se najbrž ni spremenila od začetka časov, pravzaprav scenerija slovesa, da naju ta mediteransko darežljiva večnost v resnici nagovarja iz končnosti, da se nad najino zgodbo tiho, diskretno in blago – kot se pač čez umirjeno morje in ohlajeno zemljo pa potemnelo nebo počasi in mehko razgrne somrak – spušča zastor. Ah, Grčija, starodavna mitska Helada, koliko zgodb o rojstvu in minevanju, koliko simbolnih metafor o življenju in smrti hraniš še danes v podobi svoje krajine in zvenu svojega imena!«
